Ribniški sejem: Če ga ne bi bilo, bi si ga (Ribničani) morali omisliti

0

V Cenetovi gostilni kot eni izmed obeležij ribniškega trga, ki je žal utonil v sijaju svoje nekdanje mogočnosti, je malo po tem, ko je v njeni pritlični sobani s kozarčkom rujnega izbrana družba v jeseni 1973 nazdravila maršalu (Josipu Brozu Titu) po lovu v okolici Kočevske Reke, sedmerica turističnih domačih modrecev na mizo položila sejemski načrt.

Profesorju Janezu Debeljaku so – v njegovi vizionarski različici prepletanja rokodelske tradicije z novimi izzivi – prisluhnili Franjo Matoh, Andrej Klemenc, Ivan Bregar, Janez Arko, Vesna Lavrič in Breda Oražem. »Prva nedelja v septembru naj bo od letos zakoličena kot dan čaščenja suhe robe in lončarstva,« je takrat sodelavcem prvi člen »suhorobarske in lončarske ustave« ustno oznanil Debeljak. Od leta 1976, ko je bila torej na pobudo Turističnega društva Ribnica s 112-letno tradicijo, eno najstarejših v državi, sejmu prižgana zelena luč, se v tej nenapisani bukvi ni (skoraj) nič spremenilo. Že ob svitu proti Ribnici romajo trume duš, ki se zgrinjajo med vsemogočo ikonografijo. Mnogi od njih pa že pred uradnim začetkom sejemskega direndaja segajo v žepe in se nevedoč prepustijo barantanju, ki ga znajo ravno na ta dan v izvirni krajevni govorici tako sočno izustiti le potujoči prodajalci, po Ribniško »zdumarji«. »Eno žlico kupiš, tri jih dobiš, znesek pa… ja, tri evre s popustom.«

Osrednji del prireditve že 43. sejma se je začel s povorko in predstavitvijo domačih društev, na čelu so korakali Ribničani Urbani, tudi mlajši rodovi slavnih prednikov krošnjarjev, pred njimi pa – z visoko dvignjeno in seveda leseno žlico velikanko – Metod Jaklič.

»Časi se spreminjajo, mi pa še bolj, ni kaj,« je sicer ljubiteljski režiser in igralec, enako tudi mojster sit in rešet, nagovarjal ribniške tradicije nepoučene može, stoječe ob povorki in priklical spomine: »Na prvem sejmu smo imeli tudi govedorejsko razstavo in tekmovanje gozdarjev, veseljačenje pa je bilo nekako prepovedano, saj je ravno na sejemski dan žalovala država. V četrtek, 10. septembra 1976, je namreč pri Zagrebu strmoglavilo letalo, v nesreči pa je umrlo vseh 176 potnikov«.

Metodovo odstiranje sejemskega krsta je še bolj prevzelo Jožeta Zakrajška, predsednika Turističnega društva Ribnica, ki je s spogledovanjem v sivino nedeljskega dopoldneva poudaril težo celodnevnega dogajanja ne le za kraj, ampak tudi širše, ne glede na vreme. »Pri nas vedno zdrži, v vseh letih pa se ni zgodilo, da bi dež prižgal rdečo luč tradiciji.«

Na njeno prepoznavnost tudi izven meja domovine je spomnil slavnostni govorec Peter Misija ,predsednik Turistične zveze Slovenije. »V državi se na leto odvrti več kot tri tisoč raznolikih prireditev, ribniška, v katero je vsebinsko vpeta preteklost, pa je nekaj posebnega«.

»Če sejma ne bi bilo, bi si ga morali Ribničani preprosto izmisliti. Zaradi pridnosti rok in bistrosti uma tukajšnjega človeka že iz časov, ko je dunajska cesarica odvezala plačila davkov za izdelke iz lesa, ki so bili ročno narejeni doma,« je izpostavil domači župan Jože Levstek.

Vseh stojnic (z vse mogočo »šaro«) je bilo tokrat manj kot lani, in sicer okoli 400, od tega so le na 30-ih prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo (hkrati je potekal 19. rokodelski festival), pa so se predstavljali na 40-ih stojnicah.

»Nas, ki znamo narediti obode, sita in rešeta, je pol ducata. Na prste ene roke lahko preštejemo tudi mojstre hoblanja, strugarje… kje so izdelovalci zobotrebcev. Ročno proizvodnjo je izrinila strojna. Vdor tujih izdelkov je več kot očiten, to znižuje cene in kakovost. Tako pač je,« je potarnal mojster Andrej.

»Bodo potemtakem tradicijo izrinila pohlepna sodobnost, tudi na ribniškem sejmu,« je ugibal tudi 81 letni Florijan Kastelci iz Dolenjskih toplic, ki je več kot pol stoletja zapisan tej obrti. Vrste ročnih izdelovalcev okoli njega se na platoju Škrabčevega trga vse bolj redčijo. »Ljudje umirajo, tako pač je, mlade to več ne vleče. Svoj čas sem pletarstvo poučeval na šoli in bil sem vesel, kako jih je mikalo rokodelstvo. Sicer v Ribnico prihajam že 30 let. Danes pa sem ugotovil, da sem najstarejši med tovarišijo v tej branži,« se je malce pošalil in tudi potarnal Andrej.

Na kočevski srednji šoli že 25 let lesarsko znanje dijakom prenaša Janko Marinč. Tam se pletarstva sicer na učijo, njihov profesor pa več kot pet let »prste vtika« v šibje in protje. »Jaz na manjši obisk, ki smo mu priča letos, gledam nekoliko drugače. Ljudje si vzamejo več časa za ogled naših stojnic, zelo si želijo podrobnih razlag,« je dejal.

Lučaj od njega je ličen nadstrešek oblegala skupina, ki se je v pogovor zapletla s sedmošolko Lučko iz Pudoba v Loški dolini. »Očetu priskočim na pomoč tudi pri izdelavi pasti za polhe. V desetih minutah sestavim deščice, nekaj časa mi vzame, da pritrdim vzmet. Sicer polhov ne lovim.«

O sejmu, ki je bil kljub oblačnosti in tudi dežju ves dan živ, na njem pa sta se prepletala preteklost in sodobnost, je jezik v ribniškem gradu, kjer so se odvijale že devete suhorobarske igre, na svojstven način vrtel Hrovačan France Petek, sicer Gornikov France, prednik slavne (cesarske) družine modre krvi, krošnjar, ki na sejmu vselej trosi zgolj resnice. »Vsa roba je avtohtona, narejena na Kitajskem, v ribniški vasi Čuri muri. Tudi vsebina moje krošnje se šibi pod njeno težo. A vsega le ne smem povedati, kajti lahko bi me udarili dacarji, ki se smukajo okoli stojnic,« je France množico spravljal v smeh do solz. In še to je dejal: »Zapomnite si, od profita raste rita, tako pri meni kot tudi pri onih, ki prodajajo«.

Če se je tokrat manj barantalo, saj izdelkov, ki jih ponujajo vsako leto, večina ima že doma, je sejem, kjer je bilo »ruobe vsake suorte, kar si jo ranku zmislit muorte«, zagotovo priložnost za srečanja in druženja. »Ja, vsega je bilo danes na pretek, le zdravja se ni dalo nikjer kupiti,« je Marica iz Kočevske Reke nagovorila veščega prodajalca, jezičnega zdumarja.

(mgć)