Darko Đurić

0

Čudežni deček, študent Fakultete za poslovne vede in štipendist Katoliškega inštituta, je lahko navdih in vzor vsem, ki stokajo že ob najmanjših težavah. Foto: Suzanne Plunkett/Reuters

Čudežni deček, študent Fakultete za poslovne vede in štipendist Katoliškega inštituta, je lahko navdih in vzor vsem, ki stokajo že ob najmanjših težavah. Pred 23 leti se je rodil z zelo redko gensko napako, brez nog in ene roke, odrekli so se mu tudi starši. A na srečo je padel v objem rejnikoma Veroniki in Milanu Debeljak ter poleg krasnih staršev dobil še starejša brata in sestri. Vendar Darko se je odločil boriti in življenje izkoristiti maksimalno. Svojo jekleno voljo je usmeril v šport in septembra 2012 se je trud obrestoval. Na paraolimpijskih igrah v Londonu je navdušil v disciplini 50 metrov delfin in kar dvakrat (v predtekmovanju in finalu) popravil svetovni rekord v svoji kategoriji.

Kako bi odgovorili na vprašanje: Kdo je Darko Đurić?

Najtežje je opisovati samega sebe, pa vendar. Darko je precej borben človek, ki ga je življenje naučilo, da se je za uspeh treba potruditi. Predvsem pa poskušam življenje zajemati z veliko žlico.

Zakaj ste se odločili ravno za plavanje? Kaj vas je k temu pritegnilo?

Plavanje sem začel trenirati poskusno, da bi videl, če mi bo to sploh ustrezalo. Kmalu sem začutil, da se v vodi počutim res odlično in treningi so se stopnjevali, s tem pa tudi rezultati.

Kolikokrat na teden in kako trenirate? Kje se odvijajo treningi?

Treniram do osemkrat na teden, zaenkrat samo v bazenu, kmalu pa začnem tudi s fitnesom, kar bosta še dodatna dva treninga. Sicer sem tudi član plavalnega kluba Radovljica, vendar zaradi študija čez teden treniram na bazenu Fakultete za šport, čez vikend pa v Radovljici.

S svojo voljo in delom ste na paraolimpijskih igrah v Londonu postavili svetovni rekord. Vaša zgodba se je dotaknila slovenskih src in je bila med najbolj branimi na spletu. Zakaj mislite, da je temu tako?

Ljudem so všeč pozitivne zgodbe, mediji pa so vse preveč nasičeni z negativizmom. Zato ljudje hitro pograbijo pozitivne novice.

Foto: Eddie Keogh/Reuters

Katero športno tekmovanje bo v prihodnosti za vas najbolj pomembno?

Na dolgi rok zagotovo paraolimpijske igre v Riu de Janeiru, že avgusta pa me čaka svetovno prvenstvo v Kanadi, ki bo po londonskih igrah za plavalce prva velika preizkušnja.

Vaša življenjska pot je za mnoge izredno težka in nepredstavljiva. Zapustila sta vas starša in v oskrbo sta vas vzela Veronika in Milan Debeljak iz Podbrezij. Kaj mislite, kaj se dogaja v glavah in srcih takšnih ljudi kot sta onadva, da sta se odločila, da vas bosta vzela v oskrbo?

Vsak človek je po svoje dober, nekateri to pokažejo bolj, drugi manj. Sam sem jo imel in jo še vedno imam, srečo namreč, da sta Veronika in Milan začutila, da mi lahko pomagata. Zato sem jima zelo hvaležen.

Imate občutek, da se vam kdaj godi krivica?

Niti ne, pač pridejo slabi dnevi, ko se človeku zdi, da se je vse zarotilo proti njemu, a na koncu se vse lepo izide. Sicer ima pa vsaka stvar nek skrit pomen in tudi kakšna krivica nas lahko okrepi.

Kaj vas poleg plavanja najbolj veseli?

Kot vsak mladostnik se tudi sam najraje družim s prijatelji, s katerimi si velikokrat ogledamo dober film ali odidemo na koncert. Z veseljem preberem tudi kakšno zanimivo in poučno knjigo.

Ste tudi študent Fakultete za poslovne vede in štipendist Katoliškega inštituta. Kako uspešni ste pri šolanju?

Pri šolanju sem relativno uspešen, izpite opravljam karseda redno.

Ali ste bili kdaj deležni zbadljivk na račun vaše invalidnosti ter kako se odzovete v takšnih primerih?

Med prijatelji so seveda padale šale na moj račun, vendar z mojim privoljenjem. Bolj kot zbadljivke me je vedno motilo pomilovanje, tega res ne prenesem.

Foto: Grega Wernig, vir: ekipa.org

Kako pomembna je za vas podpora ljudi, ki so vam blizu?

To mi je najpomembnejše, saj brez vse te podpore ne bi bil, kjer sem, v to sem prepričan.

Ali so vas doma kdaj ”ujčkali” na račun vaše invalidnosti?

Mislim da ne, to bi lažje ocenili domači (smeh). Seveda pa nisem mogel pomagati pri vseh delih, saj imamo kmetijo, so mi pa naložili tisto, kar sem lahko opravil.

Mnogo današnjih otrok in mladine ima občutek, da so v primeru slabših oblačil, igrač ali telefonov manj vredni od njihovih vrstnikov. Podobno se vedejo tudi starši. Kakšno sporočilo bi lahko prenesli vsem tem ljudem?

Vsakdo se v čem poskusi primerjati z okolico in velikokrat ravno v napačnih stvareh. Moje mnenje pa je, da si največ vreden, če se sprejmeš takšnega kot si in se zaradi nekih meril družbe ne spreminjaš.

Koliko ti pri vsem tem pomaga vera?

Vera mi pomaga prebroditi krize, saj vem, da bo nekoč boljše.

Komentarji