Gasilsko praznovanje v deželi suhe robe

0

Kdor je lahko bolj ponosen na lepega Naceta, kot seveda njegovi rojaki iz dežele suhe robe. Kdor je lahko bolj ponosen na lepega Naceta, brkatega in klenega Ignacija Merharja (1856–1944) iz Prigorice pri Ribnici, kot seveda njegovi rojaki iz dežele suhe robe. Bil je znameniti gostilničar, posestnik, ki je kar 35 let županoval Dolenji vasi in postal zaslužen tudi za tamkajšnje šolstvo. V gasilstvu je uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku (na mogočni paradi 1880 v Ljubljani je materinemu jeziku vodil dolenjevaško četo) in tako za vselej izrinil dotlej obvezno nemško. Merhar je dal stanovskim tovarišem tudi lep gasilski pozdrav Na pomoč.

In ravno ta klic je mogočno odmeval zadnje tri tedne na Ribniškem, kjer so s tremi odmevnimi dogodki počastili 130 let  od ustanovitve PGD Ribnica, 60 pomladi pa šteje tamkajšnja Gasilska zveza. Pod njeno streho je združeni 20 društev iz občin Ribnica in Sodražica, gasilcev pa je več kot 2.650. Do leta 1996 so bili del zveze tudi gasilci iz Loškega Potoka, ki po ustanovitvi občine dve leti prej peljejo svojo pot.

Ribniško društvo, že dalj čas ima poseben status, je zagotovo nekoliko starejše, saj je županstvo že 1869 občanom naznanilo, kaj vse morajo storiti, da bi se obvarovali pred rdečim petelinom. »Nobeden se ne sme v štali, skednju ali kozovcu z golo svečo znjadt. Vodene posode morajo biti napolnjene vsak večer. Reufenki in velbje  zmerej v dobrem in čistem stanju biti…,« je bilo zapisano. Štiri leta pozneje je Jožef Flesch nabral  30 mož in fantov in nameraval ustanoviti »gasilsko društvo«, a je šla stvar rakom žvižgat. Občinski odbor ni priskočil na pomoč zanabavo opreme in orodja. »Brez te pomoči ne gre niti danes«, je spomnil Franc Janez Klun, predsednik PGD Ribnica. S sklepom deželnega odbora Kranjske je bila 1885 izdana »Postava«, ki županom naroča, da se ustanove prostovoljne požarne brambe. »Tega leta je društvo uradno vzklilo, po 130 letih pa lahko rečemo, da še rastemo, saj se v našemu poslanstvu, vedno pomagati drugim, prepletajo organizacijske in strokovne naloge pomembne za  javno gasilsko službo,« je poudaril Klun. Skupaj z Janezom Pužljem, nekdanjim poveljnikom GZ Ribnica, se je pred dvema letoma lotil pisanja  Zbornika, ki prvič celovito, kronološko prikazuje dejavnost  gasilstva v deželi suhe robe s podatki, ki so bili dostopni iz številnih virov. Zgodovina delovanja društev in zveze, ki  so ustvarjali številni znani in manj znani predniki, preprosti ljudje različnih poklicev, v začetku le moški, pozneje so jim se pridružile ženske. Vse skupaj pa jih je povezovalo troje: dosledno izpolnjevaje predpisov, prepoznavnost v gasilskih  uniformah in pripadnost  svojemu poslanstvu, vedno pomagati.   »Zveza in osrednje društvo na Ribniškem domujeta pod isto streho, ves čas pa tvorno sodelujemo, zato je bilo umevno, da praznujemo skupaj. Na vprašanje, zakaj se nekdo ob poziv Na pomoč v hipu odzove, ne glede na čas, nevarnost, napor, ni odgovora. Tisto nekaj človek v sebi ima ali pa nima«, je prepričan Cveto Marinšek, predsednik GZ Ribnica.

Ne le ob predstavitvi zbornika (22. aprila), prešerno (množično mimo pričakovanj) in tovariško med gasilci je bilo tudi na svečani seji  zveze in društva (4. maja), še bolj pa na osrednji proslavi (9. maja). Okoli 500 žena in mož iz številnih slovenskih  društev  oziroma zvez se je  po Florijanovi maši v župnijski cerkvi sv. Štefana v paradi na potili  po Škrabčevem trgu do prostora zadnjega dejanja ob jubilejema. Približno toliko tovarišev pod enim poveljstvom je bilo le leta 1985, ko bila je Ribnica gostiteljica Dneva gasilcev Jugoslavije. »Gasilci smo bili, smo, in bomo ostali v službi ljudstva, ne glede na našo politično prepričanje«, je poudaril Jošt Jaka, predsednik Gasilske zveze Slovenije.

(I.L.)

Komentarji