Razkošje narave in naših cerkva

0
346
Ribnica, podružne cerkve Sv. Križ, Jurjevica Sv. Ana, Sv. Lenart, Nemška vas, Sv. Frančišek, Sajevec, Ime Marijino, Goriča vas, Sv. Trojica, Hrovača, neodposlana

Naše cerkve. Ob slovesnem zvonjenju nedeljskih juter. Jasno zarisane na obzorju.

V zamišljenem molku nočnega počitka… kot, da jih je neznana roka, ki je posejala zvezde na obok neba, raztrosila po slovenski deželi. Svetijo se v soncu. Vabijo k molitvi, k počitku, ponujajo zavetje tišine. Nihče ne pozna vseh po imenu, le redki so obiskali večino izmed njih. In četudi samo hodimo mimo, četudi jih zgolj bežno uzremo na vrhovih hribov in gričev, se nam nekako zdi, da morajo biti tu. Kamorkoli se odpravimo, nas pozdravi dobrodošlica zvonikov, ki se dvigujejo v nebo.

Kdo bi vedel, koliko popotnikov se je v zamolklem hladu cerkvenih ladij iz različnih preteklih časov pobožno zahvalilo za dobro srečo; koliko življenjskih zgodb je zvenelo med procesijami, prazniki in žegnanji; koliko otrok je v krstilnicah dobilo svoje ime in ga nosilo v dobrem in slabem, skozi poletja in zime… do zadnjega blagoslova. Kdo ve, koliko svatov in priprošenj, koliko molitev, stiskov in darovanj je bilo in minilo, da bi se nadaljevale v vedno nove molitve – kdo ve, kolikokrat že…

V cerkvenih ladjah počiva spomin. Tu so ljudje – vsak po svoje, nekateri pogosto, drugi samo včasih – iskali mir in tolažbo. Tu so shranjene pesmi in minule zgodbe. Kdo bi vedel, kakšne in koliko jih je bilo. Kdo bi vedel, katere še pridejo.

Kjerkoli so ljudje živeli, so gradili cerkve. Slovenski človek je zmeraj znova odložil orodje in delo, da bi našel zbranost v molitvi. Molil je za obilno letino, za dobre priložnosti, za prave kupčije, za sladko vino… Molil je iz hvaležnosti in iz želje, da bi se mu boljše godilo, ali pa, da se mu ne bi obrnilo na slabše. In cerkveni zvonovi so vabili… zjutraj in zvečer in ob nedeljah, za nekatere godove tudi praznično med tednom. Kdo ve, če je bilo včasih življenje res toliko preprosto. Morda je bilo bolj mirno. Morda so ljudje ravno zato sezidali toliko cerkva – da bi našli več miru za svoje misli.

Naše cerkve. Spomeniki narodove kulture in umetnosti. Tabori, ki so jih pred več stoletji zidali kmetje za obrambo pred Turki. Božji hrami. Mesta za počitek in molitev. Za vsakogar imajo drugačen pomen in vrednost. In za vse nas se razlega pesem njenih zvonov. Za zdravje, dobro srečo, za polnost vsakega dne.

Peter Lesar, zbiratelj razglednic Ribniške doline