Mamici petih sončkov, 14-letnemu Niku, leto mlajšemu Eneju, Luka jih ima devet , Kaja šest, Ela pa le tri, in soprogi, ki živi za družino in ljubi življenje, sicer doktorica veterinarske medicine, se je pri 37-ih letih dodobra podrl svet. Decembra 2017 so ji namreč po večdnevnih pregledih na oddelkih ljubljanskega kliničnega centra postavili kruto diagnozo napredujoče bolezni: HER2 pozitivni, hormonsko odvisni karcinom na desni dojki (velikosti osmih milimetrov), z zasevki in mehkimi tkivi na jetrih ter na tretjem in desetem in prsnem vretencu.
»Jaz, z zdravim življenjskim slogom, ki ga od nekdaj gojim, no, vsaj tako sem si mislila, da bi priklicala to bolezen. Ne, to se ni moglo pripetiti meni, mi je ob diagnozi, kot v čebelnjaku, rojilo po glavi. Danes z mešanico trpljenja in izkušenj, ob studioznem pogledu skozi ključavnico te realnosti, pa nekako dojemam, da se nam v življenju vse zgodi z razlogom. Tudi bolezen,« podrobno, brez kančka strahu, ki ga je, kot je dejala, že premagala, odstira mesece poldrugega leta borbe z izvidi.
Tina Bončina Patafta se je v začetku septembra 2017, po porodniški, ob rojstvu njunega petega sončka, Ele, z možem in njegovimi sodelavci odpravila na Triglav. Zlahka so se povzpeli na slovenskega očaka in tam gor že kovali načrte za nove podvige. Žal ji je kmalu to nepopisno višinsko navdušenje (seveda v prispodobi), začelo izstavljati račune, se trpko spomni Tina. Oktobra se je počutila nekoliko slabše, z izstopajočo utrujenostjo tudi novembra. Delavnik v službi je bil poln, pa vožnja v Novo mesto, hišna opravila, skrb za otroke, zvečer ob prenosniku priprave za novi dan… Z otroci je bila velikokrat sama, saj mož pogosto čez dan ostane v službi, ujet v 12-urni delavnik. Vmes je tudi telovadila. Ko je začutila, da težje opravlja stvari, ki jih ima vselej rada, se ji je sprva utrgala misel: Tina, tempo vsakdana je pač prehud in že izstavlja račune.
»Hm, otip bule na trebuhu pod desnim rebrnim lokom mi je dal misliti. Ni me sicer bolela, samo tam je bila. Tujek me je motil. Zadnji dan v službi, v petek, 10. novembra, sem komaj zdržala osem ur. Utrujenost in bolečine so me napotili do zdravnice,« se natanko spominja teh dni. Izvidi krvi so pokazali močno povišane jetrne encime. Skrb je postala vse večja, še posebej po ultrazvočnemu pregledu, z očitnimi kroglastimi spremembami na jetrih. Postavili so jo v vrsto številnih preiskav, ob sebi je imela zdravnico, kateri je neskončno hvaležna, saj je zaradi njene vztrajnosti in natančnosti danes še vedno tu. »Kaj hudega že ne more biti. Pred mesecem sem bila na Triglavu,« se je v trenutkih, ko jo je negotovost že načenjala, tolažila v družinskemu krogu, preden se je znova vrnila v bolnico. »Zdravnica me je prosila, naj se usedem. Prvič sem občutila, da je njen zid, ki ga je gradila vsa leta v tej bolnišnici, padel, in da pred sabo vidim osebo, ki ima čustva. Prijela me je za roko in mi povedala, da so spremembe na jetrih zasevki raka iz desne dojke. V meni je grmelo ugibanj. In, kaj sedaj? Bom umrla? Kako bo Robi? Kdo bo skrbel za otroke brez mamice? Ela je majhna… ne bo se me spomnila. Začela sem jokati. Nisem bila več pogumna. Takrat me je zdravnica objela. Tudi ona je jokala. Potem me je pogledala in mi rekla: Sedaj pa gremo v boj z onkološkim zdravljenjem. Ne bo lahko, vendar boš zmagovalka. In sem, čeprav so mi na konziliju povedali, da je bolezen neozdravljiva, jaz pa v celoti to zanikam«.
Sledilo je šest kemoterapij in biološka zdravila, ki naj bi jih dobivala vsake tri tedne celo življenje. Z možem Robijem, ki ji je največja opora pri zdravljenju, sta otroke čutno navajala na nov način vsakdana. Ob strani ji stojijo vsi domači in prijatelji, na pomoč so priskočili tudi učitelji v šoli, njeni sodelavci v Krki, osebna zdravnica…
Po končanih kemoterapijah se je življenje počasi začelo postavljati na noge. Počutila se je boljše. Nazaj je dobila svojo energijo, laski so zrastli. Toda, novembra 2018 jo je znova začela kljuvati bolečina pod rebri. CT je pokazal, da sta dve metastazi zrasli na pet centimetrov v premeru. Povišali so se tudi jetrni encimi. Zato so ji decembra zamenjali terapijo in ima tako poleg biološkega zdravila še citostatik na vsake tri tedne. Kljub vrsti stranskih učinkov zaradi zdravil, se borka ne ustavi. Marca letos je ponovni CT pregled pokazal »dobro regresijo metastaz«, kar pomeni, da se zmanjšujejo. Med zdravljenjem je začela premišljevati, da bi bilo tudi v širšem okrožju več druženja žensk, obolelih za rakom, kjer bi si izmenjale izkušnje in si nudile podporo in pomoč med zdravljenjem in po njem.
»Po končani kemoterapiji sem se zakopala v strokovne knjige, branje člankov in raziskave, da bi se še bolj podučila o raku, o podpornih terapijah oziroma o krepitvi imunskega sistema. Torej, naredila sem nekaj zase in tega se zavedam,« ne skriva zadoščenja. Pomoč je poiskala pri naturopatu, holistični svetovalki in terapevtki ter energetski terapevtki. Poleg zdrave prehrane in zmernega gibanja danes uporablja prehranska dopolnila in mineralne raztopine, ki ji zelo pomagajo. Terapije in dodatki globoko segajo v družinski proračun, tudi do 600 evrov na mesec. Žal si veliko tega ne more privoščiti, tako kot tudi številni ljudje, ki jih spremljajo podobne izkušnje. No in tu nastopijo Dijana, Urša in Ljuba. Tri tople duše iz Urshinih mažoret, v katerih pleše tudi Tinina Kaja. V začetku leta so si omislile organizacijo dobrodelnega koncerta Dotik dobrote, ki bo to soboto, s pričetkom ob 18. uri, v kočevski športni dvorani. Nastopil bo cvetober tamkajšnje glasbe: Prifarski muzikani, Dupljak, Andraž Hribar, Movemental, Pihalni orkester Kočevje, Urshine mažorete.
Z vašo udeležbo in z vašimi donacijami lahko uresničimo naš namen. Donacije lahko prispevate na več načinov:
- nakazilo na račun Društva HERBS, ki je odprt v ta namen, pri Delavski
hranilnici Ljubljana: SI56 6100 0002 1701 478 - z nakupom vstopnice za koncert na prodajnih mestih: A1 Kočevje,
trgovina Zakladi Kočevske, Šivalnica Lela, trgovina D&D, lahko pa jih naročite po elektronski pošti: urshine.mazorete@gmail.com, herbsdrustvo@gmail.com,
dijana.bojic89@gmail.com.
(mgć)