Zgodba o Makotu – 2.del

0
203
Vir: http://murksiuke.tumblr.com/post/58626924394/by-m%E5%AD%90

Vsi so se strinjali s tem, da poskusijo. Najprej so uporabili tehtnico in pri tem poskusu ugotovili, da tehta 1,5 kg. Naslednji poskus je bil po stopnicah gor in dol. Ta poskus je bil opravljen uspešno. Tretji poskus je bil, da gre na stol, a opravil ga je z malo težav. Za četrti poskus so uporabili torbo, a torba je bila večja od njega za 5 cm. Peti poskus: Kennoh je naredil en korak, ko je Makoto moral narediti 9 korakov. Šesti poskus je bil, koliko lahko poje v enem obroku in popije vode ali katere koli pijače. Pojedel je komaj 5 dag hrane in spil komaj 20 ml vode. Pri sedmem poskusu je tehtal prazno torbo in tehtala je 4 kg. Vse potrebščine, ki jih potrebuje za šolo, so tehtale 18 kg. In končni, osmi poskus: Nositi je moral torbo 500 m, dvakrat okoli hiše. S pravo muko je vzel torbo na hrbet in preden je začel hoditi, ga je Hoshiko slikala s telefonom. Vprašal je, zakaj ga slika. Ona je odgovorila, da je tako ljubek s torbo in na njegovo žalost so se vsi strinjali z njo. A kaj lahko naredi, če je večina istega mnenja. Začel je korakati in ko je prehodil 300 m, ni mogel več naprej. Padel je na hrbet in iz ust mu je štrlel mali jezik, ko je globoko dihal.*4 Slikala je še enkrat, a tokrat ni slikala samo ona, temveč tudi njegova sestra in oče. Makoto je brez besed je skušal vstati s torbo. A mu ni uspelo, zato jo je dal dol z ramen. Nato je vstal od torbe, šel par korakov in se ustavil.

Makoto: »Kako bom prišel do šole, ki je po novem zame celo 27 km daleč, ko pa sem komaj prehodil 300 m?«
Yukiko: »Prišli bomo jutri k tebi in šli s teboj z vozičkom proti šoli.«
Aneko: »Kaj ne bi izgledali nekam butasto?«
Katsu: »Ne tako, če ostali ugotovijo, da je naš inštruktor Pokemon, ki uči matematiko.«

*4 glej majhnega psa in kombiniraj z jezikom male muce in videl boš, kako je dihal.

Makoto: »Oče, zbudi mamo. Jaz moram učiti matematiko vse obiskovalce, z mojo sestro vred. Povej vse, kar veš in kaj si ugotovil s poskusi, ki ste jih naredili z menoj.«
Kensuke: »Takoj bom, saj sem nanjo čisto pozabil.«

Medtem, ko je Makoto učil skupino, je Kensuke povedal svoji Wattan vse, kar ve in kar so s skupnimi močmi izvedeli o sinovi novi podobi. Cel dan je porabil, da so se kaj naučili. Drugi dan so prišli zgodaj zjutraj. Makoto je že čakal v vozičku s torbo, Miyu pa je stala poleg njega. Tako so šli počasi proti šoli in hodili kar nekaj časa. Prišli so do čudne zapornice z ozkim prehodom.

Katsu: »Kakšen vlak pelje tukaj?«
Miyu: »Čudno, saj včeraj ni bilo nobene zapornice. Ali se kdo spomni, da je bila včeraj zapornica?«
Makoto: »Ne vem zakaj, a zapornica ni zapornica, ampak par rok Američana, ki slabo vidi od blizu.«
Yukiko: »Kje se nahaja zdaj?«
Matoto: »V Ameriškem parlamentu.«
Katsu: »Slišal sem, da ima Amerika dolgo roko zakona, a to je že smešno.«
Miyu: »Dokler si v Pokemonovi podobi, bi ti lahko poiskali novo ime.«
Makoto: »Ali sem podoben hišnemu ljubljenčku?«
Aneko: »Na žalost imaš prav s tem imenom, Miyu, ki ga ima Makoto zdaj. Našli ga bodo in šel bo pod nož.«
Kennoh: »Imam ime zate Makoto, to je Yoko.«
Yoko: »Prav. Bom pa Yoko. Zdaj pokliči v Ameriški parlament, naj odmaknejo roke, ker drugače bomo zamudili šolo.«
Yukiko: »Takoj bom poklicala.«

Vzela je mobitel in vtipkala številko in nekaj časa čakala …

Yukiko: »Dobro jutro. Ali sem dobila Ameriški parlament? Sem? Eno vprašanje imam za vas. Ali ameriški avti lahko igrajo gumitvist? Ne? Potem pa umaknite roke, ovirate promet.«

Nekaj časa kasneje so se roke odmaknile od prometa. A roke so izgubile en list. Ta list so pobrali in pogledali. Pa ugotovili, da so Yoko ponesreči spremenili v Pokemona. A niso imeli časa, da bi vrnili izgubljeni dokument. Hitro so šli proti šoli, da ne bi zamudili. Prispeli so predčasno. Vsak je šel v svoj razred, le Yoko ni mogel odpreti vrat svojega razreda. Prisiljen je bil počakati, da drugi odprejo vrata. Ni dolgo čakal, ko je sošolec odprl vrata in z njim šel v razred. Takoj za njima je prišel profesor in takoj opazil Yoko, kako pleza na svoj stol. Zdelo se mu je, da pleza kot izkušen planinec po navpični steni v najvišji gori sveta. Prišel je do Yoko in opazoval, kako se vzpenja.

Profesor: »Kam pa greš?«
Yoko: »Na jutranji vzpon.«
Profesor: »Ha.. ha.. zelo smešno. Drugi teden bomo šli na kmetijo.«
Yoko: »Uau, čisto primerno sem oblečena, da lahko rečem tako: Ko bi imela možgane.«
Profesor: »Pojdi za zadnjo mizo in ti, zadnji, pridi na sredino.«

Brez besed je šla dol s stola. Vzela je svojo torbo, šla do zadnje mize ter se tam spet začela vzpenjati na stol. Ko sta se zamenjala, se je začel pouk. Po šoli je bila družba spet skupaj, smejali so se ves čas do križišča. Najprej sta šla brat in sestra, vse do doma in vsakič, ko je Miyu pogledala brata, se mu je nasmejala. Nič ni bil hud nanjo, saj je nasmejal celo svojo šolo s svojimi komentarji. Ko sta prišla v hišo, je Miyu začela vpiti, da je brat pravi komik. Starša sta z veseljem poslušala, kaj se je dogajalo in se nekaj časa smejala. Povedala sta tudi, zakaj se je spremenil in kdo je odgovoren za to zmešnjavo. Začeli so načrtovati napad na tajni laboratorij. Prijatelje so poklicali po telefonu, naj pridejo na sestanek. Povedali so jim kdaj, kaj, kako in kje ga bodo naredili. Najprej se bo Yoko urila v psihičnih vajah na težji stopnji in sestra ji bo pomagala (s pomočjo risanke Pokemon). S psihično močjo bo lahko ustvarjal vse, kar se začne na a in konča na črko z. S svojo močjo bo lahko premagala supermena brez napora. Ostali bodo šli iskat opremo po celem mestu. Drugi dan je Yoko zelo zgodaj vstala in počasi šla proti cilju. Par ur kasneje so vstali še ostali, ko so opazili, da je Yoko že šla opraviti svoj del naloge. Ko so se oblekli in šli za njo, so jo našli v zapuščeni hiši. Čakala jih je nemo ob oknu in s palcem nakazala, da ji je uspelo. Prišli so do nje in opazili, da ima žulje na jeziku. S posebnim mazilom so ji žulji izginili. Tako je lahko govorila spet normalno. Yoko je povedala, da vsa obramba in orožje ne predstavljajo nobene grožnje. Katsu, Yukiko in Kennoh so šli po eni strani. Yoko, Miyu, Aneko pa v drugo smer. Aneko je našel lestev in postavil pod odprto okno. Miyu je šla najprej, nato Aneko, za njim pa Yoko. Preden je prišla do okna, jo je varnostnik odkril in jo vprašal.

Varnostnik: »Kaj pa predstavljaš?«
Yoko: »Prizor Romeo in Julije.«
Varnostnik: »Znaš govoriti?«
Yoko : »Usta se premikajo in ven pride zvok, kako zanimivo. Zagotovo bom dobila zlati globus za znanost, ki je izumila govor.«

Varnostnik je poskušal sprožiti alarm, a se je Yoko pravočasno ustavila in ga poslala za kratek čas v deželo sanj. Nekaj časa so hodili po hodniku, dokler ni ustavila Miyu.

Aneko: »Zakaj si se ustavila sredi hodnika?«
Miyu : »Zato, ker po zračniku*5 bo šlo mnogo hitreje in neopazno bomo iskali po celi zgradbi.«
Anko: »Slišali bodo ropot iz zračnika.«
Miyu: »Ne bodo, ker imamo tajno orožje.«
Aneko: »In kaj je to?«
Miyu: »Ne kaj, ampak kdo in to je moj starejši brat.«
Yoko: »Kaj .. ali sem … O, saj res, to lahko naredim.«

Brez težav so prišli do pokrova zračnika. V zračniku je Yoko uporabila breztežnost in tako so plavali brez hrupa. Nekaj časa so tavali po zračniku in kmalu prišli do prve odprtine. Pogledali so dol in našli niso nič zanimivega in so šli naprej. Nekaj časa so iskali in našli en zanimiv prizor: Pomočnik, oblečen kot največji piflar na svetu, je plesal z metlo. Gledali so ga za kratek čas in šli naprej. Dokler niso našli tiste naprave, ki je Makota spremenila v Ralts. Šli so dol v laboratorij in poskušali napravo vklopiti. A so zaman iskali. Ko so skoraj obupali nad napravo, so našli gumb za aktivacijo. Prav takrat je prišel znanstvenik.

Znanstvenik: »Kaj pa počnete tukaj? Otroci tukaj nimajo kaj iskati.«
Miyu: »Svojega brata bi rada spremenila nazaj v človeka.«

Pokazala je Raltsa (Yoko) znanstveniku.

Znanstvenik: »Ali me imaš za norca?«
Yoko: »Ti povej meni, ali si nor. Za tvojega pomočnika že vemo, da je nor.«
Znanstvenik: »To je resna obtožba. Imate kakšne dokaze o tem, da je nor?«
Miyu: »Na primer pleše z metlo.«
Aneko: »Tako pleše, kot da je zaljubljen v metlo.«
Miyu: »Dovoli, naj gre na zmenek z metlo.«
Yoko: »Seveda rabi tvoj blagoslov za poroko z metlo.«
Znanstvenik: »To so navadne laži.«
Yoko: »Pojdi do vrat in poglej skozi okno, če ne verjameš.«
Aneko: »Zdaj vem, od kod prihajajo male metle v trgovino in jih tam prodajajo strankam, ki tudi zrastejo v velike metle.«

Šel je do vrat, pogledal in komaj verjel, kaj je videl. Brez besed je prišel nazaj.

Znanstvenik: »Niti ene besede več. Ta naprava ne dela več od takrat, ko je nespametni direktor povzročil kratek stik.«

Prišel je do naprave in pritisnil na tisti gumb, ko so hoteli sami pritisniti. Naprava je nekaj časa spuščala čudne zvoke in nato se je iz nje samo pokadil velik dim.

Znanstvenik: »Nismo vedeli, da je žarek kakšno osebo zadel tako daleč.«
Miyu: »Kako misliš-tako daleč?«
Znanstvenik : »Na tej ulici ni bilo nobenega zunaj.«
Aneko: »Torej, če sem prav razumel, bi moral žarek priti samo do polovice te ulice ali imam prav?«
Znanstvenik: »Na žalost imaš prav.«
Yoko: »Mene je zadelo 5 ulic od tukaj.«
Znanstvenik: »Tako daleč je prišlo?«

Preden je lahko odgovoril, se je oglasil alarm. Iz drugega prostora je pritekel pomočnik.

Pomočnik: »Kaj delajo otroci tukaj z igračo?«
Yoko: »Jaz nisem igrača. Prišli smo te vprašati, kdaj se boš poročil z metlo? Kaj naj si oblečem?«
Pomočnik: »Na žalost nimam diplome o smehu.«
Miyu: »Vav, diploma o smehu tudi obstaja?«

Še kakšnih 15 minut so govorili same nesmisle, ko so ugotovili, da imajo kar lepo število gledalcev in poslušalcev.*6
Pomočnik: »Ne me imeti za norca!«
Yoko: »Zakaj bi te imel za norca, saj vam gre zelo dobro od rok.«

Pomočnik je stekel do ene od miz in vzel čudno napravo, nato pa nameril v Miyo in ustrelil, a je Yoko naredil neviden ščit. Na žalost je kombinacija naprave in psihičnega ščita naredila svoje. Yoko in Miyo sta izginila Aneku izpred oči.*7

Aneko: »Kaj si naredil?«
Znanstvenik: »Kaj si sploh mislil, ko si to naredil?«
Pomočnik: »Nisem hotel nič žalega.«
Aneko: »Zdaj je prepozno za tvojo nespametno odločitev!«

Miyu je počasi prišla k sebi in ugotovila, da je pristala na drevesu. Na drugi veji je ležal njen starejši brat Makoto, po novem znan kot Yoko. Pogledala je naokoli in videla šolo, ki ji je bila nekam znana. Hotela se je prepričati in je podrezala svojega brata.

Miyu: »Yoko, ali ni ta šola nekam znana?«
Yoko: »Je! Pa poglejmo malo naokoli.«

Yoko nekaj časa opazuje in pride do grozljivega odkritja.

Yoko: »To je… Osnovna šola Nebeški Host in mesto Tenjin.«
Miyu: »Kako veš?«

Preden je lahko odgovoril na vprašanje, se je drevo močno zazibalo. Miyu je pogledala dol in videla dečka, ki maje drevo. Bil je majhen fant s kratkimi, temno rjavimi lasmi, razdeljenimi v sredini na sprednji strani in imel je rjave oči. Oblečen je bil v jesensko šolsko uniformo.

Miyu: »Prav, priznam, da nisem jabolko in kljub temu lahko sama pridem dol.«

Deček je presenečeno pogledal gor in videl deklico s čudno torbo, ki pleza z drevesa, kot opica. Ko je prišla dol, je stopila do njega.

Miyu: »Dober dan. Ali mi lahko poveš, v katerem mestu sem in katera šola je tu in kateri datum je danes? Lepo te prosim.«
Deček: »To mesto je Tenjin. To je osnovna šola, ki se imenuje Nebeški Host. Datum je pa danes. 5.10.1972.

Se nadaljuje …

P.G.

_______________________________________________________________________________

*5 Podoben način kot pri Ameriških šolah (50 x 50 cm).

*6 Podobno kot pri Ricky Gervais show

*7 Skoraj na takšen način, kot pri nadaljevanki Doctor Who, uvod v osmo sezono.