Na Bregu kosili kot nekoč – ročno!

0
369

Člani društva Veter z Brega pri Ribnici (opremljeni z grabljami) so kose dali v kup na parceli pri njihovemu priljubljenemu zbirališču – ličnemu vaškemu kozolcu, ter jo v jutranjem hladu, dokler je bila še na travi rosa, ročno pokosili. Pridružile so se jim še pevke Vesele Ribničanke, ki delujejo pod okriljem Društva podeželskih žena Ribnica in jim zapele nekaj lepih slovenskih pesmi, »da bo kosa lažje rezala,« kot je možakarje opogumila njihova vodja in predsednica Marinka Vesel.

»To je lep, a žal že pozabljen običaj na nekdaj nič kaj lahko ročno delo, ki nas Brščane še bolj povezuje,« je med kosci žarel Borut Levstik, od marčevskega občnega zbora tretji (za Andrejem Klunom in Tomažem Horženom) predsednik društva in vaščane povabil na prvo večje snidenje, na praznik sv. Ane.

Košnja (za zimsko krmo) je bila nekoč osrednje opravilo na kmetiji, ko so se hlevi še šibili z živino. Kose so prejeli moški, ženske pa so pripravile jedi in obračale pokošeno travo, grablje in vile pa so v rokah vrteli tudi otroci. Tistega časa se spominja Dragica, najstarejša, a še vedno čila članica ribniškega Društva podeželskih žena. »Mama in ata sta »za cajta« vstala, bila je še globoka noč, da bi pred svitom pričakala kosce. Ti so za pogum zagotovo po grlu spustili kakšen šilček žganja in zavriskali, za njimi so se začeli oglaševati petelini. Prav lepo ji je bilo slišati«.

Tudi Olga je brstela od spominov podeželskega vrveža na Slemenih in Velikih Poljanah, v času, ko so junija in julija tam pele kose. »32 koscev je dopoldan položilo gosto travo na pet hektarjev velikih senožetih pod Grmado. Ženske smo jim v jerbasih, na glavi, iz Praproč (to je pet, šest kilometrov stran) prinesle zajtrk. Konj je bilo škoda za prevoz obedov, saj so bili brenclji. Tako je bilo. Ko so kosci tešili lakoto in žejo, smo gospodinje že naložile voz s košenico«.

Za Miho Šilca (Zogarjevega) iz Dolenjih lazov je bila čast, ko so mu ponudili, da koso kuje. To ni bil mačji kašelj, vsak udarec s kladivom po robu rezila je moral biti odmerjen, enak. Kako zna to obrt še danes, je pokazal. Kot kratkohlačnika ga je oče postavil ob sebi v vrsto, med izkušene kosce. » Nisem se dal, čeprav sem imel deset let. Na skrivaj sem meril vsakega od blizu in daleč, še posebej onega, ki se je usedel in tolkel železo po železu. Prevzela me je neka melodija, po njenih taktih še danes kujem kose,« se pohvali.

“Malica, malica…” jih je poklicala gospodinja, ki je na mizo pod kozolcem položila žgance z mlekom in druge dobrote, ob katerih so obujali spomine iz otroštva, prepevali in se pomenkovali…

(mgć)