Jutranja košnja pri Škrabčevih na Robu

0
301

Ročna košnja večjih travnikov je danes pri nas bolj izjema kot pravilo, saj so nič kaj lahko kmečko opravilo nadomestile ročne kosilnice, v zadnjem času pa traktorske. A so na velikolaškem še taki, ki so pri košnji zvesti izročilom preteklosti. Tudi Janez Škrabec z Roba, kjer že dvanajsto leto pol hektarja veliko parcelo na senožetih nad hišo in gostilno pokosi ročno. Pa ne sam, vsakič mu namreč v pomoč priskočijo, tako kot nekoč prednikom, sosedje, vajeni tega dela. Tokrat so mu prišli pomagati Peter Indihar, Milan Petrič, Franci Zakrajšek in Milan Tekavec. Zbrali so se malo po svitu, ob jutranjem žvrgolenju ptic, ko je vse okoli trdno spalo, le pomenkovanje koscev se je slišalo.

»Pa srečno,« so si dejali, potem, ko so nabrusili kose in zavriskali, glasneje pa, ko je gospodar nazdravil s šilčkom »domače opojnosti«. Vmes so odstirali, da jih je svoj čas zaradi velikih vročin košnja priklicala že pred četrto uro zjutraj, po desetih pa so se umaknili v debelo senco in z delom nadaljevali pozno popoldan. Pritrdili so tudi, da je bilo njega dne za vsakega fanta čast, da so ga povabili med kosce: »Preprosto je moral biti zraven, da so ga punce videle med prvimi v vrsti izkušenih mož, ki so vihteli kose. Le takšen je nekaj veljal, tako kot oni, ki so šli k vojakom. Tisti fant, ki ni šel služit domovini, je bil po rangu slabši od ostalih in se je težje omožil,« se spominja gospodar.

Košnja ni bila lahko delo v kmetijstvu, a je bila po svoje predvsem družabno srečanje in tudi zaslužek, se spominja Milan Tekavec, sicer velikolaški župan v letih 1995 do 1999. »Štel sem komaj šestnajst pomladi, ko so mi doma rekli, da grem v »kušnje«. Ni mi bilo težko ob pravih grčah, saj sem na dan zaslužil po petsto dinarjev, za tisočaka pa sem si lahko kupil lepe fantovske čevlje. Spominjam se, da smo iz naše vasi prav z občudovanjem slišali modrovanje koscev, ki so »korajžo« poiskali v robarski gostilni potem pa so proti prejeli kose v roke. Tudi to me je vabilo mednje.«

Tekavec, doma z Velikega Osolnika, vasice pri Turjaku, še kmetuje, postransko nadaljuje s tradicijo izdelovanja suhe robe, vmes pa ustvarja v kulturi. V vasi je bilo nekoč 14 hlevov z živino, danes so samo še štirje, zgolj za preživetje. Ravno dejstvo, da kmetom že dolgo trda prede, je zgovornega možakarja še bolj spodbudilo, da se loteva hudomušnih tudi na račun kmetijstva.

Po dveh urah je padel zadnji odkos, z domače cerkve se je oglasil zvonec, delo na parceli pa je bilo tako končano. Škrabčeva družica je postregla z malico, žganci, sovaščanke pa so, tako kot nekoč, z grabljami seno dale vkup. Za sosedove ovce.

(mgć)