Boris Zupanc: »Čudeži se dogajajo, bogovi obstajajo!«

0
Po boleči in kruti izgubi sina Boba, je Borisa in njegovo družino letos aprila ponovno udarila nesreča. A upamo, da tokrat s srečnim koncem.

Cerkveno oglašanje zvonov leta 2002 je Borisa Zupanca, zagotovo najbolj prepoznavnega podjetnika, in to ne le med slovenskimi Romi, ki se je v rajnki Jugoslaviji ponašal z največjim avtoodpadom od Triglava do Gevgelije, odrešilo skrbi o prihodnosti obrti, saj mu je snaha Tanja kmalu podarila vnuke, po njegovi invalidski upokojitvi, pred 16 leti, pa prevzela vodenje podjetja. V njem je breme vseh poslov bodisi v delavnici ali za volanom, nosil sin Jadro (45).

»Na pustno nedeljo, o tem ste večkrat že pisali, je 20. februarja leta 2012 skupina Romov dopoldne na kočevskem Petrolu brutalno napadla in potolkla sina Borisa – Boba. Skrhala me je izguba otroka, način, kako so se ga lotili, pa mi je vzel nekaj starostnih let,« ob omembi dogodka Borisu zadrhtita ličnici. Po trpečem obrazu potoči solzo in globoko vdihne. Dobra dva meseca, od letošnjega 15. aprila, so številni člani družine kot izgubljeni, molče hodili drug mimo drugega, le redko kdo od njih je lahko spal, še manj pa jedel. Nihče ni zmogel vklopiti radijskega ali televizijskega gumba, vsem je bila glasba tuja, govorica pa odveč. »Danes je za vse nas srečen dan. Jadro se je včeraj zbudil iz kome in razvlekel ustnice, kolikor je lahko in z roko nakazal, da ima rad obiske. Še bolj pokončen je bil danes, ko je ob postelji, tako kot sleherni dan, trhla ob njem stala Tanja s sinom. Premikal je noge in se skušal dvigniti, da bi jo objel, je imela občutek,« se gospodarju na trepečem obrazu vendarle razkrije črta zadovoljstva. V senci krošenj lipe, ob lesenem bivaku na večjem dvorišču družinske hiše, ga sprošča petje in nori plesi treh Zupančevih generacij, veselica na koncu vasi je minuli teden priklicala tudi nekatere sosede. »Dovolj je bilo solz in žalovanja, še bolj pa skritih čustev in negotovosti, ki nas je ubijala. Danes je dovoljeno vse,« je sicer vedno preudaren in razumevajoč gospodar dal »komando«. Soprogi Darinki, zviti od hudega to pomlad, se je vendarle vrnil nasmeh, z besedami je šlo težje. »Komaj čakam, da sonce zaide za Stojno. Z večernico se vsi zatečemo k molitvi. Tako bo tudi danes, ji pritrdijo zet, hčerka, snaha in njihovi otroci.

Tisti večer, ko je Jadro že bil na urgenci, so se namreč skupinsko, od takrat jih je vsakič okoli 20, zatekli v bogoslužni objekt, leseno uto na dvorišču, ki so jo v notranjosti priredili za obred. Sklonjenih glav, brez verske vzgoje, prizna Boris, so na začetku bolj tiho, ob svečah prosili Marijo naj pomaga v hudi stiski. Blažena devica jim je dajala moč, v njo so verjeli, ji zaupali… Otroci so jo še posebej častili z recitiranjem in petjem. Družina je postala občestvo vernikov, k molitvi se zateka še naprej, čeprav podjetnik Jadro vsak dan vse bolj okreva. »Marijin otrok, božji sin, je mojemu sinu pomagal vstati od mrtvih,« v moč stvarnika več ne dvomi Boris, enako tudi zet, Rok Rus. »Pride trenutek, ko človek začuti, da mu lahko pomaga le tisti od zgoraj. Kot da nam je rekel, pojdite za vašo kri molit po božjih hramih. Po svakovi nesreči se nas nekaj s štirimi avtomobili redno klanja pred križem po slovenskih svetih krajih – cerkvah in kapelah, na Brezjah, v Trebnjem, v Novi Gorici, v Ljubljani, pri Novi Štifti,« razlaga Rok. Na božjih poteh so skovali načrt romanja v francoski Lurd, v kraj, kjer se je sredi 18. stoletja revni deklici prikazala Devica Marija. »Tja pojdemo prve dni, ko bo Jadro znova spet med nami,« razkrije Rok. Zupančevi ves čas odrešitelja prosijo za pomoč tudi njegovi sotrpinki na oddelku intenzivne nege, mlajši ženski iz Kamnika, ki je prav tako utrpela hudo telesno poškodbo.

Kaj se je sploh zgodilo?

Okoli druge ure je bilo, ko je Jadra sredi aprila v delavnici mahnil po glavi vitel na dvigalu tovornjaka. Nenadoma je popustila matica na vrhu pri obračanju. Udarec je bil tako močan, da je obležal negiben. Sodelavec Radovan Plavšič je vpil: »Nesreča, nesreča!« Mama in sestri so tresočih nog priskočile na pomoč, a so ob pogledu na ležečega sina in brata s počeno lobanjo omedlele. »Zagrabila nas je panika, tudi mene, čeprav sem pred dvajsetimi leti iz gorečega avtobusa po trčenju z osebnim avtomobilom, ko so umrli trije ljudje, na državni cesti, nedaleč od hiše, uspešno reševal poškodovane. Tokrat smo vsi onemeli, nihče ni imel moči, da bi poklical zdravnika,« potihoma razlaga Boris. Sina so le odpeljali v kočevski Zdravstveni dom, tam sta ga v oskrbo vzela dr. Jožica Boldan in vsestranski reševalec Primož Velikonja. S šolskim pristopom ga je pripravil za transport s helikopterjem, ki je kmalu pristal na platoju za Zdravstvenim domom Kočevje. Borba za Jadrovo življenje se je na oddelkih UKC Ljubljana začela. Neodzivnega je po dveh tednih doletela še možganska kap. A jo je, na presenečenje zdravnikov, prestal, kot tudi črne slutnje, da bo hrom. Po 40-ih dnevih so ga z intenzivne nege premestili na bolnišnični oddelek. »Kdor meni ponudi palec, jaz mu bom dal roko. Tudi Jožici in Primožu ter osebju na vseh oddelkih UKC. Vedno sem zaupal našemu zdravstvu,« Boris ne skriva zadovoljstva. Rad pa bi tudi spoznal gospo, ki je 10. maja soprogo srečala pred trgovino v Kočevju. Iz denarnice ji je v roko dala podobo matere božje iz Medžugorja in dejala: »Jadro bo ozdravel. Čudeži se dogajajo, bogovi obstajajo, vam povem,« se Borisu znova orosijo oči.

(mgć)

Komentarji