Intervju: ANSAMBEL FRANCA MIHELIČA

0

Intervju s Francem Miheličem, vodjo in ustanoviteljem ansambla. (foto: arhiv ansambla) Ansambel Franca Miheliča že več kot 40 let soustvarja slovensko narodno-zabavno glasbo, ki je osvojila ne samo srca Slovencev, ampak tudi tujcev, hkrati pa je ambasador Slovenstva po vsem svetu. Ob visokem jubileju v začetku novembra v Športnem centru Ribnica je ansambel pripravil dvourni nepozabni koncert, katerega se je udeležilo več kot dva tisoč domačih in tujih obiskovalcev. Le nekaj dni po koncertu pa sem se v družbi Franca in Bernarde Mihelič sprehodila po več kot 40-letni poti izjemnega glasbenega ustvarjanja. Kakšni so vaši vtisi po jubilejnem koncertu v Ribnici? Med več kot navdušeno publiko, med katero so bili tudi oboževalci iz Italije, Avstrije in Belgije, je bilo ob koncu koncerta slišati, da bi bilo zamuditi nekaj takega preprosto greh. Veseli smo vseh odzivov, pohval in čestitk. Dvorana je bila nabito polna. Povpraševanje po kartah pa celo večje od ponudbe, saj so ljudje še klicali za karte, pa nakup žal ni bil več možen, ker je bilo že vse razprodano. Sicer je bila naša 40-letnica že lani, a nam v preteklem letu koncerta časovno ni uspelo izvesti, saj smo ob jubileju želeli izdati nov CD, a smo nato izdali dolgo pričakovano dvojno ploščo s starejšimi posnetki. Na plošči je 50 skladb iz leta 1970-1977. No, letos pa smo se, tudi zaradi številnih pobud domačih in tujih oboževalcev, odločili ta jubilej obeležiti s koncertom. Vse zasluge za izvedbo koncerta gredo sinu Tadeju, ki je poskrbel za organizacijo, oder, … Celotna izvedba je bila plod njegovih želja in zamisli. V medijih je bilo v dneh po koncertu moč prebrati same pozitivne kritike novinarjev. Marko Modrej je v prispevku zapisal: »Mirne duše lahko zapišemo, da je Franc Mihelič za Sodražico, Ribnico in okolico, kot so bili ABBA za Švedsko, Beatli za Veliko Britanijo …«  Ste ponosni na to izjavo,  bi se strinjali s tem? To je pa res visoka ocena!  No, mi ves čas nekako predstavljamo celotno ribniško dolino, ne samo po Sloveniji, tudi povsod po svetu. Imamo veliko skladb tudi na ribniško tematiko, tako da smo res ponosni na to okolje.Ob jubilejnem koncertu so se vam na odru pridružili še nekateri drugi glasbeniki, med drugim vaša hči Nataša, sinova izbranka Ylenia Zobec, Ivan Hudnik, Milan Kokalj, godalni orkester. Poskrbeli ste tudi za presenečenje in skupno izvedena skladba V dolini tihi je marsikateremu obiskovalcu privabila solze v oči.Na koncertu nas je spremljal godalni orkester Simfonika. Prav za to priložnost smo dali aranžirat 7 naših skladb, nekaj jih je aranžiral tudi moj sin. Želeli smo pokazati, da ta glasba lahko zveni tudi drugače, še bolj bogato in slovesno. Koncert so obogatili tudi trije klarinetisti, in sicer Bojan Zeme, Mitja Marošek, Grega Vindiš, baritonist Boštjan Merzdovnik, harmonikar Robert Goter, … Vsi povabljenci so v bistvu del našega ansambla, naše širše družine. Prav se mi zdi, da ob jubilejnem koncertu še največ igra ansambel, ki slavi, saj ljudje pridejo ravno zaradi ansambla. Seveda smo poskrbeli tudi za presenečenje. Sam zelo spoštujem Ansambel Lojzeta Slaka in njegovo glasbo. Z Lojzetom sva se dobro poznala, se razumela in največkrat sva se pogovarjala o glasbi. Ravno zato smo povabili Fante s praprotna. Mi smo zaigrali, oni pa zapeli V dolini tihi. Tega sicer nihče ni pričakoval in ni vedel za to, zato je bilo presenečenje še toliko večje.  Pa se vrnimo desetletja nazaj, k začetkom ansambla in v vaše otroštvo. Prebrala sem, da vas je harmonika prevzela že kot majhnega fantiča, še posebej tistega usodnega dne, ko ste z vrstniki igrali nogomet v sosednji vasi …Glasba je pri nas doma odkar pomnim, oče je igral in starejši brat prav tako. Harmonika je vedno pela in jaz sem že zgodaj kazal velik interes zanjo. Sicer je oče menil, da sta dva »muskontarja« pri hiši dovolj, a vedno sem govoril, da bom jaz tudi igral, čeprav me je oče odvračal od tega. Spominjam se, ko smo se še kot otroci igrali v sosednji vasi. Stekel sem po žogo k neki hiši, kjer je bilo odprto okno. Tam sem na omari zagledal majhno harmoniko. Kar stal sem in čakal, da bi kdo prišel. In res je čez nekaj časa prišla gospodinja, ki je najprej mislila, da mi otroci ne pustijo igrati, jaz pa sem odvrnil, da bi rad videl tisto harmoniko. Gospodinja pa je rekla: «A, saj ti si vendar Miheličev, sigurno znaš igrati …« Tako sem začel igrati na skrivaj in raziskovati harmoniko. To, da kar naprej nekaj raziskujem, mi je ostalo še danes. In kakšni so bili začetki vašega ansambla?Začetke ansambla štejemo od prvih posnetkov na radiu, od leta 1970. Takrat smo zagrabili še bolj resno in začeli s snemanjem za radio in snemanjem plošč. Pevski duet se nam je pridružil že leta 1968, še kakšno leto prej pa smo začeli delovati v tiru. Naša profesionalna pot pa se je začela leta 1980. Seveda profesionalizem pripelje do tega, da rodna dežela postane malo premajhna. Nastopali smo praktično po celi Evropi in tako osvojili poslušalce po vseh državah zahodne Evrope. Imamo veliko fan klubov, člani oz. oboževalci, ki so nas spoznali preko TV oddaj, redno prihajajo na naše koncerte. Recimo skupina Belgijcev pride vsako leto, celo 3- do 4-krat. Zanimivo je, da gre za Belgijce in ne Slovence, ki živijo tam. Pred leti se je zgodilo, da so nas klicali iz turistične agencije, v kateri je belgijski par spraševal po nas, saj si je nadvse želel obiskati naš koncert.   Torej, jezik sploh ni ovira. Glasba vedno najde pot do srca.Jezik nikakor ni ovira, glasba vedno pride do srca, čeprav jezika ne razumeš. Veliko plošč smo izdali tudi v nemškem jeziku, celo več v nemščini kot v slovenščini. Smo pa nekajkrat izdali dvojni CD. Kot zanimivost naj povem, da smo pred nekaj leti igrali na južnem Tirolskem, kjer sta dami prepevali našo skladbo Kjer lastovke gnezdijo. Bili smo prepričani, da sta Slovenki, a se je izkazalo, da sta bili Nemki. Velikokrat pravijo, da jih, vsaj večino, jezik ne moti, pa vendar vsem zvenijo naše skladbe lepše v slovenščini.Veliko ste nastopali v tujini, torej ste bili neke vrste ambasadorji slovenstva. Kako ste si kot slovenski narodno-zabavni ansambel utirali pot na tujih tleh? Menite, da so slovenski glasbeniki, šele potem, ko jih sprejmejo v tujini, bolj cenjeni tudi doma?Večinoma smo igrali v tujini. Tudi za več let vnaprej smo imeli rezervirane termine, a nekaj terminov za nastope smo si prav tako izborili za nastope doma. Menimo, da če te doma sprejmejo, te najbrž tudi v tujini. Ljudje izjemno cenijo, če jim prineseš nekaj svojega, kot smo to storili mi. To, kar smo jim ponudili, je bilo takrat res nekaj posebnega in nepozabnega za ljudi, ki so to spremljali. Takoj, ko smo prišli v tujino, smo lahko to začutili. To je bilo za tiste čase nekaj čisto novega in kmalu so se začeli ustanavljati harmonikarski klubi, saj so mlajši želeli osvojiti to tehniko igranja. Človek, ki gre svojo pot, se včasih niti ne zaveda, kakšen vpliv ima lahko njegov način dela na mlade, v našem primeru vpliv na narodno-zabavno glasbo. Če v tujino prineseš nekaj novega, slovenskega, se to prime, hkrati s tem promoviraš svojo deželo. Seveda moraš biti dober in to ljudje spoštujejo. Spoštujejo našo narodno-zabavno glasbo. Nekateri so se zaradi naše glasbe začeli učiti slovenščino. Pravijo, da skladbe v našem jeziku zvenijo mehkejše in nas oboževalci na koncertih sami prosijo, če jim nekatere pesmi zapojemo v slovenskem jeziku. Npr. skladbo Moja ljubljena dežela moramo vedno zaigrati tudi v slovenščini. Vsekakor smo ambasadorji Slovenije in hkrati ribniško-sodraške doline. Ljudje občudujejo našo nošo, nekako jim je naša najlepša med mnogimi, ki jih vidijo ob nastopih ansamblov iz vse Evrope. Včasih je bilo težje priti do narodne noše. Prav tako je bilo včasih težje priti do inštrumentov. Danes je vse veliko lažje. Kakšni so vaši spomini oz. naj raje vprašam po tistih posebnih, izjemnih spominih in krajih, saj se je v več kot 40-ih letih nabralo res veliko doživetij.  Verjetno ima vsako obdobje svoj čar.Krajev in spominov je ogromno. Lepi spomini so med drugim iz dvomesečne turneje po Kanadi in ZDA. Tja, tako daleč, res prineseš košček domovine. Lepi spomini nas vežejo na nastope po Evropi, srečanja z našimi zdomci, večinoma pa smo igrali za nemško govorečo publiko. Ko ljudje začutijo glasbo, je res povrnjen ves trud. Ves čas, ki si ga v to vložil in se pripravljal. V tujini so bili veliki odri, velike dvorane. To je bilo še v času, ko je bilo pri nas  vse bolj skromno, če pogledamo samo 20 let nazaj. Veliko drugače je bilo priti na oder v tujini pred 30 oz. 35 leti, saj so bile dvorane neprimerljivo večje in urejene kot doma. Spominjamo se dvorane na Nizozemskem, kjer je bilo ljudi za dve dvorani, zato smo se odločili, da bomo v enem večeru izvedli kar dva koncerta (enako bi morali narediti na jubilejnem koncertu v Ribnici). Dvorano so okrasili z jugoslovanskimi zastavicami (nizozemska zastava je namreč istih barv, tako so dodali le zvezde). Kolikšno pozornost so nam izkazali!Glede na to, da ste nastopali po vsej Evropi in ZDA, ste morda nastopali tudi po republikah naše bivše skupne države? Seveda, že zelo zgodaj smo nastopali po bivših republikah. Leta 1974 smo bili poslani v prestolnico, kjer smo za 1. maj v dvorani Doma sindikatov predstavljali Slovenijo, potem smo našo deželo zastopali še v Čačku. Vedno je šel z nami en napovedovalec, da je lepo predstavil Slovenijo. Tisti nastop je bil tekmovalnega značaja, kar sploh nismo vedeli, najbolje sprejeto skupino so nagradili z nageljni, in prav mi smo jih prejeli največ. V Beogradu smo prvič zaigrali novo skladbo z naslovom Pot s Triglava. To je bilo za tiste ljudi neverjetno, ker je skladba tehnično zelo zahtevna. Harmonikar Branimir Džokič, član orkestra RTB, je prišel pogledat mojo diatonično harmoniko, ker je bila drugačna, imela je namreč samo tri vrste, pa takšna živahnost je prišla iz nje! Veliko uspehov smo nanizali v bivših republikah. Igrali smo tudi kot protokolski ansambel, na sprejemih  tujih državnikov, na rojstnih dnevih naših državnikov, med drugim tudi Titu. Nastopali smo ob gostovanju japonskega prestolonaslednika, in še je lepih spominov … Bili so enostavno navdušeni nad nami.Koliko albumov ste na vaši več kot štiri desetletja dolgi glasbeni poti že izdali in kdaj lahko pričakujemo še kaj novega?Skupno smo izdali nekaj čez 40 albumov v slovenskem in nemškem jeziku, na obzorju je že nov CD, pravkar končujemo s snemanjem albuma (naslov). Dve skladbi z novega albuma, eno polko in en valček, smo zaigrali na jubilejnem koncertu. Sicer pa smo prodali veliko plošč. Včasih so bile naklade višje. Vse plošče, torej vse izdaje imamo zlate, srebrne. Npr. za zlato izdajo je bila potrebna naklada plošč v 100 tisoč, potem so tu še ponatisi. Prejeli smo veliko priznanj. Izpostavili bi projekt Kjer lastovke gnezdijo, za katerega smo prejeli tri Zlate peteline, kar je zelo veliko priznanje. Prejeli smo nagrado za najboljši ansambel, za najboljšo izvedbo in najboljšo skladbo. Veseli smo vsakega priznanja, ti nam dajejo nov zagon in vidimo, da smo na pravi poti. Jaz osebno delam predvsem zaradi glasbe. Ne razmišljam namreč o tem, kaj bo ljudem všeč. Če začutim, da s tem nekaj povem, naredim tako. Če je to od ljudi sprejeto, sem še toliko bolj vesel. Je pa res, da predvidevam občutek. In vedno dobiš publiko, ki ima to rada. Delam iz sebe. Zaradi svojih potreb sem začel igrati tako in svoje občutke izrazil na ta način. Čas pa je pokazal, da se je to prijelo.Napisali ste že več kot 300 skladb, prejeli številna priznanja, ste avtor vseh melodij. Upravičeno veljate za enega od treh velikanov slovenske narodno-zabavne glasbe (poleg Slavka Avsenika in Lojzeta Slaka). Glasbeni poznavalci pravijo, da ste našli ravnotežje med ljudsko melodijo in sodobno virtuoznostjo, ki se zlije v skladnost … Prav tako slovite po izvirnosti skladb. Vsaka od njih pripoveduje svojo zgodbo, na svoj način. Kaj vse lahko izrazite skozi melodijo?Ja, že kar več kot 300 skladb se je že nabralo. Te nastajajo praktično vsak dan. Avsenik je bil začetnik te glasbe, nasploh se je vse začelo z Avseniki …  Lojze Slak je prinesel diatonično harmoniko nekako iz pozabe in z njegovim kvalitetnim igranjem mu je uspelo priti na radio, v tistem času ji namreč niso bili ravno naklonjeni (bolj klavirski in kromatični). Jaz sem svojo glasbo čutil zopet po svoje. Da sem svoje zamisli lahko izpeljal, sem moral spremeniti način igranja na diatonično harmoniko. Lojze je igral bolj ljudsko, s palcem na grebenu. Tudi harmonika je bila prvotno drugačna, z enim jermenom. Začel sem s 5-prstnim igranjem, ker sem prej igral tudi na klavirsko harmoniko in tako je nastal čisto nov sistem igranja na ta inštrument, ki se je sprva zdel zelo kompliciran in zahteven. Čez nekaj let so mladi to zelo zagrabili, ker je bil z leti to tudi bolj izpopolnjen instrument. Danes se igra na ta način. Vse skupaj je prišlo nekako spontano, ker sem želel zaigrat svoje melodije. Tudi, ko igram instrumentalno glasbo, dobim neko sliko pred očmi in vesel sem, če vidim, da me ljudje razumejo. Npr. zelo presenečen sem bil, ko je Ivan Sivec napisal besedilo Zadnja planika, jaz pa sem naredil melodijo. Ko smo delali za tujino, sem dal našemu tekstopiscu Nemcu, ki sploh ne razume slovensko, posnetek, samo, da napiše besedilo. Nadvse zanimivo je bilo to, da je bila tema ista. Se pravi, da ga je melodija navdušila v isto smer, kot je bilo sprva mišljeno. To je bilo res neverjetno! Skratka, tematika in melodija se morata združit in to je to … Glasba je zame največja umetnost. Je hrana za dušo. To je edina ali najbolj pomembna stvar, ki vpliva na čustva ljudi. Z glasbo se da marsikaj izrazit. Brez glasbe si ne predstavljam življenja. Je kot sonce in zrak. Glasba tudi združuje ljudi. V podzavesti se prebudijo spomini, zato pravijo »une ta stare so fajn«, ker so nanje vezani neki spomini. Človek se lahko hitro najde v besedilu. Če je to prava melodija in prava izvedba, ljudje to začutijo. Je res, da harmoniko igrate tudi po 10 ur na dan?Ja, res je. To je povezano z raziskovanjem nečesa novega. Največkrat je prva misel harmonika in glasba. Tako da zjutraj komaj čakam, da primem harmoniko v roko. Dopoldne delam zase, popoldne pa pomagam mladim pri učenju harmonike. Opazil sem predvsem to, da mladina preveč agresivno igra harmoniko in sem si rekel, da želim dati vsaj nekaterim drugačne napotke. Tudi vaša soproga Bernarda je izjemno pomemben del ansambla. Je vajine poti združila prav glasba? Kako sta se spoznala?Tako je. Glasba naju je združila. Slišal sem, da v Rakitnici brat in sestra lepo pojeta in ko smo leta 1967/68 nastopali na veselici na Vinicah, so bili tam gasilci iz Rakitnice. Takoj sem se spomnil, da sta od tam ta pevca in nekako sem pričakoval, da prideta. Prav tam sva se spoznala. Bernarda je z bratom na tej veselici zapela prvič in kaj hitro smo se domenili za sodelovanje. Leta 1970 smo začeli snemat za radio, potem ko nas je pred tem slišala komisija z radia, na nekem tekmovanju ansamblov na ljubljanskem barju, kjer smo zmagali. To je bil naš edini nastop tekmovalnega značaja, pa še na ta nastop nas je prijavil možakar iz Ribnice. Tomaž Tozon, urednik na radiu, nas je povabil in bil naš producent in tako se je začelo s prvimi posnetki. Nastopili smo tudi v četrtkovem večeru. V tistem času so samo dobri lahko tam nastopali. In od tu se je razvijalo naprej. Glasbo so v tistem času malček zavirali, besedilo je bilo potrebno oddat, notno gradivo prav tako. Petčlanska komisija je vse skupaj pregledala in podala mnenje. Tudi, ko je bilo že vse posneto, je komisija še enkrat poslušala. Res je moralo biti dobro. Na snemanje si moral priti pripravljen, vsega skupaj je trajalo tri minute, nobeni popravki niso bili mogoči. Pogoj, da si sploh lahko snemal, je bila lastna avtorska skladba. Kljub temu, da je danes veliko narodno-zabavnih ansamblov, si je veliko skladb podobnih, ker imamo mnogo premalo avtorjev, zato je prav, da se glasbenike spodbuja h komponiranju.Z glasbo je torej povezana vsa vaša družina, kar menim, da je velika prednost. Lažja so usklajevanja med poklicno in družinsko potjo. Prinaša to več razumevanja in podpore med družinskimi člani in ostalimi z družino tesno povezanimi člani?Sigurno je to prednost. Z Bernardo sva veliko skupaj. Skupaj ustvarjava, velikokrat mi da Bernarda kak predlog. Ob vsaki pripombi, ideji dobim kakšno novo stvar, še posebej pri tekstu. Najina otroka sta bila od majhnega zraven. Nekaj imajo pri tem seveda tudi geni. Glasba je bila vedno prisotna. Še, ko sta bila majhna, sem opazil njun talent. Tadej je že pri treh letih rad snemal na kasetofone in danes to resnično počne. Nataša je bila že kot deklica nora na klavir. Velikokrat smo jo morali kar vleči stran od klavirja. Včasih jo je kar zaneslo in bi igrala vso noč. Sama veliko komponira, ima svoje viže, svoje glasbene projekte, bila je tudi zborovodkinja. Vedno, ko smo skupaj, se pogovarjamo tudi o glasbi. V času nastopov, ko sta bila otroka majhna, sta nama bili v pomoč obe mami. Res pa je, da sta otroka že zgodaj postala samostojna in ni bilo z njima nikakršnih problemov. Meniva, da je k temu veliko botrovala glasba. Vedno, ko sva prišla domov, sta pokazala, kaj novega sta v času najine odsotnosti naredila, kaj sta posnela in ustvarila. Veliko sta se zaposlila z glasbo, zato ni bilo časa razmišljati o drugih stvareh. Ko sta bila večja, sva ju včasih vzela s seboj, seveda ob kratkih turnejah, ko je bil na sporedu samo koncert, saj je drugače to za otroke prenaporno.Vam poleg glasbe sploh še ostane kaj prostega časa za še kakšno aktivnost, ki vas bogati in osrečuje? Kako ste v preteklosti uspeli usklajevati tako uspešno in bogato glasbeno pot z delom?Marsikaj bi človek še rad naredil. A glasba je vedno prisotna, tudi, če kaj drugega počnem, ko npr. na sprehodu opazujem naravo, dobim idejo na naprej. Do leta 1980 sem bil zaposlen v Metalki, na oddelku glasbil. Glasba me spremlja skozi vse življenje. Že kot majhen otrok sem vedel, da bo glasba moje življenje. Spominjam se, da sem pri štirih letih sam rekel očetu, ko mi ni pustil igrati harmoniko, da me bo spravil ob kruh. (smeh) Če bi strnili vse vaše glasbeno delo in poslanstvo, bi lahko vaše življenje v nekaj besedah opisali z naslovom skladbe Pesem je moje življenje?Ja. To je dober naslov, besedilo je napisal Ivan Sivec, z njim sva veliko skupaj delala. Prav on je zaslužen za vsa besedila na ribniško tematiko. On je znal začutiti te naše kraje, naše posebnosti. Mi smo mu malo dajali ideje in predloge, kaj bi bilo dobro, ga včasih popeljali na izlet po naših krajih, saj je to naše območje in prav je, da ga opevamo in smo ponosni nanj. Več kot 40 let glasbenega ustvarjanja ansambla zahteva kar nekaj dobrih osebnostnih lastnosti vsakega posameznika. Katere so po vašem mnenju vrline dobrega glasbenika?Absolutna vrlina je vztrajnost in ne samo talent, kar je vsekakor velika prednost. A brez pridnosti in vztrajnosti ni nič. Včasih je potrebno nekaj velikokrat ponoviti. Določene stvari se ne zgodijo takoj in ne čez noč, ampak se dosežejo čez leto ali dve. Veliko vaje je potrebno. Disciplina je pomembna, da se npr. ne zamuja na vajo, odhode na igranje. Velika sreča je, da se najdejo skupaj pravi ljudje, ki imajo skupni cilj, se med seboj razumejo, vsi verjamejo v to, kar počnejo, v tem uživajo in potem je tu tudi uspeh … Hkrati mora biti glasbenik  razumevajoč, prilagodljiv in resen pri svojem delu oz. vlogi, ki jo v ansamblu ima. Kljub temu, da je to nadvse lep poklic, je hkrati izjemno naporen, predvsem v času turnej, ko prevoziš na tisoče kilometrov in si utrujen, a ko stopiš na oder, te prevzame neka posebna energija, ki jo daješ ljudem in ti jo oni vračajo. Ravno na odru, ko si v stiku s publiko, se polniš z energijo, ki ti daje novih moči.Tudi tako velik glasbenik, kot ste sami, verjetno ima oz. je imel v otroštvu in mladosti nekega vzornika. Kdo je v narodno-zabavni glasbi tisti, ki si zasluži vaše globoko spoštovanje? Že od majhnega je zame obstajala samo glasba in ko sem prvič slišal Avsenika, kako igra, to je bilo pri mojih štirih letih, sta se me njegovo igranje in glasba prijela. Tako da, Slavko Avsenik na vsak način. Kaj bi sporočili mladim glasbenikom? Se vam zdijo mladi nestrpni, ker bi mnogi radi uspeli čez noč?Mladim »ratuje« čez noč, očitno se da. A je potrebno precej več časa, če razmišljaš, kako nekaj narediti dobro in vztrajno delat na tem. Mladi bi morali manj razmišljat o tem, kakšen hit bodo naredili. Najboljša pot je, da razmišljaš s svojo glavo, narediš to, kar je v tebi in to potem daš naprej. Če ljudje to sprejmejo, je uspeh zagotovljen, sicer moraš razmišljat naprej. Iz svoje duše in s svojim znanjem moraš znat nekaj naredit, ne da si naročiš glasbenika, ki bo to počel namesto tebe. Sicer pa si vsak izbere svojo pot … V današnjem času ni neke strokovne omejitve, kar vse se vrti. S tem se dela velika škoda, predvsem mladim, saj se kvalitetna glasba bolj malo vrti in narodno-zabavna glasba je kvalitetna.Katarina Turkovič

Komentarji