Bil je prvi topel pomladni dan, ko me je novinarski kolega poklical in mi povedal, da skupina delavcev stavka. In se trenutek zatem popravil: »Gladovno stavka, ker že dolgo časa niso dobili plač.« Zasula sem ga z vprašanji, ker pa na večino ni imel odgovora, sva se odpravila preverit, kaj se dogaja. Čez pol ure zavijava levo za zapuščeno stavbo Mostovne in se peljeva proti lesenemu, na hitro zbitemu skladišču

 Zagledava gručo ljudi, na utrujenih obrazih se izrišejo poteze, ki izdajajo zanimanje za prišleka, na trame skladišča so prislonjeni z rdečim sprejem popisani kosi stiropora s sporočili: 'Nećemo tuđe, tražimo svoje' in 'Daj naše plate!'. Ob delavcih že stojijo novinarske kolegice. Poslušam, kar govorijo delavci: »Naš šef Zoran Perković nam ni izplačal plač že nekaj mesecev, živeli smo od tega, kar nam je dajal 'na roko', nekaj gotovine, za katero smo ga morali skoraj prositi. Še prejšnji teden je zatrjeval, da bodo plače nakazane konec tedna. A v petek znova ni bilo plač in zato smo v soboto odšli na policijsko postajo. Rekli smo jim, da nimamo hrane, da ne moremo živeti, da nam šef ne izplačuje plač.

Policist je rekel, da nam lahko on kupi kruh, pa smo mu odgovorili, da ne bomo prosjačili. Nismo prišli v Slovenijo prosjačit. V Slovenijo smo prišli delat in za opravljeno delo hočemo svoj denar. Mi bi lahko od Rdečega križa živeli tudi v Bosni, ampak nočemo. To ni nač cilj.« Enajst delavcev Prenove je vso bedo, ki jo je prestajalo več mesecev, 1. marca strnilo v par povedi. Potem, ko mi Mevludin Mostarlić, eden od stavkajočih, pokaže dokumente, ugotovim, da je zadnjo plačo na transakcijski račun prejel decembra 2008.

Še enkrat pogledam: 2008! Ostali nam sprva boječe kažejo na roko napisane liste papirja z zneski denarja, ki so ga dobili. V več vrsticah je napisano: 45€, 20€, 10€ … vmes pa le nekajkrat 150€ oz. 200€. Na koncu seštevek: 'skupaj akontacije 2845€, stan. 600€, viza 200€'. Pod črto pa piše 3645€. Pod vsem tem je z drugo pisavo napisano: '1980 sati x 3' in v kvadratu 2295 €. Prvi del je delavcu pisal delodajalec Zoran Perković, ki je seštel, da je delavcu v obdobju 15 mesecev 'na roko' izplačal 2845 evrov. K temu je prištel še najemnino in stroške vize, tako da je po njegovi logiki delavec 'zaslužil' 3645 evrov. Delavec je izračunal, da je v tem obdobju opravil 1980 ur, ki jih je pomnožil z urno postavko 3 evre (!) in ugotovil, da mu je delodajalec dolžan še 2295 evrov. Da neplačanih prispevkov sploh ne omenjamo.

Delavci nam še povedo, da so se pred tem že oglasili na izpostavi delovne inšpekcije v Kočevju, pa jih je nekdo nagnal iz pisarne. In da so obvestili Center za socialno delo Kočevje in Urad za delo Kočevje, ker pa imajo vsega dovolj, so se odločili za gladovno stavko. Ker želimo slišati še drugo plat zgodbe, pokličemo delodajalca Perkovića, a telefonska številka, ki je izpisana na transparentu, ni prava. Delavci nam posredujejo drugo. Na drugi strani se oglasi omenjeni samostojni podjetnik, ki pa noče priti k delavcem, noče pred kamero. Iz njegovih besed je možno potegniti zaključek, da jim je dajal denar in da delavci z izjavami pretiravajo.

Na vprašanje, zakaj jim ni nakazoval plač, kot piše v pogodbi, odgovori, da jim je dajal denar na roko. Glede na njegov način govora in vse povedano se mu to ne zdi nič nenavadnega. Trdi, da zaposlenim dolguje le regres za leto 2009 ter izplačila plač za lanski december in letošnji januar, nič več. V naslednjih dneh, ko je znova udaril mraz, so delavci še vzrajali, zgodba pa se je začela razpletati.

Dve leti prisiljeni delati pri istem delodajalcu
Delodajalci, ki zaposlijo delovne migrante, so ponavadi dobro seznanjeni z zakonodajo, vsekakor bolje kot delavci. Po veljavnih zakonih je delovni migrant, ki v Sloveniji nima dovoljenja za stalno prebivanje, dobesedno priklenjen na svojega delodajalca. Delovno dovoljenje se namreč praviloma izdaja na vlogo delodajalca kot dovoljenje za zaposlitev. Osebno delovno dovoljenje do treh let pa lahko delavec dobi šele po dveh letih neprekinjene zaposlitve pri istem delodajalcu. To pomeni, da mora delavec, če hoče ostati dlje časa v Sloveniji, potrpeti dve leti pri istem delodajalcu. To je le eden od razlogov, zakaj so vztrajali. Drugi je povezan z upanjem, da plače nekoč bodo.

Večina delovnih migrantov, tudi od stavkajoče enajsterice, ima doma družine, ki jih preživlja z delom v Sloveniji. Pomembno je poudariti še to, da je enajst stavkajočih delavcev le peščica od mnogih, ki so obupali in odšli praznih žepov nazaj v države nekdanje Jugoslavije. Oziroma peščica od tistih, ki so odšli na obisk k družinam, pa so jim na meji povedali, da njihove vize že več mesecev niso veljavne. (vir: TV SLO; Dnevnik, 30.3.2010). V Cazinu je dvajset delavcev novinarski kolegici pripovedovalo podobne zgodbe: »Živeli smo s 60 evri na mesec, izjavo, da dobivamo plače, smo morali podpisati pod prisilo,« še povedo v istem prispevku.

In kako se vse to lahko zgodi v socialni, pravni in demokratični državi, članici Evropske unije?
Prvič: država 'tolerira' neplačnike prispevkov. Že s tem, ko davčni upravi dovoljuje, da podjetjem 'odobri' odlog ali obročno plačilo. V praksi se je namreč močno zasidralo določilo, da so prispevki obračunani, niso pa izplačani.  
Drugič: če delovna inšpekcija dobi prijavo o kršitvah zakona o delovnem razmerju ukrepa tako, da oglobi delodajalca. Kar pomeni, da si država vzame denar, za katerega bi morala pravzaprav zakonsko določiti, da pripade delavcem, ki niso dobili plač. Država se torej obesi na vse prihodke, ki jih prejme delodajalec in si odtegne zajeten del pogače. In kaj ima od tega delavec? Čisto nič.
Tretjič: delavec mora plačo, ki mu jo je dolžan samostojni podjetnik, izterjati. Kar pomeni, da mora sam vložiti tožbo, plačati odvetnika, biti boj s sodnimi mlini in upati, da bo takrat, ko bo dobil primer, podjetnik imel kaj na računu oz. še sploh obstajal.

In kaj je dosegla enajsterica po desetih dneh gladovne stavke? Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je obljubilo, da jim bo omogočilo osebna delovna dovoljenja za tri leta. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je obljubila brezplačno pravno pomoč, Karitas, Rdeči križ Slovenije in ministrstvo so jim nakazali nekaj sto evrov, sindikat pa jim je pomagal tudi pri iskanju novega delodajalca. Na Inšpektoratu za delo so ugotovili nepravilnosti v zvezi z izplačilom plač in regresa za leto 2009 ter v zvezi s sklepanjem dveh pogodb za določen čas v nasprotju s 53. členom ZDR. Za ugotovljene nepravilnosti naj bi sprožili postopek o prekršku. Policija naj bi zoper omenjenega podjetnika vložila več kazenskih ovadb zaradi kršitev pravic delavcev in ponarejanja listin.   

V tem času je novo službo našlo pet delavcev, trije od stavkajoče enajsterice so dobili delo v Revozu, ostali še čakajo na izzid. Kot mi je 10. aprila povedal Nisad Huseinbašić, se bodo najmanj trije preselili v Novo mesto. Ali bodo kdaj dobili denar, za katerega so bili pripravljeni tvegati zdravje in vztrajati na mrazu v skladišču, v katerega je našel veter pot skozi nešteto špranj, pa zaenkrat ne ve nihče. Vendar je enajsterica, žal, le vrh ledene gore, podobne zgodbe o izkoriščanju, neplačevanju, bivanju v majhnih mrzlih sobah zadnje tedne curljajo iz vseh koncev Slovenije.        

Petra Šolar