Vetrni potencial luč(ka) prihodnosti v občini Loški Potok

0
468

Spričo staranja in upadanja števila prebivalcev, ki sta med drugim tudi posledica podhranjene gospodarske moči območja bo revitalizacija občine Loški Potok ne le v tem, ampak tudi v prihodnjih letih največji zalogaj, v katerega je ugriznilo vodstvo tamkajšnje lokalne skupnosti. Korak v to smer je brez dvoma tudi Projekt izkoriščanja vetrnega potenciala v občini, za katerega bodo dali izdelati študijo, in sicer po tem, ko so idejo izdatno podprli člani občinskega sveta, predsedniki vaških skupnosti in tudi, kar skoraj največ šteje, občani in zainteresirana javnost. V skoraj štiriurnem tehtanju pozitivnih učinkov naložbe, ki bo predvsem oživela dragarsko dolino, občani sodeč po razpravi odločno podpirajo projekt lokalne skupnosti, do slednjega pa imajo zadržke in pomisleke zlasti nekateri občasni prebivalci tega območja. Za tako imenovane »vikendaše« bi bila umestitev vetrne elektrarne na grebenu, ki se na tisoč metri višine razprostira med Podpresko v smeri Trave (tam naj bi jih stalo devet), moteča zgolj zaradi ljubega miru. Tako so namreč izzvenele njihove utemeljitve, večina prisotnih pa je to razumela kot zavračanje spodbud po oživitvi kraja. Tako je dr. Mitja Borko iz Črnega Potoka v neprepričljivem nasprotovanju izpostavil škodljivost neslišnih frekvenc, ki naj bi jih oddajala elektrarna, slednja pa bi vzbujala nemir tudi pri dr. Petru Krulcu, ki ima pod območjem načrtovanih vetrnic na razdalji dobrega kilometra vikend. Dvomi, da bodo okoljevarstveniki in stroka projektu prižgali zeleno luč, saj meja državnega lovišča poteka po dragarski dolini, nov objekt pa bi bil po gabaritih neskladen s prostorom. Tudi predstavnika vodnega in elektro gospodarstva sta bolj kot ne črnogledo zrla v predstavljeno idejo loško potoških vetrnic, predvsem pa sta ugovarjala ekonomski učinkovitosti projekta, ki ga je utemeljeval župan Ivan Benčina. Potrpežljivim obiskovalcem je takrat prekipelo. »Vi, učene glave, kaj se neki zmrdujete. Med domačini ni niti enega, ki bi bil proti, vikendaši pa modrujejo, modrujejo. Ljudje delamo cele dneve, da preživimo, vi nam mečete polena. Kaj ste vi? Najraje bi vas nekam poslal«, je grmel domačin in nato požel odobravanje prisotnih. Tako je tudi domačin Samo Košmrlj, sicer izjemen poznavalec (tudi) vetra in vetrne energije, ki je z analitično razlago (podkrepljeno z resničnimi in preverljivimi podatki) ovrgel nekatere pomisleke in strahove predvsem glede tega, da bo naložba draga in se nikoli ne bo izplačala. Prav tako so iz trte izvite trditve, da bo treba za postavitev elektrarn izsekati veliko gozda, da bodo infrazvoki škodljivi zdravju ljudi in divjim živalim, da bodo glasne in kazile podobo narave.

Ivan Benčina je izčrpno odstrl vse tančice bodoče občinske pridobitve, ki bi jo postavila pred kratkim ustanovljena Lesna zadruga Loški Potok, njeni delničarji pa bi bili občani. Zadruga bi prispevala vetrno elektriko za vodna črpališča in kanalizacijo, morda še za javno razsvetljavo, to pa bi pomenilo nižje položnice za vsa gospodinjstva v občini. Ena vetrna elektrarna naj bi po študiji in ob napovedanih subvencijah države za 15 let proizvedla letno za tristo tisoč evrov elektrike, kar bi ob ceni investicije 1,5 milijona evrov za vetrno elektrarno pomenilo izplačilno dobo med pet in sedem let. Prostor za vetrno polje pa je že »določila« narava. Tam je namreč listavce polomil žled, smreko pa pospravil lubadar. »Sledimo transparentnosti projekta, saj se hočemo tako izogniti okostnjakom, ki bi lahko kasneje padali iz omar. »Študija vetrnega potenciala (moč vetra, vrsta vetrnic,višina objekta, konstrukcija, temelji…) bo dala vse odgovore na vprašanja in pomisleke o ekonomski upravičenosti, lahko rečem, zgodovinskega projekta za občino,« je še dejal Ivan Benčina in poudaril, da bodo na koncu o tem, če bo treba, povprašali občane na referendumu. Če bi s strani države imeli podporo, bi se lahko vetrnice začele obračati v obdobju dveh do treh let. Aleš Pučnik, lastnik druge vetrnice v Razdrtem pri Postojni je kot pomemben korak na poti novi energiji na območju Loškega Potoka izpostavil dosedanje razprave in na njih klestenje mnenj. Večjih pomislekov ob vpogledu v projekt, ki ga je pomagal pripravljati ni imel, ne dvomi pa, da bo to res dobra naložba za kraj. »Naj se vrti,« je najnovejši potoški pozdrav.

Milan Glavonjić