Dijaki Gimnazije Kočevje, ki so šolanje sklenili leta 1963, so se srečali v Matičevi etno hiši v Ravnemu Dolu. Generacija, za katero je njihov gostitelj Ivan Šega dejal, da ne odrašča, a je kljub temu vsako leto vse modrejša, je takrat štela 24 dijakov, srečanja pa se jih je udeležila polovica, 12. Popoldansko pomenkovanje so izkoristili za nostalgični skok v leta, ko so gulili gimnazijske klopi, z natančnim opisom dogodkov, ki ne bodo nikoli zbledeli. »Ja, tudi kako neumnost smo znali ušpičiti, a vsem nam je bil cilj, da se čim več naučimo. Imeli smo izjemne profesorje, ki so bili predvsem pravični,« se spominja Peter, ki po končani gimnaziji še živi v Kočevju. Tudi Tatjani, ki je dom našla v Kranju, spominov mrgoli. »Znali smo stopiti skupaj. Veliko dijakov je bilo vozačev, v šolo so prihajali bodisi z vlakom ali avtobusom, avtomobili so bili takrat prava redkost. Zagotovo pridem na naslednje snidenje.« Tega ne bo zaobšel niti Matija Ogrinc iz Sodražice. Po končani gimnaziji je pridobil še diplomo učitelja in na sodraški šoli ostal vse do upokojitve leta 2001. »Ravnatelj je bil Kotar, profesor Kovačič pa vselej priljubljen,« je dejal. Dijaki s širšega območja Ribnice – kočevsko gimnazijo so obiskovali tudi njihovi vrstniki iz Dobrepolja in Velikih Lašč – so do Kočevja potovali z vlakom. Nekaj časa so preživljali tudi v internatu.
Druženje v Ravnemu dolu, idilični vasici pod Novo Štifto, bo za generacijo 1963 ostalo pravo doživetje, tudi zaradi njihovega gostitelja Ivana, ki je s taktno druščino odstiral krajevne posebnosti ribniške in sodraške doline skozi čas.
(mgć)