Intervju: Anton Prelesnik

0
392

BREZ SVETLOBE NI RASTI

Gozd je glavna prepoznavna značilnost Slovenije, saj porašča okoli 60 odstotkov površja. Delež je večji pri nas na Kočevskem in lahko rečemo, da živimo v gozdu (obdanim) z gozdom. Vsi vemo, a le malokdo resnično razume, da gozd niso samo drevesa in les, je tudi zrak, voda, vetrovi, prosti čas, avantura, rekreacija in še in še… Po sogovornikovem razumevanju gledamo na slednjo povsem napačno. Pravi namreč, da je rekreacija vsaka sprememba, ki vpliva na možgane, kar pozitivno vpliva na njihovo rast in povezljivost naših nevronov. In kje je (zato) rekreacija intenzivnejša, kot v gozdu, kjer moramo svoje možgane vedno držati v budnem stanju trenutka in opazovanja? Anton Prelesnik je človek, ki je bolj kot upornik iskalec dejanskosti, resnice in resnični ljubitelj narave in gozda. Pravi, da narava ni tako komplicirana, da se je ne bi dalo razložiti na preprosti način. Saj je le tisti, ki jo vsaj malo razume in ima rad zmožen tudi aktivnosti za njen obstoj. Anton je kot velika živa enciklopedija, ki je večino svojega življenja posvetila gozdu, je pa tudi človek, ki te s svojimi odgovori resnično ne pušča malodušnega.

G. Anton, nam lahko na kratko orišete vašo poklicno usmeritev in pot?

Tri dni po diplomi sem leta 1954 prišel v službo na Gozdno gospodarstvo Kočevje. Ravno takrat je revirni vodja odšel iz Kočevja in nihče me ni vprašal, kaj bi rad delal, kaj me veseli; tam imaš njegov stol in konec. Nič mi ni žal, saj sem imel srečo, da sem imel dobre mentorje. S tem sem se hitro vključil. Skozi kariero nisem nikoli napredoval in upokojil sem se kot vodja krajevne gozdarske enote Kolpska dolina. Ni mi bilo tudi važno, da sem dobil izjavo, da nisem primeren za napredovanje, saj so bila hočeš nočeš takrat napredovanja po večini politično pogojena. Vedno sem bogatil znanje o gozdu. Pri dvainpetdesetem letu starosti sem opravil specializacijo iz gojenja gozdov na oddelku za gozdarstvo na Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Sam sicer nikoli nisem bil nadarjen študent. Bolj kot nazivi mi je bilo važneje to, da sem in imam ljubezen in veselje do gozda in dela z njim, da sem bil rad gozdar in da sem videl gozd, kjerkoli se je to le dalo.

Aprila se je zaključil tretji in po številčnosti rekordni vzdržljivostni pohod Po medvedovih stopinjah, katerega idejni oče poti ste vi. Kaj mislite in kako se počutite ob tem?

Pot je bila zamišljena kot Roška pešpot in sicer v skladu s podobnimi potmi, ki so se takrat, pred desetletji začele oblikovati po Evropi. Nas so takrat o tem poučili in sem se odločil, da bom naredil pešpot po Rogu, ki bo trajala tri dni, z možnostjo prenočitve na Luži v gozdni koči in v Podstenah. Pot je namenjena ljubiteljem gozda, se pravi, če hodiš normalno s tempom 20 km na dan, imaš čas opazovati in spoznavati gozd. Potem, ko je bila celotna trasa poti zarisana, obisk, vsaj s strani domačinov ni bil velik, v glavnem so jo bolj uporabljali tujci. Razlikovalna značilnost poti je, da redko kje v Evropi lahko hodiš tri dni in da ob tem praktično ne srečaš človeka. Kot že rečeno, obisk je bil majhen verjetno tudi zato, ker ni bilo vse narejeno. Ko pa so se pred leti ti mladi gospodje odločili, da bodo naredili pot Po medvedovih stopinjah, krajšo in daljšo različico in da jo prehodiš v enem dnevu, je to izven mojega pogleda in mišljenj, kar se tiče na čas in kvaliteto preživljanja v gozdu. Ampak, ko sem bil sam večkrat zraven, najbližje kot neodvisen spremljevalec pohodnikov iz avta, sem le ugotovil, da ima pot, tudi na ta hitrejši način, možnost koriščenja in efekta. Opazil sem, da ljudje nehote doživljajo gozd, čeprav v bezljanju. Zato ob dobri organizaciji in markaciji, s strani organizatorjev upravičeno poslušamo samo hvalo. Še enkrat pa poudarjam, da to ni tisto, kar sem si sam zamislil. Takih poti po Sloveniji je še kar nekaj, mogoče ne tako zaključenih, kot je Roška, pa vseeno, čez Slovenijo gresta dve evropski poti, E6 in E7, ki sta enako zamišljeni (krajše razdalje na dan) in v bistvu je ideja, kot že rečeno, od tam prišla k meni. Vendar kljub vsemu, vsa čast organizatorjem, ki se očitno morajo prilagajati tudi današnjemu tempu življenja, ki je seveda drugačen od tistega, ki smo ga živeli takrat. Tako, da edino, kar pri tej Roški poti pogrešam, so določene točke, kjer se da kaj zanimivega povedati in da se pohodniki ob tem tudi ustavijo. Narava ne hiti, pa vendarle vse postori. Pot skratka še ni povsem dokončana.

Kaj ste imeli pri svojem delu najraje in kaj malo manj?

Moje delo je bilo ves čas povezano z ljudmi, ki so delali na terenu. Zame je bilo najlepše, s strani poklica, ko smo se z revirnimi gozdarji na terenu pogovarjali, ali so stvar naredili v redu ali ne. Pri tem sem poslušal njihova mnenja in jih primerjal z izsledki stroke. Zakaj? Imeli smo to srečo, da smo v glavnem imeli dobre ljudi, ki so čutili pripadnost gozdu in čeprav ne prav visoko izobraženi, prej obratno, so imeli voljo do dela in voljo, da so se sami pustili izobraževati. Vau, to so bile debate! Da pa ne bi preveč solil pameti revirnim gozdarjem, sem tudi sam odkazoval drevesa. Odkazilo dreves pomeni vrhunec gozdarskega dela. To je lahko en plus s tehtnim argumentom ali minus z netehtnim. Kdor pa se je želel še malo bolje angažirati, je prepoznaval in izločal iz sečnje gozdne rezervate. Sam sem prihajal v nasprotja z mnenji komisije, ki je potrjevala gozdne rezervate, a je bilo na koncu le ugodeno mojim težnjam. Primer takšnega nesoglasja sta izločitev gozda okoli Ledene jame, kakor je že poprej predlagal dr. Hufnagel.

Povsem nasprotno pa mi je bila odveč vsakršna birokracija, vsaka, čeprav redka politična direktiva, ki je bila večkrat kot ne, gozdu povsem nenaravna in neživljenjska. Za primer, morali smo saditi zeleni bor v Šohnu, a že naslednje leto je velika večina teh sadik zbolela in se posušila, za kar smo vedeli, da se bo zgodilo. A tako je bilo pač določeno. Drugi primer so bile direktive za sajenje smreke na velikih površinah, kar nam mladi dandanes še vedno očitajo, zlasti zaradi lubadarja in je meni dolgo časa predstavljalo neko travmo. Kolegi pozabljajo, da so bile to tudi direktive. Nismo bili neuki, da ne bi vedeli, da sadimo smreko tam, kjer ji ni dom (smreka naravno raste na okoli 1100 metrih) in da je zato velika možnost kasnejšega lubadarja. Pri velikih sadnjah smo imeli vedno težave s škodami jelenjadi, ker je bila Kočevska rezervat za lov politične elite. Poleg tega je bilo in je še vedno ogroženo naravno pomlajevanje, zlasti jelke, ki pri svoji naravni in normalni rasti ihti po svetlobi. Nevarno je, da se bodo naši gozdovi spremenili, kar tiče njihove naravne drevesne sestave. Naravno pomlajevanje jelke je tudi bilo in je možno le, če postaviš ograjo, kar sem na Rogu tudi dokazal. Zadnje čase se na to temo veliko govori, kar je spodbudno. Težave, povsem drugačne narave, pa so se pojavile z osamosvojitvijo, ko smo na gozdnem gospodarstvu pridobili še enega upravljalca z gozdom.

Veliko anfiniteto imate tudi do zgodovine. Ali ima in če, kje in kakšna je njena povezava z gozdom oz. gozdarstvom? Ali če greva še naprej: Je bil gozd ljudem prijazen ali ne?

Zgodovina je neposredno povezana z gozdarstvom. Danes imamo eno stanje gozda in gozdarja mora vedno zanimati, zakaj in kako je do takega stanja prišlo. Tako je v gozdno-gospodarskih načrtih vedno prisoten zgodovinski del, v katerem je na eni strani opisana splošna zgodovina območja, na drugi strani pa tudi, kolikor se ve, zgodovina konkretnih gozdov. Iz tega je za naše delo bilo zelo priročno, da smo dobili podatke iz arhivov grofa Auersperga. Dobro… Na Kočevskem je ta zgodovinski odraz na gozdu bolj kratkoročne narave, saj vemo, da so se prve velike gospodarske sečnje pričele po letu 1790 zaradi oglja in kasneje, ko je deloval dr. Hufnagel. Zanimivo ob tem je tudi vedeti, kdaj so Kočevarji prišli in so začeli te gozdove krčiti, da je Kočevska sploh nastala. Kočevarji so praznovali za to leto 1330. In, če še pogledamo še širše, na evropski prostor in zgodovino, pa izvemo, da je to čas, ko so v Evropi začeli sekati zadnje velike gozdove, zlasti seveda na račun poljedelstva. In, če zatorej ob tem pogledamo takratno Kočevsko, smo bili nekako zadnji otok srednjeevropskega prostora, kjer se je sekiro lahko svobodno zasekalo, brez strahu, da bi se naredila prevelika škoda gozdni naravi.

Pa vendarle je ob tem zelo pomembno, da se zavedamo, da vsakršen poseg človeka v gozd, če ob tem izvzamemo vplive same narave, vpliva na gozd ter posledično njegovo kasnejšo vlogo. Zato je zgodovina v gozdarstvu nadvse pomembna, saj nam da, da se od nje učimo.

Lahko gremo še naprej. Prvi dohodek iz gozda je bil nabiranje lesne gobe, drugi dohodek je bila pepelika, surovina za steklo, nato močno oglarjenje in nazadnje, za čas industrijske revolucije, žage. Vendar pa te, kljub potencialno zelo radodarni potezi s strani oblastnikov- zemljiške odveze iz leta 1852, s katero je kmet dobil zemljo, razumeš šele, če ob tem hkrati veš, da so se prve vasi na Kočevskem začele prazniti že okoli leta 1750, kar je 100 let prej. In nadaljevalo se je tako in s tem, da je med 1900 in 1920 več Kočevarjev živelo v New Yorku, kot pa v samem Kočevju in okolici. In to je recimo pomembna zgodovina, da na primer veš, da je zdajšnja smreka na Rogu bila umetno posajena. Narava namreč ne dopušča praznine.

Kar pa se tiče naravnih procesov in posegov v gozdu, večina ljudi niti ne ve, da je pri nas lahko možen vrtinčast vihar, ciklon, ki podira debelo drevje. Sam se tega dobro spominjam, aprila leta 1953 je namreč ciklon na Rogu izruval za 10 tisoč kubičnih metrov lesa na samo dveh točkah.

Iz tega sledi, da je za nas, gozdarje, zgodovina strokovno zelo pomembna, saj smo dolgoročna panoga in 100 let praktično ne pomeni nič. Šele, ko izveš, kar se izvedeti da, lahko tudi razumeš bolje in ravnaš v skladu s tem.

Raziskovali ste tudi vodne vire. Kako to in do kakšnih zaključkov ste prišli?

Ko sem nastopil službo, je bila Kočevska, kar se tiče vodnih virov, ena velika štirna. Na Rogu sem bil večkrat žejen, sploh, ko je usahnila voda v bližnji štirni. Potem, ko mi je umrla žena, sem se moral z nečim zamotiti. Tako sem pet let namenil popisovanju izvirnih vodnih virov, kjer sem zbral blizu 700 popisov, brez kapnic ali štirn. Kočevska je bila namreč od zmeraj nekakšna Terra incognita za nelokalne strokovnjake, noben se ni s Kočevsko posebej ukvarjal ali jo raziskoval. Večino smo bili mi sami tisti, ki smo recimo Biološkemu inštitutu SAZU in še komu naročili in plačali, da je slednji podrobno skartiral vse gozdne tipe posebej. Kar se tiče vodnih virov, če nadaljujeva, sem ugotovil, da se na Kočevskem, kljub skromnim vodnim virom, ljudje niso zelo brigali za oskrbo s čisto vodo. Vse je bilo prepuščeno posamični vasi in ko je je zmanjkalo, so jo pač z vozovi pripeljali. To, da je leta 1853 udarila in ljudi streznila kolera, je bil velik pokazatelj brige ljudi za vodo. Torej res ne gre jamrati nad pomanjkanjem na Kočevskem, veliko zaslug smo imeli in nosili za takratno pomanjkanje tudi sami… No, jaz sem vodne vire popisal in tudi objavil knjigo. V veliko pomoč ob tem so mi bili terenski gozdarji širom po Kočevski.

Povejte par odkritij gozda, ki vas še danes presunejo ali presenečajo?

Hmm… Lahko te preseneti to, da je dr. Hufnagel izločil pragozdove. To je gotovo en moment, dejanje, ki je v slovenskem prostoru pripadalo izključno Kočevski. Bil je zelo širok in razgledan človek, ki je samo deset let potem, ko je bil Yellowstone v Ameriki proglašen za nacionalni park, izločil gozdne predele in debela drevesa, da se ohrani narava in v izogib plenjenju žag, ki so ravno v tistem času začele nastajati. Drugi moment je vsekakor to, da mu je lastnik Auersperg to sploh dovolil, saj je šlo za približno 200 ha gozda.

Kako vidite perspektivo Kočevske Krajine?

Bom kar po točkah:

  1. Absolutno sonaravno gospodarjenje z gozdom in z maksimalno skrbjo za ohranitev naravne drevesne sestave gozda.

  2. Kar najbolj uravnoteženo sožitje živalskega in rastlinskega sveta.

  3. Ne dovoliti množičnega turizma v naše gozdove, temveč težiti k turizmu s težnjo, da obiskovalec čim več izve o gozdu in po možnosti za krajši ali daljši čas biva v naših gozdovih. Za to so potrebni odgovorni in vestni ljudje, tako s strani turistične ponudbe kot s strani obiskovalcev.

Sergej Ambrožič