Devetošolci OŠ Ob Rinži o času karantene: »Nismo vedeli, kako pomembni smo drug drugemu.«

0

16. marca je življenje v Sloveniji čez noč zastalo, zaprle so se tudi šole. Tako se je vsakdan osnovnošolcev, dijakov in študentov obrnil na glavo. Naenkrat se nismo smeli več družiti, se sprehajati po mestu in početi čisto običajnih stvari,« so svoj članek o pouku na daljavo in času karantene nasploh začeli učenci Nik, Ana in Jaka, ki so se odzvali na mojo prošnjo, da ubesedijo svoje misli o tem nenavadnem času.

»Učiteljica, pridite na Zoom, nam ne gre,« se je večer pred oddajo članka izpisalo na ekranu mojega telefona. Pa jim je šlo. In to dobro. Samostojno so se organizirali in »se dobili na Zoomu« (kasneje sem izvedela, da sta se tako fraza kot virtualne konference preko aplikacije Zoom med najstniki kaj hitro prijela tudi v prostem času) ter strnili misli devetošolcev tik pred vrnitvijo v šolske klopi. Pred njimi so še trije tedni, preden se poslovijo od osnovne šole. Po izkušnji karantene, ko so bili dva meseca ločeni od svojih sošolk in sošolcev ter še bolj kot običajno odgovorni za pridobivanje znanja in razpolaganje s časom, bodo šolo zapustili zrelejši, samostojnejši in iznajdljivejši. Predvsem pa z zavedanjem, kako pomembno je negovati medosebne odnose, pa čeprav – ali pa ravno zato – na daljavo.

»Ko so nam v šoli sporočili, da bomo zaradi koronavirusa doma ostali vsaj 1 teden, smo bili sprva zelo veseli. Kmalu pa se je naše upanje o ”počitnicah” razblinilo.«

»Že 1. teden so nas učitelji zasuli z delom. Imeli smo veliko seminarskih nalog in referatov. Mislili smo, da bo dela precej manj, pa smo se še kako ušteli. Po nekaj tednih smo ugotovili, da se v šolske klopi ne bomo vrnili še kar nekaj časa. Čeprav je bilo dela včasih precej, menimo, da so se učitelji za nas zelo trudili ter nam nudili različne oblike pomoči in podpore, za kar smo jim res hvaležni.«

»Tudi prosti čas smo preživljali nekoliko drugače, kot smo vajeni. Nismo se mogli družiti s sošolci in prijatelji in se zbirati na skupnih mestih. Velikokrat smo se odpravili v naravo, na sprehod s svojimi domačimi, tudi kolesarili in planinarili smo po kočevskih gozdovih, kjer smo se naužili svežega zraka.«

»Čeprav smo se toliko več družili, pogovarjali, si pisali po socialnih omrežjih, smo bili vseeno nekoliko osamljeni, saj smo pogrešali objem in dotik prijateljev. Dokler nas karantena ni ločila, se nismo zavedali, kako pomemben je objem, stisk roke, dotik in bližina. Do tedaj nismo vedeli, kako pomembni smo drug drugemu, saj smo navsezadnje socialna bitja, ki brez prijateljev ne morejo živeti, a se žal dostikrat tega ne zavedamo.«

»Ker je današnja tehnologija zelo napredna, nam je nudila Zoom pogovore, prek katerih smo imeli pouk in predstavitve domačih branj, seminarskih nalog in tudi ocenjevanje.«

»Veselimo se še zadnjih dni, ki jih bomo skupaj preživeli v Osnovni šoli Ob Rinži, ki nam bo za vedno ostala v lepem spominu, saj je bila 9 let pomemben del našega življenja.«

»Vsi devetošolci že nestrpno pričakujemo valeto. Čeprav bo letos potekala precej drugače, verjamemo, da bomo s skupnimi močmi priredili dogodek, na katerega smo se tudi med karanteno vztrajno in zavzeto pripravljali.«

Nik Gorše, Ana Marija Petrovič, Jaka Virant ter učiteljica Tinkara, OŠ Ob Rinži

Komentarji