Gora nad Sodražico (bo) slovensko Medžugorje?

0

V Gori nad Sodražico – to je ime za pet vasi, in sicer Kržeti, Kračali, Betonovo, Janeži in Petrinci – kamor ozke ceste vijugajo iz več smeri, je ljubljanski nadškof in metropolit msg. Stanislav Zore v baročni cerkvi Marije Snežne ob somaševanju več župnikov vodil mašo v spomin na mistikinjo Magdaleno Gornik, ki naj bi bolna, kar 47 let, vse do odhoda stvarniku, živela brez vsakršne hrane, saj naj bi se hranila s skrivnostno nebeško jedjo. Rodila se je 19. julija leta 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v domači cerkvi.

Slednja stoji na razgledni terasi, na nadmorski višini 858 metrov, okrog nje je pokopališče in mrliška vežica ter tri lipe, ki so slovensko nacionalno drevo. Sedanjo cerkev, zgrajena je bila v srednjem veku in je nasledila leta 1260 omenjeno kapelo, so granate v drugi svetovni vojni dvakrat zadele, a so zidovi zdržali, čeprav je bila po ukazu požgana. Gorje jo ni zaobšlo niti v času prve svetovne vojne. Več kot 600 kilogramov težek zvonik so leta 1917 sneli in ga za vojne namene odpeljali v topilnico. V treh letih so Gorniki, razsuti po svetu, zbrali denar za nov, kar 855 kilogramov težak železni zvon.

Na Gori je pastirstvo zadnjih osem let opravljal duhovnik Anton Dobrovoljc, nečak znamenitega ribniškega dekana Alojzija Dobrovoljca, ki je božji služabnik še v Marijini župnijski cerkvi na Robu pri Velikih Laščah. S prvim avgustom je bil premeščen v Ribnico, Gora kot ena najmanjših župnij pri nas, ustanovljena leta 1909, tako prvič ostaja brez duhovnega pastirja, za bogoslužje pa bo skrbela sodraška župnija oziroma župnik Franc Bizjak. Robarska cerkev bo v sestavi župnije Velike Lašče.

Na pokopališču je postavljena spominska plošča vsem žrtvam obeh svetovnih vojn ne glede na to, kje je človek padel oziroma kateri strani je pripadal. To je bilo spravno dejanje med Gorniki, ki so še posebej ponosni na rojakinjo Magdaleno Gornik. Na njen grob se že vrsto let klanjajo trume romarjev, ki poleg cerkve obiščejo tudi kapelico v Janežih, v kateri je Magdalena molila in imela videnja ter križ na polju, kjer je bilo prikazanje. Do svojega dvanajstega leta je bila povsem običajna deklica, izvemo med pomenkovanjem o vernikih in zapisanega v knjigi, nato pa se je spomladi leta 1847 zgodil prvi poseg božje previdnosti v njeno življenje. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu, ji je pot prekrižala neznana ženska, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi, kolikor more in mu daruje vsako delo. Takrat je Gorniška Lenčica, kot je zapisano na cerkveni plošči, začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Zgodil se je čudeč, namreč, leto kasneje je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Božja mati ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v njenega sina, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej pa do konca svojega ovostvarstva ni zaužila nobene »fizične« jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran in stigme, doživljanja posebne izraze božje naklonjenosti, zamaknjenja in videnja. Leta 1867 se je s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. 23. februarja je v sluhu svetlosti umrla na Gori, kamor so se tri leta pred tem preselili z Blok.

Ne le duhovno podoživljanje, očiščevanje in vse bolj iskanje obližev za celjenje svojih (bolezenskih) ran, romarji predvsem prosijo, da bi od ljudi “pozabljena” Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo se lahko prepričali ob bdenju nad njenim grobom, pri Bogu že dosegla. »Sestri, ki je šla v samostan na Poljsko, sem pred kratkim na kartico zapisala: »Tukaj je ob kakršnemkoli vremenu vedno lepo. Vselej se čuti Magdalenina svetost in božja prisotnost. Prava energija.« Tako je tudi danes, ko ob soncu malce preveč piha in vmes naletava dež,« je vtise po maši strnila Andreja Šuštar iz okolice Kamnika. Tudi Štefan Jermol iz Šmihela in Jernej Cernatič, doma iz Šempasa pri Novi Gorici ne dvomita, da bo Vatikan Magdaleni podelil naziv svetnice. »Večkrat s Primorske z družino zavijem v ta sveti kraj Dolenjske dežele. Obiskoval sem tudi hercegovsko Medžugorje, a lahko povem, da me tod spoznavanje resnice v zakristiji pritegne na nek poseben način,« je lučaj od križa prikazanja na polju dejal Štefan.

»Magdalena začenja uresničevati svojo prerokbo časa, ko bo njeno ime spet oživelo,« je pridigal nadškof Zore. Sam vidi njeno veliko poslanstvo poleg tistih uslišanj v življenjih posameznikov, tudi v prošnjah, da bi dejansko prebudila vero v slovenskem kristjanu in poglobila njegov odnos do evharistije, do Jezusove žive navzočnosti.

Postopek za beatifikacijo Magdalene Gornik teče od Velike noči, je poudaril mag. Franci Petrič, na novo imenovani postulator v tem postopku. »V Škofiji smo naredili vse, kar je potrebno (zbirali dokaze njene svetniške krepkosti uslišanja, glas svetosti, pričevanja, življenjepis…), da bo nadškof zaprosil kongregacijo za svetnike v Rimu za uradno dovoljenje za začetek postopka. Ko se bo to zgodilo, bo on izdal dekret. Predvidoma do zime pričakujemo dobro novico, ko naj bi od takrat Gorniško Lenčko klicali božjo služabnico, kandidatko za oltar,« se nadeja Petrič. Ob njeni morebitni razglasitvi za blaženo bi vse bolj oblegana Gora, kjer stalno živi le nekaj deset duš, zagotovo postala veliko romarsko središče, nekateri se upajo trditi, da bi preglasila celo razvpito Medžugorje. »Tam so se šli verstva »na črno«. Papež namreč šele po več kot 30-ih letih preučuje priznanje prikazovanja Marije, pri nas pa smo šli obrnjeno pot,« je pred odhodom z Gore soglašala skupina iz okolice Kranja.

(mgć)

Komentarji