120 let župnije Velike Poljane, ki ni več samostojna

0

V zadnjem letu 19. stoletja so po dolgih prizadevanjih, še posebej takratnega ključarja in tudi vaškega moža Andoljška, na Velikih Poljanah ustanovili župnijo, kljub temu, da v tem kraju še niso imeli farne cerkve. Poljance je ves čas podpiral tudi škof Jakob Missia, leta 1899 pa je župnija v okviru ribniške dekanije, v času škofa Antona Jegliča, začela uradno opravljati svoje božje poslanstvo. Dve leti pozneje so na Velikih Poljanah po vzorcu cerkve srca Jezusovega v Ljubljani zgradili tudi farno cerkev sv. Jožefa, čeprav je že od 14. stoletja na bližnjemu pokopališču stala bogoslužna stavba sv. Tomaža, ki je ena najstarejših v ribniški dekaniji.

Sedanja cerkev nima stalnega župnika in je zaenkrat župnija v soupravljanju Ribniške, je pa ob bogoslužju, posvečenemu 120-letnici župnije, farane in številne Poljance vseh generacij nagovoril nekdanji ribniški dekan, sedaj arhidiakon, mag. Anton Berčan.

Notranjost cerkve krasita stranska oltarja iz cerkve sv. Jurija nad Ortnekom, ki je bila najverjetneje zgrajena v prvi polovici 17. stoletja in je predstavljala redek primer ohranjene celostne umetnine iz prehodnega obdobja med gotiko in barokom na Slovenskem. Po drugi vojni je bila opuščena in nato izropana, zlati oltar s podobo Sv. Jurija pa lahko danes občudujete v Narodni galeriji Slovenije.

Ob nastajanju Rokodelskega centra v Ribnici leta 2010, je bila podana ideja, da naj bi bil en prostor v stavbi posvečen tej cerkvi oziroma glavnemu in stranskima oltarjema, ki sta bila takrat v ribniški cerkvi. A je namera, kot se temu reče, splavala po vodi. Anton Masnik, ki je bil zadnji župnik na Velikih Poljanah, in je duhovno pastirstvo opravljal 15 let, je uspel v prizadevanjih, da je bila cerkev na ortneškem gradu od nekdaj podružnica slednje, zato so leta 2016 oltarja premestili v to cerkev, ki je suha in primerna za hrambo ter oglede. Ob morebitni obnovi cerkve sv. Jurija pa bosta zanesljivo postala del njenega prostora.

Andrej Ambrožič je ključar od malih nog in je tudi zaradi tega najboljši poznavalec tamkajšnje cerkvene zgodovine. Tudi tega, da so zvonove, tako kot po drugih cerkvah monarhije, v času prve svetovne vojne jemali za potrebe vojske. Poljancem so vzeli dva, manjšega, bronastega, so pustili. Kasneje so v zameno nabavili dva železna zvonova. Andreju se je v spomin vtisnilo pričevanje starejših ob nesreči, ki je doletela enega izmed mož, ki so podirali zvonove. »Ženske so prosile in molile, naj pustijo zvonove, a jim ni bilo uslišano. Prvi zvon so vrgli in se je kajpak, ko je treščil, razbil. Cela vas je še naprej rotila, a so podrli tudi srednji zvon, ki pa se ob padcu na tleh ni razbil. Ker ga tako velikega niso mogli naložiti v voz, so začeli s trdim železom po njemu tolč. Enemu izmed teh mož, ki je neusmiljeno udaral, se je okrušeni drobec zvona zapičil v oko, ki se je pred občestvom izlilo.«

Čeprav na Poljanah ni živelo veliko duš, so bile vselej zelo verne. Tudi danes jih nedeljske maše obiskuje več kot tretjina od 200 krajanov. Mnogi se, seveda po pričevanju, spominjajo brata duhovnika, Ivana in Matija Noč. Iz tega župnišča, kjer je nekaj časa živel, je v partizane, tudi to je zanimivost, po jutranji maši odšel duhovnik in zgodovinar, dr. Metod Mikuž. Med vojno naj bi se v neki hiši tod blizu utaborili vojaki Bele garde, a partizani, z njimi je bil tudi Mikuž, nanje niso sprožili niti enega strela. »Njuno znanstvo – Ivan je bil Metodov birmanski boter – in božje poslanstvo ter razsodnost, ko je zaradi ideologije brat udaril na brata, so vas rešili gorja, bi temu lahko rekli,« ne dvomi klučar Andrej.

Župnija na Velikih Poljanah, tako kot pred njo na Gori nad Sodražico, je izgubila svojo samostojnost, a cerkev bo še naprej živa.

(mgć)

Komentarji