Z lepimi pozdravi z dopusta…

0
211
Ribnica na dolenjskem, foto: Drago Mohar

Bila so leta, ko so razglednice štrlele iz vsakega kioska vsakega morskega letovišča. Za to so imele dober razlog: turisti, ki so hodili na počitnice, denimo ob Jadranu, so hoteli svojim domačim in prijateljem poslati glas iz svojega počitniškega kraja in iz drugega časa, ki se mu reče dopust. Okoli teh oblikovalsko obdelanih fotografij, ki so hrbtno stran namenjale besedam, okoli znamk zanje, pa okoli tega, da bi na cilj prispele še pred pošiljateljem, je bil vselej precejšnji cirkus.

Danes so razglednice v kioskih na morskih letoviščih umaknjene v ozadje. Spet upravičeno: saj vedo, da se je ob vsej tehnologiji, ki jo premore pametni telefon ali prenosni računalnik z možnostjo dostopa do spleta, njihova funkcija ključno spremenila. Kdo še pošilja kartice, ko je vsak svoj fotograf in preprosto pošlje svojo sliko in še sebe v njej? Ni mu treba več označevati kraja svojega bivanja na razglednici, saj lahko prek videa ali direktne videopovezave to prikaže sam, če niti ne omenimo tega, kako njegov GSM tako ali tako neprestano oddaja svojo natančno lokacijo.

Dve generaciji za zdaj še spoštujeta institut razglednic: ena so seniorji, ki na morje ne vlačijo svojih računalnikov ali se jim ne da ukvarjati s pametnimi telefoni ali pa preprosto pošiljajo pošto še starejšim, ki so se izognili valu »pametne« komunikacije. Druga skupina so otroci, ker še vedno radi kaj narišejo, pustijo osebni pečat na starodavni obliki dopisovanja.

Obstajal je čas, ko so ljudje odšli na počitnice in s tem za teden ali dva izginili s horizonta svojega vsakdana in se preizkusili v nečem, kot je izolirano bivanje družine, para ali posameznika. Danes družina ni več nikoli sama in sami niso tudi pari ali prijatelji, ki potujejo skupaj. Sami niso niti tisti, ki se odločijo za solistično popotovanje. Jasno, v izolaciji, v dopustniški prepuščenosti dotičnemu kraju in ljudem je bila razglednica včasih edina vez z vsakdanjostjo življenja doma. Razglednica je bila edini dokaz, da dom, rutina, znanci v tistem trenutku sploh obstajajo.

Ko gremo danes na dopust, vzamemo dom, družino, prijatelje s seboj, nobene velike novice ne moremo prešpricati. In prav zato nam ni treba več pošiljati razglednic. Vsaka naša izkušnja je dokumentirana in večina teh tudi nemudoma poslana v svet, kot je nemudoma vse iz sveta lahko v trenutku pri nas, kjerkoli na Zemlji se že nahajamo.

In kolikor je lahko popolna počitniška izolacija test ali vir tesnobe za vsakega posameznika, družino, par in prijatelje − kako, denimo zapolniti ves prosti čas − pa je razglednica zadnji dokaz tega, da je nekaj takšnega v dobrem in slabem sploh obstajalo. Napisati razglednico danes pomeni javljati se iz preživelega časa; morda je njena edina funkcija danes v tem, da vsaj za hip ohrani nostalgični spomin na možnost popolnega odklopa človeka iz njegove rutine, na možnost njegovega čistega umika od vsega vrveža doma in po svetu.

Bodimo nostalgični in si poglejmo kakšne razglednice – pozdrave je ponujala Ribnica svojim obiskovalcem, popotnikom v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. Ali opazite razliko med takratnim in današnjim časom?

Peter Lesar