Intervju: DENIS AVDIĆ, moderator na Radiu 1

0

Foto: arhiv Denis Avdić Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci! Ste v družbi Radia 1, delovni dan je, ura je pet zjutraj, čas za džezvo črne kave in Denis Avdić show… ‘Dobro jutro tebi, Denis! Si že vstal?’ … Za nekoga, ki se težko prebuja zgodaj, živahno ob zori ‘poljubljaš’ mikrofon. Tudi za nekdaj zelo zaje… (biiip) policista, kot praviš zase, imaš precej pobalinski videz. Sledenje prekrškarjev ti gre še vedno dobro od rok. Pri tebi ‘nasankajo’ tudi ‘največji’, saj ti kazni zanje zlahka spolzijo z jezika, le da jih zdaj kaznuješ po hitri po(š)ti – v eter. Tudi zato ti v teatru s tvojo predstavo ‘Udar po moško’, želimo veliko uspeha! Mi te poslušamo dalje… In jaz te od tu dalje vikam… Kot radijca vas moram vprašati, kakšno glasbo najraje poslušate?Najraje poslušam domačo glasbo. Zelo rad imam harmoniko in v avtu si pretežno predvajam takšno glasbo. Moj najljubši izvajalec je Halid Bešlić. Kako pa je kaj z vašim pevskim talentom?Mislim, da bo najbolje, da na Radiu 1 vsako jutro preverite, saj pojemo Hudo mravljico na znane pesmi. Ker ste tudi delavni kot mravljica, me zanima, koliko časa običajno potrebujete za pripravo jutranje radijske oddaje?Vsak dan dvanajst-članska ekipa pripravlja program. Imamo dopoldansko in popoldansko ekipo. Program se pripravlja od 9. do 21. ure. Na kakšen način ekipa pripravlja program? Ekipa spremlja vse spletne strani, tako domače kot tuje. Poleg tega mi na elektronski naslov: denis@radio1.si, pišejo poslušalci in predlagajo teme. Napišejo mi kakšno svojo zgodbo, zaupajo svoje težave, predstavijo svoj pogled na določeno situacijo… Ko vsi skupaj zberemo dovolj vsebin, imamo sestanek, na katerem poteka debata o tem, kako bomo določeno temo predstavili v etru. Ko se naloge razdelijo, se lotimo dela. Nekdo pokliče strokovnjaka, drugi opravi anketo, audio produkcija poskrbi za efekte ter zvočno podobo za vsako temo posebej, nekdo drug opravi raziskavo o osebah, o katerih bomo govorili… Skratka, čez dan se pripravi scenarij, ki se zvečer pošlje vsem sodelavcem. Pred spanjem vsak izmed nas preveri, če bi še kaj dodal, preden se program naslednje jutro prične. Določene stvari seveda nastanejo spontano oziroma se pripravijo zjutraj med samo oddajo.Kaj menite o radijski potegavščini z vesoljci War Of The Worlds, Orsona Wellesa, ki je pred mnogimi leti pretresla poslušalce ZDA? Bi bili česa podobnega zmožni tudi sami?Vse se da z dobro pripravo. V to močno verjamem in mislim, da bi se pri nas prav tako dalo narediti kaj podobnega. Če bi seveda ponovili prav to, verjetno ne bi uspelo, bi pa vsa država najbrž nasedla kakšni potegavščini, zato menim, da je kaj takega izvedljivo. Že nekaj časa imam namreč v mislih nekaj podobnega. (smeh)Vaša najbolj priljubljena knjiga je menda Kamasutra … Ni to preveč klišejsko? V tej knjigi sem izvedel, da me bo polepšalo, če bom pojedel zalogaj prahu iz indijskega lotosa, modrega lotosa in nagakesare, skupaj z maslom iz bivoljega mleka ter medom. Mogoče še tale nasvet iz Kamasutre: na desno roko si nadenite pavjo kost ali z zlatom obloženo kost hijene; žensko bo moški podredil svoji volji, če si penis pred spolnim odnosom namaže z zmesjo iz prahu glogove jagode, prahu podolgovatega in črnega popra ter medu. Je to klišejsko?Niti ne, tale nagakesare … Morda pa bo moje naslednje vprašanje; če se za par sekund prelevim v Denisa Avdića, mi je skorajda dovoljeno: vaše top tri poze iz Kamasutre?Tri krat pasji položaj.Bravo! Kdaj ste prvič posumili, da ste tako ‘pasji’, da imate imitatorsko žilico; koga ste najprej posnemali?To je bilo po tem, ko sem gledal posnetke vojne v Iraku na 24 ur, od koder se je javljal vojni dopisnik Valentin Areh. Ne vem zakaj, ampak začel sem ga posnemati. Prijatelji so najprej obnemeli, nato pa planili v smeh. Kateri lik vam je doslej po vašem najbolj uspel?Sam mislim, da lik Janeza Janše, čeprav se ne morem odločiti med njim in Srečkom Katancem. Vam je kdo od imitiranih to zameril?Mislim, da ne, čeprav mi je za to vseeno. Se mi pa zdi, da Zoranu Jankoviću ni najbolj všeč. (nasmešek)Ali drži, da vas je po tem, ko ste med vašo radijsko oddajo imitirali Janeza Janšo in po telefonu poklicali hrvaško premierko Jadranko Kosor, Janša obiskal na radiu?Janša me po tem dogodku ni obiskal na radiu, prav tako se nikoli nisva pogovarjala o tem. Me je pa obiskal leta 2009 in v njegovi družbi je bilo zabavno. Za razliko od napetih televizijskih nastopov je bil na Radiu 1 nasmejan in dobre volje. Upam, da se bo še kaj oglasil pri nas. Ena izmed podobnosti med delom policista in delom radijskega voditelja je nedvomno ta, da oba rada ‘obračunavata’ z ljudmi … Vas to najbolj zabava pri delu ali je čar v čem drugem?Zelo rad sem v stiku z ljudmi. Mislim, da je to čar vsega. Razlika med delom policista in radijskega voditelja je v tem, da zdaj lahko povem, kar si mislim. V policiji si delo opravljal na ukaz nekoga in ga nisi smel komentirati. Včasih si moral narediti kaj takega, kar ti ni bilo všeč. Na radiu mi tega ni treba in pri svojem delu imam popolno svobodo. Morda se to sliši čudno, ampak na radiu me najbolj zabavajo ljudje, poslušalci, ki pokličejo in kaj povedo, komentirajo, mi pišejo … To me zabava in v tem je čar. Vaš najbolj priljubljen vic o policistih je …?Če čutiš pendrek na hrbtu, potem tečeš v pravo smer. In, če greva od smeha v obratno smer – kateri dogodek vas je pri delu policista najbolj prizadel? Ko sem obravnaval smrt dve-letne deklice, ki jo je stric po nesreči povozil na dvorišču, medtem, ko je vozil vzvratno. Niti je ni povozil, le dotaknil se je je toliko, da je izgubila ravnotežje in padla. Na žalost je z glavo udarila ob tlakovce in bila na mestu mrtva. Sam sem opravljal delo kriminalista in, ko sem v zdravstvenem domu pregledoval to majhno otroško truplo, sem med fotografiranjem vseskozi jokal. Mislim, da po tistem dogodku nisem spal dva dni. Zakaj ste sploh odšli iz policije?Mislim, da je bilo osem let dovolj. Odšel sem zaradi slabih razmer v policiji, slabih odnosov med sodelavci ter slabega vodenja. Napredoval si lahko le, če si bil všeč nekomu iz uprave ali si skupaj z njim lovil ribe ob cerkniškem jezeru. Policijo vodijo nesposobni ljudje, ki imajo šolo opravljeno izključno zaradi plačilnega razreda. Sposoben vodstven kader je že zdavnaj zapustil policijo. Naj povem primer vodstvenega kadra s Policijske uprave Postojna: inšpektor, ki je delal na tej policijski upravi, je popoldne kopal s svojim bagrom, da bi dodatno zaslužil. Razumem njegovo željo po zaslužku, ampak način, ki ga je izbral, je bil rahlo bizaren glede na njegovo diplomo. Preveč ljudi se zanaša na svoj ”čin” oziroma naziv, ki ga imajo in ne na konkretno delo oziroma svoje uspehe.   Ko je Goran Vojnović izdal knjigo Čefurji raus, ste se poistovetili s katerim izmed poglavij v njej?Poistovetil sem se s celo knjigo. (smeh) Ta knjiga je naravnost ODLIČNA! Opisal je moje starše, mojega strica, prijatelje … Mislim, da si vsak ‘čefur’ misli, da bi lahko napisal to knjigo, ampak Goran je bil prvi. Upam, da bo napisal kakšno nadaljevanje. Všeč mi je tudi, kadar napiše kaj novega o aktualni tematiki skozi like iz knjige in to objavi na spletu. Takrat dobim resnično željo po nadaljevanju. Morda Čefurji raus II …Menda radi kuhate … Znate pripraviti kakšno tipično bosansko jed?Rad kuham, a za to žal nimam časa. Na žalost ne znam pripraviti tipične bosanske jedi, razen čevapčičev. Najraje pa imam ‘krompirušu’.Zapojete kdaj kakšno sevdalinko?Ne maram sevdalink oziroma nisem ljubitelj le-teh. Rad imam bosanske narodnjake, sevdalinke pa prepuščam mojemu očetu in mami. Na katerem slovenskem radiu bi si želeli biti moderator, če ne bi bili na Radiu 1? Preden sem sprejel ponudbo za vodenje jutranjega programa na Radiu 1, sem imel finančno tri krat boljšo ponudbo druge radijske postaje, a sem jo zavrnil zaradi veselja do dela na Radiu 1. Tukaj imam svobodo in najboljše sodelavce, s katerimi si želim ustvarjati še nadaljnjih dvajset let. Na Radiu 1 sem od samega začetka oddajanja, kjer sem bil najprej vikend voditelj, nato popoldanski, trenutno pa sem v najbolj udarnem jutranjem terminu. Radio 1 me je izoblikoval, mi omogočil izobraževanje, na Radiu 1 so vame verjeli. Vse to sem Radiu 1 dolžan povrniti z dobrim delom in odnosom, imam ga rad in si želim ostati z njim v dobrem in slabem. Vem, da bom v slabem odletel, ampak verjamem v dobre pozitivne stvari. (smeh)Ste kdaj gostovali na Radiu Univox, morda na Radiu Urban?Ne, nikoli. Urban je zdaj tako ali tako del velike slovenske družine, ki se piše Radio 1, tako da mi ni potrebno gostovati, saj sem vsako jutro voditelj in drugi gostujejo pri meni. Jaz delam na Urbanu. (smeh)Ker ste človek mimike, so vas nedvomno že vabili na televizijo … Zelo me zanima delo na televiziji. Ponudbe so bile oziroma so še vedno, ampak tudi tukaj si želim imeti svobodo. Samo to, da se ‘namazan’ pojavim na televiziji, da sem lepo oblečen in se smejim, mi pač ni dovolj. Je Kanal A morda preveč ‘rumen’,  TV SLO preresna,  TV Pink preveč ‘pinki’?V kolikor mi bo kdo ponudil televizijsko oddajo, kjer bom lahko razvil svoje ideje, jo bom z veseljem sprejel, ne glede na ime televizije. Mislim, da za razliko od radia, ljudje gledajo televizijo zaradi vsebine, ne zaradi njenega imena. Če bom imel dobro televizijsko oddajo, jo bodo ljudje gledali, ne glede na to, na katerem programu bo. Če mene zjutraj ne bo na Radiu 1, ga bodo ljudje zaradi dobre glasbe in ostalih stvari vseeno poslušali. Voditelj na radiu ni tako pomemben in tega se zavedam. Zdaj smo pa tam … Vas je kdaj zmotilo, da je ‘pomembnost’, prepoznavnost televizijskih voditeljev večja od prepoznavnosti radijskih? Poslušalci namreč ne vidijo vaše gestikulacije, zato morate verjetno toliko bolj vlagati v prepričljivost glasu … To me nikoli ni motilo, ker moj cilj nikoli ni bil postati prepoznaven. To je nekaj, kar pride samo od sebe, če si zaradi dela dovolj zanimiv za ljudi. Enako je s finančnim uspehom. Dobro delo in trud sta na koncu vselej primerno poplačana.Imate svojega radijskega idola, od koga ste se učili? Nimam nekega radijskega idola, sem se pa ogromno naučil od Gregorja Bolčine, ki me je uvajal in me naučil osnov, Boštjana Romiha, Jeana Frbežarja, Sebastjana Cegnarja, Tomaža Čopa, Andreja Karolija, Mateja Špeharja … Oboževal sem radio in poslušal druge voditelje, a sem hkrati vendarle pazil, da bi postal samosvoj, da jih ne bi kopiral. Glede na to, da ste v Slovenijo prišli iz Bosne, kaj vam je Slovenija dala lepega, je zadovoljila vaša pričakovanja in kako jo vidite v prihodnje?Slovenija je najlepša država na svetu. Geografsko si ne predstavljam, da bi živel kje drugje. Vedno, kadar kam odpotujem, se z veseljem vrnem nazaj. Imamo čudovite gore. Ne glede na to, kje si doma, si v dobri uri na morju. Stopnja kriminala je nizka, smo zelo varna država, saj te ni potrebno biti strah sprehoda z dekletom po polnoči. Čeprav nekateri pravijo, da imamo slab zdravstveni sistem, sam mislim, da je odličen. Pojdite v Bosno in videli boste, kaj pomeni slab zdravstveni sistem, kjer brez dvajsetih mark ne prideš niti na vrsto za navaden pregled, kljub zavarovanju. Slovenija je urejena mlada država, ki je komaj postala polnoletna in se bo nekoč razvila v Švico, v to sem prepričan. Motijo me le te delitve na ‘rdeče’ in ‘bele’ ter obračunavanja za nekaj, kar je bilo toliko let nazaj. Osredotočimo se raje na prihodnost, vsi smo ‘zeleni’ in skupaj bomo v dobrem in slabem. Katerega politika pri nas najbolj spoštujete in zaradi katerega njegovega dejanja?Na to vprašanje ne bi odgovoril. Kaj pa gospodarstvenika, podjetnika? Vsakega, ki iz nič ustvari delovno mesto za nekoga drugega, je potrebno spoštovati. Še vedno mi je fascinantno, kako se lahko nekdo v glavi spomni, ima idejo, na podlagi katere nekdo dobi službo, plačo, s katero potem preživlja svojo družino, oblači in hrani otroke … Vsakemu gospodarstveniku oziroma podjetniku je za kaj takega potrebno čestitati. Zapomnil sem si primer Brucea Springsteena, ki je že imel ogromno denarja, zato mu ni bilo potrebno iti na turnejo in biti vse leto zdoma ter prepevati na koncertih, a je vseeno šel, vse leto delal, koncertiral in pel, medtem pa je bila družina doma in je ni videl. To je počel zato, ker bi njegov voznik tovornjaka, lučkar, ozvočevalec, montažerji, postavljalci odra in drugi ljudje iz njegove ekipe, lahko ostali brez dela, če on ne bi pel. Pel je zaradi njih, da so imeli delo in plače, ker so imeli doma družine, ki jih je bilo treba preživljati. Mislim, da bi se lahko recimo gospod Akrapović mirno upokojil in brezskrbno bogato živel do konca svojega življenja, ampak on čuti neko odgovornost do svojih zaposlenih, za katere je potrebno skrbeti. Čestitam!Odpreva skrinjico še za kakšno medijsko osebnost? Cenim Saša Hribarja, ki je toliko let na sceni in je še vedno originalen. Cenim Maria Galuniča in njegovo televizijsko delo, dobrodelnost in odnos do gledalcev, ker je vselej prijazen in pozitiven. Cenim tudi Boštjana Romiha, od katerega sem se ogromno naučil in sem ponosen, da sva dobra prijatelja. Kaj kot nekdanji policist menite o ideji kočevskega župana v zvezi z uvedbo policijske ure za mladostnike, o kateri je bilo zadnje čase toliko govora?Menim, da policijska ura za mladostnike ni potrebna. Sam je nikoli nisem imel, sem pa imel uro za vstajanje in ta je bila vsak dan ob sedmih zjutraj, ko sem moral kaj pomagati očetu. Vedno sem raje sam od sebe prišel prej domov, ker sem vedel, da bom v nasprotnem primeru zelo ‘ubogi’. Sankcije potrebujejo neodgovorni starši in ne mladostniki. Njihovo željo popolnoma razumem, saj je vse kar želijo, druženje in zabava, ne glede na vse. Starši so tisti, ki so odgovorni in bi morali bolj odgovarjati za napake svojih otrok. Ne predstavljam si, da bi policisti zdaj lovili še otroke in jih vzgajali. To je delo staršev!Se še vedno ukvarjate s športom, kaj vas v prostem času najbolj sprosti?Včasih sem igral nogomet, za kar pa zdaj nimam časa. Tri krat tedensko sem po 45 minut v fitnesu in to je to. Če mi verjamete ali ne, žal nimam prostega časa. Radio mi vzame vsak dan deset ur dela, potem pa vodim kakšno prireditev ali imam predstavo. Do konca decembra jih imava z Vidom Valičem okrog petdeset in skoraj vse so razprodane. Predstava se imenuje Udar po moško in je pod okriljem Špas teatra. Najbolj me sprošča gledališki oder, kjer me publika dobesedno energijsko dvigne. (smeh)Vaš videz daje vtis sproščenosti, spontanosti. Katera pa je vaša temačna stran, ki je še ne poznamo?Kaj pa vem. Tak sem, kot sem in nikjer ne poskušam biti nekdo drug. Ne igram, ker se ti to slej ko prej maščuje oziroma ne moreš igrati več let. Morda je moja temačna stran policijska kri, ki se ne boji fizičnega obračuna. Nekoč so v neki reviji zapisali, da ne bi niti mravlje pohodil, kaj šele, da bi koga udaril. Pa sem jih poklical in rekel, da ni res. Mravlje v moji kuhinji bi vse po vrsti pohodil! V policiji sem z marsikom tudi fizično obračunal, ampak resnično le takrat, ko ni bilo drugega izhoda. Prej bi udaril človeka, kot pohodil mravljo, ker so nekateri ljudje preprosto ‘žleht’! Mravljam ni za zameriti. Poslušalci Radia 1 vas obožujejo, kar ste letos dokazali, ko ste prejeli Viktorja za najboljšo radijsko osebnost. Česa sami pri sebi ne marate? Tega, da ne znam reči ‘ne’ in mi potem zmanjkuje časa za obljubljeno, da sem perfekcionist in nikoli nisem povsem zadovoljen. Tudi tega, da ne znam dobro plesati. Najbolj pa na sebi ne maram moškega!V nekem intervjuju ste dejali, da (v radijskem smislu) pripravljate nekaj povsem novega, kar vam bo za realizacijo vzelo leto dni časa … Je to ‘nekaj’ še vedno skrivnost?Izvedeli boste v začetku prihodnjega leta … Ja, še vedno je skrivnost.Vseeno, zaključiva z načrti …Želim si nadaljevati po začrtani radijski poti in zbujati Slovenijo še dooolgo, dooolgo časa. Kratkoročno si želim z Vidom Valičem s predstavo Udar po moško, obkrožiti Slovenijo in napolniti dvorane s smehom. Mateja Torbar

Komentarji