Na pot sem iz Splita krenila malce bolj zgodaj. Že takoj se mi je na poti pridružila zelo močna burja, ki mi je kolesarjenje precej oteževala. Tudi sama pot proti Neumu je bila zelo strma, praktično na eni strani morje, na drugi strma stena, cesta pa v klanec. Teh je bilo na sami poti ogromno, nekje smo dobili podatek, da kolesar naredi približno 2000 metrov vzpona (če seveda sešteješ vse vzpone tekom poti). Na poti sem šla čez prekrasno dolino Neretve, polno zelenja in sadja, nato pa sem kmalu prispela do bosanske meje in tudi Neuma. Tam sva se z Andrejem okrepčala in razmislila, kako naprej. Močno sem si želela dokončati pot a pred mano je bilo še okoli 150 km. Kljub temu sem se odločila, da grem naprej. Pot naju je ponovno vodila čez bosansko-hrvaško mejo in naprej proti Dubrovniku. Tu pa se je na cesti začela nenormalna gneča. S kolesom sem bila veliko hitrejša od spremljevalnega avtomobila, tako da sem kmalu jaz čakala Andreja in ne obratno. Ko sva se prebila iz Dubrovnika sva kmalu prišla do hrvaško-črnogorske meje. Spet gneča. Po dobri uri čakanja za prehod meje sva nadaljevala proti Herceg-Novom. Tu pa se je na cesti začela veselica, pri kateri pravila ne veljajo – no, eno že, to pa je pravilo večjega, hitrejšega in močnejšega. Tudi ceste na tem delu so zelo slabe, skratka, nič kaj prijetno za kolesarja, katerih mimogrede na cesti sploh ni. Ravno, ko se je na mojem števcu obrnila številka 739, sva jo v daljavi zagledala. Tabla BUDVA! Obvezno sva se ustavila za fotografijo, saj je to pomenilo konec poti. 740 lepih, a tudi težkih kilometrov je za mano, cilj je dosežen. Sledi kak dan razvajanja potem pa proti domu.
