Emil Kobola, rokodelec

0

Kočevski rokodelec Emil Kobola. (foto: Tomaž Podlogar) Le kdo v našem mestu še ni slišal za družino Kobola? Upam si trditi, da že vsi. No, skoraj vsi. Če pa kdo zanje res še ni slišal, jih bo spoznal prav v tem portretu. Morda rokodelske družine ne poznate osebno, prepričana pa sem, da poznate njihove izdelke. Prva asociacija, ki se mnogim Kočevarjem poraja ob njihovem priimku, je medved. In ravno ta, na Kočevskem najbolj prepoznana zver, je njihov prepoznavni znak. Že naši otroci se v  osnovi šoli spoznavajo z obrtjo, ki jo v Šalki vasi negujejo oče Matija ter sinova Emil in Anže. Rokodelstvo oz. ljubezen do ustvarjanja iz lesa se  v njihovi družini prenaša iz roda v rod. Tokrat vam bom predstavila delo mlajše generacije, za katero sta zaslužna tako oče Matija kot pradedek Viktor.Vse skupaj se je začelo pred več kot petnajstimi leti, ko se je oče, zatem ko je izgubil službo gozdnega tehnika, bolj intenzivno začel ukvarjati z lesom. Prav kmalu sta se mu pridružila sinova, najprej Emil, nato še Anže. Stik s prvinskostjo narave, z lesom ter opazovanje dedka in očeta pri delu so razlogi, ki so Emila navdušili nad rokodelstvom. Bolj kot formalno izobraževanje o lesu, je Emila privlačilo delo z lesom ter spoznavanje le-tega skozi lastne roke, izdelke in izkušnje, ki jih je pri ustvarjanju dobival, dragocene nasvete pa prejemal od očeta.  Ideje za izdelke se Emilu porajajo v vsakodnevnih aktivnostih. Navdih pide kar sam od sebe, medtem ko dela, se pogovarja, opazuje, potuje in raziskuje, saj je po duši avanturist. Vedno pripravljen na nove izzive, dogodivščine in spoznavanje krajev ter njihovih ljudi. Ker je Emil ljubitelj narave, med drugim tudi strasten gobar in jamar, se kakšna zamisel porodi, kje drugje, kot v gozdu in njegovem podzemlju. Seveda pa se včasih porajajo v sodelovanju z drugimi ali pa pridejo kot predlogi za izdelke po naročilu.Emil najraje ustvarja iz lesa, ker je topel, se ga da oblikovat in kot pravi sam, lahko iz lesa narediš čisto vse. Pri delu je pomembno dobro poznavanje lesa, izbira prave vrste, najustreznejši letni čas za posek in še kaj. Navsezadnje, niso vse vrste lesa primerne za vse izdelke, za kar so potrebne večletne izkušnje. Osredotočajo se predvsem na češnjo, slivo, hruško in oreh. Sicer pa družina skrbno hrani tudi kakšno skrivnost, do katere je, s pridnim delom in raziskovanjem različnih možnosti, prišla skozi vsa ta leta. Tako se npr. medvedki izdelujejo iz lipe, posode večinoma iz hruške in oreha, žlice in »kelihi« (krigli) pa iz javorja. Lahko bi rekli, da je izbira najprimernejšega lesa res prava umetnost. Vsi izdelki, tako Emilovi, Anžetovi kot očetovi, so unikatni, saj niti dva nista enaka, čeprav se nekateri delajo »serijsko«. Delo si doma porazdelijo, vse je v bistvu stvar dobrega dogovora, praviloma pa se drug drugemu v samo delo ne vtikajo.Emil pri ustvarjanju zagovarja obstoj pristnosti naravnega materiala, ki ga je ustvarila že narava, npr. prisotnost grče ali neke druge posebnosti. Njegova naloga oz. poslanstvo pa je iz tega narediti še nekaj več. Izdelku dati piko na i, dodano vrednost in uporabnost. Vedno se rad loti novih izzivov, za kar pa včasih zmanjka časa, saj je stalno v akciji. Več projektov in službene obveznosti je težko izvajati hkrati, a se kljub temu potrudi in izpelje marsikaj, saj ga vodi ljubezen do ustvarjanja, zato zanj res ni nič težko, le kakšna stvar pride na vrsto malo kasneje, kot bi sicer.Izdelek na katerega je Emil nadvse ponosen, je vsekakor trenutni projekt v sodelovanju s prijateljem iz prestolnice, saj izdeluje posodice (niti dve nista enaki) namenjene za nemški trg. Produkt bo tudi certificiran. Vsekakor so želje ponujati izdelke še na druge trge. To poletje se bo z izdelki predstavil po otokih sosednje Hrvaške in tako na oddihu združil prijetno s koristnim.  Otočanom so bili ob zadnjem obisku izjemno všeč kelihi za vino, saj je zanje dobil kar nekaj naročil. Morda pa njegovi izdelki dobijo svoje mesto tudi kot prodajno blago na turističnih ladjicah… Na vprašanje, kdo bolj ceni njihovo delo, domačini ali tujci, je odgovor pričakovan, kar se dogaja mnogim ustvarjalcem različnih panog. Kot je za Slovenijo že znano, moraš najprej uspeti v tujini, da te cenijo še doma. Kljub temu so izdelki družine Kobola poznani po vsej Sloveniji, saj je povpraševanje po domačih, slovenskih, unikatnih in pristnih izdelkih, v poplavi cenenih izdelkov iz daljnih dežel, v porastu. Njihova vrednost pa toliko večja. Skratka neprecenljiva. Preteklost se, kot pravi Emil, kar se tiče lesa, vrača nazaj. Sami so npr. začenjali z nečkami, iz česar so se nato razvili še številni drugi izdelki, veliko teh je certificiranih.Tudi Emil se je, kot ostali člani družine, udeleževal raznih sejmov, ponujal družinske izdelke v ljubljanski trgovini, ki je danes samo še spletna. Odzivi ljudi na njihove izdelke so večinoma pozitivni, je pa moč opaziti, da je zanimanje za nakup njihovih izdelkov, razen za medvedke, npr. v Ljubljani in drugod po Sloveniji, večje kot v Kočevju. Izrazita vrlina Emila je iznajdljivost. Verjetno se bo kar večina bralcev strinjala z mano, da je to izredno pomembna lastnost za uspeh pri delu. In če k temu dodamo še zgovornost, sproščenost, ljudskost in vztrajnost, so dobri rezultati na dlani. Številni Emilovi izdelki so ustvarjeni kot darilo in podarjeni za  posebna obeležja, rojstne dneve in druge priložnosti, a je izdelke vsekakor treba znati tudi prodati, da se lahko dela naprej.Družina ustvarja izdelke v sodelovanju z Občino tudi v protokolarne namene. Lani je Emil izdelal pladnje za medalje za Mladinsko gasilsko olimpijado. Na vprašanje o letošnjem sodelovanju na natečaju Naj spominek Kočevske Emil v šali pove, da raje ne, ker bi potem pobrali vse nagrade 🙂 in doda, da je to bolj v Anžetovi domeni, saj ima sam še veliko drugega dela ter hkrati pohvali pripravljenost Občine za sodelovanje. Družina Kobola rada ustvarja za svoje mesto in ljudi ter ga navzven ponosno predstavlja. Omeniti moram tudi izredno gostoljubnost vseh članov družine, ki sem je ob srečanju bila deležna. In ravno ob najinem pogovoru v centru mesta, opaziva radovedne turiste motoriste, mi Emil pove zgodbo mladega francoskega para, ki je z obiskom Kočevske ter čisto naključnim srečanjem z njim, doživela najlepše doživetje popotovanja po Evropi. Glas o naši deželi in družini Kobola je lani po vsem svetu ponesla gospa z reportažo o naših krajih, prevedeno v osem svetovnih jezikov. Ker je Lime, kot mu pravijo prijatelji, zaprisežen jamar, je svoj pečat pustil tudi pri Francetovi jami v Ribnici. Tam je ustvaril medveda, ki še kar raste iz hloda. Sicer pa vsestranski Kočevar rad kuha in se že veseli prvega tekmovanja v podpeki. S svojimi kulinaričnimi spretnostmi in dobrim poznavanjem narave pa bo to poletje razvajal mlade na taboru v Kočevskem Rogu, ki ga organizira Klub mladih Kočevje. Izdelke družine Kobola si lahko ogledate na Facebooku pod imenom S.p. Kobola.Katarina Turkovič

Komentarji