Boj med spoloma – drama današnjih dni

0

S prehodom v družbo moderne so se na mnogih ravneh začeli kazati razvoji, ki so privedli do velikopoteznih procesov individualizacije in s tem do izločitve človeka iz tradicionalnih zvez, verskih sistemov in socialnih odnosov. S tem so povezane nove oblike življenja, nove možnosti in potrebe na sociostrukturi, ter novi načini razmišljanja in vodenja na subjektivni ravni. Ta izločitev iz tradicionalnih zvez je posameznika osvobodila izpod jarma prejšnjega nadzora in prisil. Istočasno pa so se s tem razveljavili tudi tisti pogoji, ki so ljudem predmodernih obdobij nudili oporo in varnost. Od potreb trga delovne sile, preko socialne in geografske mobilnosti, do pritiskov potrošništva in množičnih medijev: vse to – delno v neposrednih, delno pa v posrednih oblikah, v vselej novih valovih in z naraščajočo silo – krha in drobi mnoge tradicionalne zveze in socialna razmerja, ki povezujejo posameznika z njegovim okoljem, njegovim izvorom in njegovo zgodovino. Tam kjer prejšnje generacije često niso poznale ničesar razen vsakdanjega boja za preživetje, ter monotonega krogotoka revščine in lakote, so sedaj široki krogi prebivalstva dosegli materialno raven, ki je dovolj visoka, da omogoča popolnoma nove prostore svobode in življenjskih možnosti. Raziskave sicer kažejo, da ljudje v življenju v dvoje še vedno vidijo deželo upanja, kot tisti posvečeni kraj, kjer je možno najti bližino, toplino, nežnost, in ki predstavlja zatočišče pred hladom zunanjega, betonskega sveta. Hkrati pa se je podoba harmoničnega družinskega sveta že precej skrhala. Povsod, kamorkoli se ozremo, ugledamo krvava bojišča. Boj med spoloma je osrednja drama današnjih dni.Oblika skupnega življenja, ki je prevladovala vse do srede 18. stoletja, ni bila družina, kot jo razumemo danes, temveč gospodinjstvo t.i. celotne hiše, torej gospodarska skupnost. Njeni glavni nalogi sta bili zagotavljanje preživetja in potomstva. Pod takimi pogoji takorekoč ni bilo prostora za osebna nagnjenja, čustva in motive. Izbira partnerja in zakonska skupnost sta bili stvar ekonomskega dogovora. Le malokdo se je spraševal o individualnem vzajemnem ujemanju ali neujemanju bodočih zakoncev. Kot kažejo družbenozgodovinske raziskave pa je prehod k moderni družbi povzročil tudi korenite spremembe zakonske zveze in družine: prejšnjo delovno je sedaj nadomestila čustvena skupnost. Z nastankom meščanske družine je prišlo do t.i. sentimentalne zapolnitve internega področja družine, do oblikovanja takšnega koncepta zasebnosti in intimnosti, s kakršnim je opredeljena današnja podoba družine. Tradicionalne zveze predmoderne družbe so vsebovale stroge predpise in pravila obnašanja. Bolj, ko te zveze razpadajo in izginjajo, širše so možnosti različnih življenjskih slogov. V tem pogledu smo ljudje pridobili precej svoboščin in možnosti izbire. Naše življenjske poti postajajo vse bolj odprte in nam nudijo vse več možnosti, da jih oblikujemo po svoji volji. Takšno »življenje s pretirano ponudbo možnosti izbire« pa se velikokrat za posameznika izkaže kot preveč obremenjujoče. Vendar je bilo pri tem doslej večinoma spregledano dejstvo, da prinaša takšno življenje nove oblike obremenitev tudi tam, kjer posameznik ne živi več sam, temveč v partnerstvu. Temu bi lahko rekli: čim kompleksnejše je polje odločitev, tem višji je potencial konfliktov v zakonu.Danes so ženske vse manj pripravljene sprejemati takšne možnosti rešitve, kakršne so bile običajne za ženske prejšnjih generacij, ki so se prilagajale svojim možem ne glede na lastne pravice in potrebe. Lahko bi rekli, da smo sedaj torej priča postopnemu izginotju veziva, ki je v preteklosti zagotavljalo obstoj zveze med moškim in žensko (seveda za ceno neenakosti žensk), torej izginotju stare ženske vloge, žrtvovanja za druge, pripravljenosti utrpeti nenehne in nevidne napore, ki omogočajo uravnoteženo čustveno klimo. Na kratko bi lahko rekli, da  so bile prejšnje oblike odnosov med spoloma problematične, ker so zatirala ženske, ampak po drugi strani je bilo prav to zatiranje žensk tisto, kar je ta partnerstva držalo skupaj. Sedaj pa se v zgodovini žensk, pa tudi v življenju moških in žensk, pričenja novo obdobje. Šele sedaj se prične dogajati, da se v trenutku ljubezni združita človeka, ki oba živita vsak svojo, samostojno, »lastnoročno izdelano« biografijo, podrejeno specifičnim možnostim in prisilam. V sodobnem zakonu se torej partnerska skupnost ustvari na osnovi ljubezni in čustev. V skladu s tem se vzpostavi novo pravilo odločanja, ki se glasi: tam kjer umrejo čustva, naj se konča tudi zakon. Tako se zakonska zveza spreminja »iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji«. Morda bi lahko trend, ki se tukaj nakazuje, povezali v naslednji trditvi: v preteklosti so morale ženske, ki so bile nad zakonom razočarane, svoja upanja pokopati. Dandanes pa se, nasprotno, odločajo za to, da raje pokopljejo svoj zakon.Prejšnje generacije so menile in upale, da morajo doseči samo enakost moških in žensk, in ljubezen se bo lahko svobodno razcvetela v vsej svoji bleščeči veličini, otožnosti in ugodju. Kajti ljubezen in neenakost se izključujeta kot voda in ogenj. Mi, ki prvič razpolagamo vsaj s kančkom enakosti in svobode, si zastavljamo nasprotno vprašanje: kako naj dva človeka, ki sta si enaka, in ki sta oba svobodna, najdeta in ohranjata ljubezen? Na razvalinah preživelih življenjskih slogov pomeni svoboda odhajanje, ustvarjanje novega, sledenje lastnim melodijam, ki vodijo iz kolektivnih koračnic. Morda se dve vzporednici srečata v neskončnosti. Morda pa tudi ne.Veronika Seles

Komentarji