Blumauerjev Veseli Ribničan v Ravnem dolu in v Hrovači

0
Kljub temu, da Veselega Ribničana večina pripisuje ansamblu Franca Miheliča, pa originalna verzija pripada Blumauerjevemu Andreju.

Ne le v deželi suhe robe in lončarstva, polka Veseli Ribničan je, poleg uradne Prešernove Zdravljice, kar nekako druga himna, ki se prepeva ob slehernem dogodku. Za svojo so jo vzeli tudi domači rokometaši, ki so jo ob lanskem nizu 18-ih zmag, vsakič ubrano prepevali z več sto dušami zbranih navijačev. Prvi zvokovni zapis te skladbe, za katero je poleg melodije tudi besedilo napisal Andrej Blumauer, ki se je rodil 22. junija 1932 v avstrijskemu Gradcu, je nastal v začetku februarja leta 1961 v Kanadi. Zaigral in zapel jo je avtor sam v sestavi Alpskega kvarteta.

Člani Alpskega kvinteta so jo priredili leta 1982 in jo skupaj s solistom Jankom Ropretom posneli za domače in nemško govorno tržišče. Za največjo popularnost Veselega Ribničana pa je zagotovo poskrbela zasedba ansambla Franca Miheliča, ki so ga posneli leta 1983 in uvrstili v album Naš Urban. Malo kdo je vedel, da je milozvočna mojstrovina »izdelek« nekoga drugega, ki je med suhorobarje in lončarje zašel enkrat, morda dvakrat in ne ansambla iz Sodražice.

Andrej Blumauer je za seboj pustil sledi enega najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, predvsem v tujini, sprva v Avstriji in Nemčiji, kasneje tudi v Ameriki in Kanadi. Onstran luže so ga ponesli številni uspehi na stari celini, saj je postal oder v Sloveniji premajhen. Obiskoval je pravno fakulteto in se hkrati posvečal študiju trobente – no, iz tega inštrumenta je na Konservatoriju za glasbo tudi diplomiral. Za nameček je dobro obvladoval igranje kitare in vrsto drugih inštrumentov, še posebej orglic, s katerimi je četrtega novembra 1957 na tekmovanju Pokaži kaj znaš v Ljubljani osvojil v triu (kontrabas, kitara, orglice) prvo mesto. Po tem uspehu mu je nemški lastnik tovarne, gospod Hohner, v roke podaril njihovo najnovejše glasbilo harmonetto, sestavljenko orglic in diatonične harmonike, na katerih je igral kot virtouz.

Spomine nanj ohranja tudi sin Andrej, prav tako glasbenik, ki je te dni pri Maticevi etno hiši v Ravnem dolu, nedaleč od Sodražice in na Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici, skupaj z ansamblom Dolenjskih 5, posnel triminutni videospot o očetovi bogati zapuščini, s prepoznavnim Veselim Ribničanom.

Zakaj je očeta, sicer Ljubljančana, tako navdušil Ribničan, ki je sicer v izvirnosti vesel in šegav ? »Tudi jaz se sprašujem,« Andrej s krošnjo na rami, v podobi »Ribnčana« Urbana ugiba ob premoru med snemanjem, v pogovoru z gostiteljem Ivanom Šego in še trojico iz kvarteta Zvon. »Oče je bil dve leti v Avstriji, pred tem je šel v Španijo na svetovno prvenstvo orgličarjev, kjer je bil drugi. Verjetno se je za mejo, ob čakanju na mamo in mene, lotil pisanja skladbe iz domotožja.« Ribničan je bil tisti, ki je šel v svet s suho robo, predstavnik Dolenjske in Dežele Kranjske. Vesel, pokončen, vztrajen, domoljuben. Vse to se je bržkone prav lepo zlagalo v pesmi in besedi.

Že naslednji dan, v Hrovači, ob ogledu številnih porumenelih fotografij v Škrabčevi hiši in ob pričevanju domačinov, najbolj se je tega spomnil Gornikov France, in sicer, da je med 1952 in 1955 na ohceti pri Centovih igral ravno Blumauer. »Cela vas je norela, otroci so strmeli v muzikante kot opiti. Strici so pripovedovali, da je nastopal neki Blumauer iz Ljubljane,« na sliko v množici svatov kaže France. Andrej pa več ne dvomi, da je oče ravno takrat spoznal Ribničane, take, kot so. In da je bila ta ohcet navdih za Veselega Ribničana, ki ga je kot enega izmed prvih videospotov posnel leta 1968 v okolici Bohinjskega jezera, ob petju zvonov pašne živine.

»Ob snemanju zimzelenega Veselega Ribničana, 51 let po tem, sem naposled, kot se temu reče, naredil skico za njegov portret. Ni več dvoma,« razlaga Andrej, »da je bilo seme zanj posejano na Hrovaški ohceti v 50-ih letih prejšnjega stoletja, dozorelo pa je za božič leta 1960 v Torontu, kamor je oče z mamo prišel na obisk k svoji polsestri.« Dodelal ga je v začetku februarja 1961, kot uspešnico pa jo je večkrat zaigral, kmalu pa so jo začeli predvajati po televiziji, Od obale do obale (Coast to the Coast), z gledanostjo na okoli 30 milijonov sprejemnikov. Tako je šel Veseli Ribnčan v svet.

Mnogi to polko poznajo kot Miheličevo stvaritev. »Ni dvoma, Mihelič je s svojim ansamblom veliko naredil za Slovenijo, tudi s to skladbo, ki pa seveda ni njegova,« je poudaril Andrej. »Leta 1980, ko je oče živel v Kanadi, sem jaz to pesem v njihovi izvedbi slišal v medijih. Postal sem bolj pozoren in naposled opozoril očeta. Pozneje so se zadeve uredile.«

Orglice izjemnega glasbenika, ki sta ga poznala Evropa in svet, najbolj pa je ljubil Slovenijo, so onemele 5. oktobra 2013.

(mgć)

Komentarji