Cepič najstarejše trte na svetu poganja za zidovi ribniškega gradu

0

Današnje pobočje ribniške Male Gore, še posebej tisti najbolj sončni del pod Sveto Ano, je bil svoj čas območje s travniki, njivami, sadovnjaki in vrtovi. Ostanki nekoč velikih kmetij so vidni še danes, čeprav je okolico krepko porasel gozd. Na enem izmed njih, ki leži nedaleč od Planinske koče, pod cerkvijo Svete Ane in na nadmorski višini nad 900 metrov, je pred leti Društvo vinogradnikov Ribnica, po marsičem edinstveno v Sloveniji, zasadilo 19 trsov klona renskega rizlinga. Slednje vsako leto izdatno obrodijo. »Za njihovo pokončnost in rodnost skrbimo tudi takrat, ko v vinogradu ni dela. In to veliko šteje,« je dejal Slavko Rus, lastnik parcele in član društva, ki je poznano tudi po tem, da vsako leto medse pod posebnimi pogoji, na visoki demokratični ravni, sprejmejo novega člana. Človečnost, poštenost in zabavnost so trije nosilni stebri, ki jih mora izkazati novi vinogradnik, predenj ga krstijo. Povezovalna nit med njimi so tudi redni sestanki, enajstega v mesecu, ob enajsti uri, ne glede na dan, pri bližnji Francetovi jami in vsakoletna pokušina buteljčnih vin iz celega sveta. Prav tako gojijo kulturo pitja in skozi zabavo odstirajo nove različice Martinovega praznika.

Društvo vinogradnikov ribniške doline je bilo na pobudo Alojza Lovšina ustanovljeno leta 1988, in sicer po naključju. Dobra družba se je namreč tega leta pri njemu zbrala, da bi s kozarci nazdravila pridobitvi, hiši, v Dolenjem Potoku v Kostelu. Prvi predsednik društva, ob zamenjavi pred leti so mu podelili častni doživljenjski mandat, se takole spominja začetkov: »Eno lepo navado sem domov prinesel iz Nemčije, kjer sem delal v tovarni. Tam so se vedno na Martinovo, 11. novembra, ob 11. uri in 11 minut, ustavili stroji, mi pa smo nazdravili sv. Martinu, ko se v Nemčiji začne tudi pustni čas. Ob prihodu domov sem prevzel ta obred in po dvajsetih letih je zgodba dobila svoje drugo poglavje«.

 

Kako? Ob lanskem pohodu od zore do mraka, od Ribnice proti Sveti Ani, do katere je pot vijugala tudi mimo pobočja zasajenih vinskih trt – mimogrede, Ribničani so izračunali, da je njihov vinograd najvišje ležeči na svetu – je med člani društva zrasla pobuda, da bi lahko tudi pri njih korenine poganjal cepič najstarejše trte na svetu. Tiste, ki že več kot 430 let raste na obzidju mariborskega Lenta in je vpisana na strani Guinnossove knjige rekordov. Delegacija ribniških vinogradnikov – v društvu jih je 18 – na najvišji ravni, tako pač zahteva protokol, je dejal Janez Lovšin-Daso, od lani predsednik njihove druščine, se je marca udeležila prevzema potomke te trte, modre kavčine ali žametne črnine, ki spada v ekološko skupino sort črnomorskega bazena. Minulo soboto, natanko ob 11. uri in 11 minut so jo zasadili za zidovi ribniškega gradu. V trosno zemljo, ob lesenem kolu, pritrjenem na zid, sta jo položila mesni viničar oziroma skrbnik mariborske trte, Stane Kocuter in Franc Meršnik, ki bo nad potomko bdel v Ribnici. »Že množična udeležba ob zasaditvi nam daje vedeti, da je potomka trte dobro sprejeta in, da bo še bolj pognala rast,« ne dvomi Daso.

V krajih, kjer raste, trta povezuje ljudi in društva. Je predvsem blagovna znamka, česar se zavedajo tudi v Ribnici. Skratka, od sobote je dežela suhe robe postala tudi vinska.

Vsako leto skrbniki mariborske trte oddajo po štiri cepiče v tujino in slovenske kraje, ki so povezani s pomembnimi letnicami. Tako so jo letos dobili v Ljutomeru, ob 175-letnici kasaških dirk, v Razkrižju, kjer praznujejo 25 let priključitve mariborski škofiji in v Ravnah na Koroškem, ob 70-letnici tamkajšnje knjižnice. Izjema je bila seveda Ribnica. Zakaj? »Čeprav vsi vemo, da Ribniško ni vinorodno območje, je pri dodelitvi potomke igralo vlogo tisto, kar je najbolj pomembno. Zavzetost, zagnanost, vizija in pričakovanja. Takšna goreča volja, ki je ne najdemo niti v razvitih vinskih goricah, je pri odločitvi prevesila tehtnico na ribniško stran. »Dajmo jo Ribničanom Urbanom. Ne dvomim, da bodo z njo tod gojili in razvijali vinsko kulturo, se povezovali z drugimi kraji in pletli novo zgodbo, a vedno z mislijo, da je tudi za njih odslej glavno vinsko mesto Maribor,« je v nagovoru dejal mestni viničar.

Za zasaditev je izbrana izjemna lokacija – sončna lega zidov grajske stavbe, s kovinsko ograjo in ploščo na njej. Če bo trta poganjala, bodo na njej prvi grozd obrali čez tri leta.

Prešerno soboto je za zidovi ribniškega gradu, ki se sicer olepšava, že spremljal kulturni program z nastopom pevskega zbora Lončar, Žiga Bižal je prepeval vinogradniško himno, katere besedilo je napisal Rudi Lovšin (Bonkar), prav tako član društva. »V deželi suhe robe žene ne regljajo, saj bo društvo sv. Martina za pijance odgovor podajalo,« je ena izmed kitic spevne himne. Rudijeva je tudi Knjiga obvez, v kateri je zložil člene nekakšne vinogradniške ustave. Da je bilo snidenje tako, da dolgo ne bo šlo v pozabo, je poskrbel tudi humorist, Medard Pucelj.

(mgć)

Komentarji