UMINA – Nataša, ljubiteljica morja

0

Nataša Zamida, znana pod umetniškim imenom Umina, prihaja iz Kočevja. Osnovno šolo je obiskovala v Fari, po končani gimnaziji v Kočevju pa se je odločila za študij japonologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že v otroštvu se je začela ukvarjati z glasbo. Sprva je igrala violino, kasneje pa se je priučila tudi klavirja in bobnov, v času srednje šole pa se je celo izobraževala na Konservatoriju za glasbo v Novem mestu. Trenutno tri dni na teden poučuje bobne v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih v Ljubljani, kjer ima kar 24 učencev, poleg tega pa pomaga poučevati tudi japonščino, kar jo izredno veseli. Bobna tudi v skupini Blooming, s katero so v februarju nastopili kot predskupina bolj znani blues-rock zasedbi Hamo & Tribute 2 Love v kočevskem KCK-ju. V letu 2017 je sodelovala tudi z zasedbo Junema, kjer je poleg drugih dobrih del osnovala tudi njihov hit z naslovom Šelestenje, a se je kljub več kot uspešnemu sodelovanju od njih poslovila in se osredotočila na njej večji izziv, ki ji ga denimo predstavlja a capella petje. Trenutno se osredotoča na – za mnoge precej nenavadno – pevsko kariero, zato smo jo malo povprašali, kako stvari stojijo.

Od kod ideja za umetniško ime Umina?

Vse se je začelo s tem, ko sem na Facebooku zasledila razpis za petje naslovnih pesmi animejev – japonskih risank oziroma animiranih serij. Če si bil izbran, si z njimi podpisal pogodbo in rekla sem si, da nimam kaj izgubiti in da moram poskusiti nekaj novega. Sprva ni bilo odziva, nato pa so mi sporočili, da sem bila izbrana. Takrat niti nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Stvar je v tem, da si zabeležen v njihovi bazi in poješ tako, kot ti rečejo. Nekateri bi rekli, da je ob tem odvzeta umetniška svoboda, a gre tudi za to, da se zbira določena baza pevcev, ki jih založba kasneje kontaktira tudi za ostale projekte. No, takrat sem si morala izbrati umetniško ime. Umi po japonsko pomeni morje in zato sem se kot velika ljubiteljica morja odločila, da bo to definitivno del mojega imena, »na« na koncu pa preprosto pomeni Nataša.

Torej sklepam, da je poleg glasbe tvoja velika strast tudi japonščina.

Ja, res je. Diplomirala sem iz japonologije in kaj kmalu kot ljubiteljica glasbe oziroma petja ugotovila, da v Sloveniji nihče ne poje japonskih skladb. Slovenija premalo pozna japonsko kulturo nasploh, oziroma, če že, pozna zgolj japonsko popularno kulturo. V Sloveniji tudi nimamo priložnosti videti japonskih umetnikov, ali pa le zelo zelo redko, kar je res škoda. Zato sem se zavzela za to, da bi lahko tudi pri nas denimo na japonskih dnevih in podobnih kulturnih dogodkih širila japonsko kulturo – ne le tisto popularno, ampak tudi tradicionalno. Sem edina predstavnica v Sloveniji, ki poje v japonščini, edina, ki se je zavzela za to, da bi slovensko glasbo predstavili Japoncem in tudi obratno, da bi japonsko glasbo predstavili Slovencem.

Ali ti je uspelo? Kje v Sloveniji lahko vidimo in spoznavamo japonsko kulturo?

Že s tem, ko sem bila kot edina Slovenka izbrana za petje naslovnih pesmi animej, sem Slovenijo vsaj malo približala Japonski in posledično tudi Japonsko Sloveniji. Ko sem videla seznam sprejetih pevcev – bilo nas je približno 60 sem opazila ogromno Italijank, Špank in Nemk, skratka tistih, katerih države veliko bolje poznajo in tudi cenijo japonsko kulturo in njihovo glasbo. Na podlagi tega so se mi odprla vrata k sodelovanju z revijo MAGnet, prvo japonsko mango, čigar urednica je kmalu postala tudi nekakšna moja menedžerka, saj bi radi skupaj združili moči in dosegli, da bi se japonska glasba razširila bolj, močneje in dlje od teh večjih Evropskih držav.

Praviš, da se trenutno najbolj osredotočaš na solo kariero. So že vidni kakšni rezultati?

Ja, zelo hitro sem posnela album, pravzaprav kmalu za tem, ko so me sprejeli na razpisu, ki mi je nekako odprl vrata v ta svet in tudi vlil samozavest, da se tega sploh lotim. Ja, eno leto nazaj sem začela ustvarjati komad za komadom, kolikor mi je pač čas dopuščal in tako je v enem letu nastal digitalni prvenec petih singlov. Nič ne rečem, bilo je zelo naporno, imela sem še veliko drugih stvari in obveznosti, a sem ponosna, da mi je v tako kratkem času vseeno uspelo posneti album. Vsi ga lahko poslušate in tudi kupite na Amazonu, Google play-u in iTunes-u, skladba pa stane zgolj 1 evro, tako da je cena čisto simbolična. Album mi je na široko odprl vrata v svet glasbe, saj dobivam vedno več ponudb in mi dal zagon, da vztrajam.

Koliko časa ti vzame ena skladba? Ali je težje, ker gre za japonski jezik in specifičen ton glasu, vemo namreč, da imajo japonci zelo visoke glasove?

En komad mi pomeni 10 do 20 ur dela, no, če delam priredbe seveda. Ja, res je, stvar je zelo zahtevma, saj gre za popolnoma drugačen register glasu, Japonci in Japonke imajo veliko višje glasove, precej drugače pojejo in nastavljajo glasilke kot mi. Tako je za tamkajšnje glasbene založbe najpomembneje, da se takoj identično zapoje določen ton in, da se zadane točno določena barva glasu. Namreč, na podlagi tega, kako blizu teh zahtev si, firme izberejo pevce, ki jim ponudijo pogodbe. Tako so recimo trije kolegi dobili pogodbo s podjetjem za video igrice, v katerih pojejo in posojajo svoj glas v japonskih igrah. To je seveda zelo dobra šansa, saj se s tem promoviraš in nabiraš prepoznavnost japonskih podjetij, glasbenih založb… to je tudi moj cilj, da imam na japonskem že ustvarjeno nekaj, kar lahko pokažem. Zelo so zelo strogi glede izgovorjave, bit mora perfektna, intonacija pa sploh. So zelo natančni, kajti ne uporabljajo nobenih računalniških programov in drugih »sredstev« za spreminjanje glasu, tona, barve in podobno. Torej, moraš res »v nulo« odpeti, in zato toliko truda za eno pesem.

Kaj meniš, je pri tebi več talenta ali več vaje?

Vaja je definitivno pomembna, oziroma, pomembna je kilometrina, tako da me definitivno bolj rešuje talent, nimam pa še toliko samozavesti, da bi lahko to brez zadržkov trdila. Dejstvo je, da moram še precej izpiliti ta svoj talent, saj – kot pravim – sem šele na začetku, dobro leto je minilo, odkar sem se res posvetila učenju in piljenju vsega skupaj. Trenutno z mojo učiteljico petja Matejo že delava težje skladbe in vidim, da je pred mano še kar nekaj učenja in znanja, ki ga moram osvojiti. Skratka, talent imam, ga moram pa še izpiliti.

V katerem od vseh teh projektov, ki si jih omenila (učenje bobnov in japonščine, predstavljanje japonske kulture, solo kariera…) pa najbolj uživaš?

Najbolj uživam, če lahko pojem nekaj svojega, svojo avtorsko glasbo, ki je zdaj še namenoma ne posnamem, saj jo želim še bolj, do konca izpopolniti. Še zmeraj se namreč iščem žanrovsko, najbolj me sicer veseli soul glasba zato iščem način, kako bi vanjo lahko vključila pridih Japonske. Skratka, je še veliko potrebnega za to, da lahko ustvarim in odpojem nek »nov« žanr.

Kaj so tvoje želje in cilji za naprej?

Imam ogromno ciljev, kajti menim, da če ti en ne uspe, te drugi drži po konci. Tako da sem se že kar nekaj časa nazaj odločila, da imam raje več ciljev in vsakmu se posvečam toliko, kolikor se lahko, kmalu pa vidim, do katerega se mi odpira največ poti in temu se bom najbolj predala. Eden izmed ciljev je definitivno poučevanje glasbe – sploh na Japonskem, ustrezalo pa bi mi tudi zgolj poučevanje glasbe v Evropi, kar je nekakšen rezervni načrt prvega. Glede solo glasbene poti pa si najbolj želim biti glavna pevka in inštrumentalistka z zasedbo, ki bi delovala po principu menjave – torej, vsi člani bi znali igrati na vsaj dva inštrumenta in tudi peti, da bi se lahko iz skladbe v skladbo menjali na položajih. Bili bi torej kot nekakšna »polgledališka« zasedba, saj bi poleg kvalitetne glasbe poudarek dali tudi na sam performance, kar delajo tudi Japonski glasbeniki. Glavni cilj glede pevske kariere pa je definitivno peti spremljevalni vokal pri svetovno znani soul ali r’n’b’ skupini.

N.Š. in E.M.