Intervju: Dr. Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje

0
Dr. Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje.

Dr. Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje, ki je novembra lani s skoraj 80 % glasov občank in občanov z dvignjeno glavo zakorakal že tretjemu mandatu naproti. Župan, ki je Kočevju prinesel spremembe in ga skupaj z državnimi in evropskimi investicijami zbudil iz spanca ter mesto postavil na zemljevid ne samo Slovenije, pač pa celotne Evrope. Ja, to povemo in priznamo brez kančka slabega občutka, kot bi si mislil marsikdo, ki časopis Kočevar in spletni portal e-utrip.si razume kot »protižupanska« medija. No, tega mišljenja – roko na srce – nikomur ne očitamo, saj se zavedamo, da smo se nemalokrat »spotaknili« ob marsikatero zadevosploh v času Prebiličevega prvega mandata, ko so iz naše strani buhtele slabe novice. A vseeno, menimo, da bi marsikatera pomembna problematika našega mesta s strani drugih (medijev) brez nas nemalokrat ostala neopažena ali morda celo (namensko) ignorirana. Skratka, četudi se zdi, da stojimo na različnih bregovih, smo se brez težav usedli za isto mizo in se skoraj dve uri pogovarjali o večjih, manjših in najmanjših »problemih«.

Gospod župan, najprej bi vas – kot velikega porabnika ceste Kočevje-Ljubljana – vprašala, kaj si vi mislite o tej problematiki? Se strinjate, da je cesta milo rečeno katastrofalna, oziroma, da si zaslužimo mnogo več, mnogo boljše?

Absolutno se strinjam. No, jaz sem celo dobil »domačo nalogo«, kjer pravzaprav lahko združimo moči. Namreč, na zadnjem srečanju županov 3a razvojne osi so mi naložili, da moram napisati osnutek peticije, ki pa ste jo potem objavili že vi pred mano (smeh). Kar je seveda super, ta dokument bi si od vas »sposodili« in pogledal, na kakšen način bi ga lahko nadgradili. Dejstvo je, da pritisk za izboljšanje ceste nujno potreben. Gre sicer za ogromen finančni in inženirski podvig, to je treba vedeti in ne moremo pričakovati, da bomo problem rešili enako, kot denimo z železnico, kjer je trasa že bila vpeljana in zemljišča že pridobljena… šlo je torej za rekonstrukcijo že obstoječega. Pri tej cesti pa gre za konkreten poseg in veliko večji finančni zalogaj države. Mi bomo absolutno pristopili k temu na nivoju cele regije, planira se tudi dogodke, kjer se bo organizirano zbiralo podpise peticije po vseh občinah. Čisto iskreno, v zadnjih dveh mesecih niti nisem imel časa kaj takega pripravljati, imel sem tisoč in eno obveznost, od Yaskawe in vsega ostalega, zato ste me pravzaprav prehiteli in za to sem vam hvaležen (smeh). Ampak, realnost je pa naslednja: menim, da je lahko cesta tema za leto 2023, pred tem bo težko, saj je državni NRP (načrt razvojnih programov op. a.) izjemno finančno zahteven. Je pa res, da bi načrte do tedaj morali »zriniti« v državni prostorski načrt ter načrt razvojnih programov za obdobje po tem. Pred tem bo težko, saj so trenutno na vrsti Korošci, ki so že na dobri poti do hitre ceste. Pred tem bo težko, saj so trenutno na vrsti Korošci, ki so že na dobri poti do hitre ceste. Načeloma smo za njimi na vrsti mi, bo pa najprej potrebno vršiti pritisk na državo, potem oblikovat projektno skupino, ki bo konfiguracijo naše ceste spremenila v boljšo in še marsikaj. Cesta torej je velik problem, menim pa, da smo težave potovanja v Ljubljano vsaj v nekem obsegu zmanjšali z ureditvijo železnice, s katero bomo del tovornjakov in drugih prevoznikov premaknili na železnico. Tudi s tem, ko bo začel peljati potniški vlak, se bo sigurno del »vozačev« premaknil na slednjega. Prizadevamo si tudi za to, da se bomo lahko z vlakom do Ljubljane peljali s kolesom – torej, da bomo lahko kolo vzeli s sabo na vlak. Ne glede na vse, cesta Kočevje-Ljubljana je definitivno projekt, ki ga moramo oblikovati skupaj in za tem stati – vsi. Od Škofljice naprej, moramo to zadevo po domače povedano izsilit. Tako so denimo svoje dosegli Korošci z gibanjem Hočemo cesto. Tam je bil en gospodič, izjemno zagnan, katerega delo je po šestih letih končno obrodilo sadove. Nekaj takega bomo morali uvesti tudi mi, ker kot župan si preprosto ne morem privoščiti bdeti nad tem vsak dan.

Se vam zdi »zgolj« gradnja obvoznice primerna rešitev?

To je lahko del rešitve. Če se cesta umakne na rob samega naselja, je to zagotovo plus. Ampak to ne rešuje kompletne zgodbe. Gre za en košček k tej splošni novi zasnovi ceste, ki pravzaprav potrebuje dva posega. Eno je premik ceste iz naselij ven, kar bi povzročilo umik tolikšnih omejitev, povečalo varnost stanujočih v teh naseljih in zmanjšalo onesnaženost oziroma okoljsko škodo. Drugo pa je nova konfiguracija ceste do Ljubljane, torej, da se zmanjšajo krivine in vse ostalo, kar onemogoča (legalno) hitrejšo oziroma varno vožnjo.

Verjetno se strinjate, da je Kočevje kot največja občina v Sloveniji vedno nekako v ozadju, smo kot drugorazredni državljani. Zakaj si ne izborimo nekega boljšega položaja, saj že kar dolgo nismo poznani zgolj po medvedih?

8. aprila 2019, po skoraj dveh letih snovanja in gradnje, je japonska visoko tehnološka skupina Yaskawa odprla novo proizvodnjo industrijskih robotov v Kočevju.

Zelo se strinjam z vami. Po mojem mnenju smo vsaj dvajset let nekako vrgli čez ramo, ali, če povem drugače: Ko sem leta 2010 prišel v Ljubljano in sem na nekem sestanku na vladi izrazil naše potrebe, so me vprašali: »S kje pa ste vi?« Rekel sem, da iz Kočevja, pa so me napol v šali vprašali, ali je to sploh v Sloveniji. Kje je težava? Bili smo skoraj nezaznavni večino časa… Prepričan sem, da se nekateri s tem ne strinjajo, ampak če bi pogledali samo državne investicije Republike Slovenije v naš prostor, torej na Kočevsko, bi videli, koliko virov je bilo do sedaj namenjenih za karkoli. Tabela je skoraj prazna. Jaz osebno se ne spomnim nobene res konkretne investicije iz tistega obdobja. Če pogledamo širše: koliko vodovodov, kanalizacij, cest, optike… vsega, kar potrebujemo, je bilo zgrajenega, odkar imamo občino, torej, od leta 1991? Vidimo, da se zaznava prisotnost Kočevja mogoče zadnjih pet let. Pa ne bom rekel, da je to »moj dosežek«. Dejstvo je, da smo bili nekoordinirani in, da smo imeli eno slabo stran. Kočevje in tudi Ribnica sta imela dva pomembna politika, ki pa sta bolj kot za razvoj regije skrbela za lastno prepoznavnost. Imamo tudi primere glasovanj, ko je dal SDS predlog za gradnjo železnice do Kočevja, pa je SD ta predlog zavrnil. Potem je dal SD predlog, pa ga je SDS zavrnil… Takšni absurdi so bili velika ovira v pogledu regionalnega nastopanja do Vlade RS. Velikokrat so ljudje iz naše regije glasovali pravzaprav proti naši regiji, ker to pač ni bilo v sozvočju s takratnim stališčem stranke. Tega danes na srečo ni več in Predrag (Bakovič, op. a.) se s tem ne obremenjuje. Sam menim, da je to tudi pravilno, saj so ga izvolili ljudje, občani, in ne stranka. Skratka, absolutno smo bili zapostavljeni, ampak ne zaradi tega, ker nas »ne bi marali«, temveč, ker smo bili sami premalo aktivni. Če boste zdaj pogledali nov izpisek kohezijskih sredstev, imamo investicij v regiji s strani države in EU za skoraj sto milijonov evrov. Železnica, vodovodi, kanalizacije, kolesarske steze, ceste in vse ostalo, kar smo zgradili, je rezultat tesnejšega sodelovanja, kar bi moralo biti pravilo, ne pa izjema. Moje mnenje skratka je, da smo bili zapostavljeni, ampak po naši lastni krivdi in ne zato, ker nas Ljubljana »ne mara«. »Ljubljana« deluje po principu vztrajnosti pri zahtevah in izjemno dobro pripravljenih projektih. Kar je po svoje tudi prav.

Ko ste že ravno omenili železnico… kaj vi vidite kot glavno prednost železnice? Kaj bo z avtobusnimi prevozi Kočevje-Ljubljana? Ker, tudi tukaj velja, da, če je ena stvar za nekaj (ali nekoga) dobra, pa je za nekaj drugega (ali nekoga drugega) slaba…

Se strinjam, vendar če delamo primerjavo vlak-avtobus, je vlak varnejša in okoljsko bolj sprejemljiva oblika transporta. Če samo pogledamo, koliko je škodljivega izpusta na pripeljanega potnika, vidimo, da je v primeru vlaka le-ta veliko manjši. Ob obisku v Kočevju je direktor slovenskih železnic Dušan Mes namignil, da bo morda nekaj sredstev na voljo tudi za elektrifikacijo proge do Kočevja. To pa seveda pomeni okoljsko popolno sprejemljivost, saj je izpust praktično ničeln. S teh vidikov je železnica zagotovo zaželena stvar. Vemo, da ves zahodni svet, kompletna Evropa, temelji na taki obliki prevoza, saj gre za moderen, trajnostni in okoljsko sprejemljiv način transporta ljudi in blaga. Kar pa se tiče avtobusa in »našega« prevoznika Nomaga, lahko rečem, da gre za podjetje, ki zna predvideti nadaljnje korake in tudi ve, da morajo potencialni izpad zapolniti na drug način. Tako se je podjetje, ki je prej »počivalo« na avtobusnih prevozih, preusmerilo še drugam, v trženje drugih produktov. Po mojih informacijah tako ne vidijo večjih težav, saj so zelo proaktivni in se sprememb niso ustrašili, pač pa preusmerili svoj posel drugam, na bolj zanimiv ali dobičkonosen trg. Če bi bil v igri še vedno Integral, bi bil izziv verjetno precej večji, saj so res živeli le od avtobusnih prevozov. Kot mi je zaupal direktor Nomaga, so že spremenili smer poslovanja – iz tistega klasičnega prevoza delovne populacije in študentov, so se preusmerili tudi v turistične prevoze … kar bi lahko bilo zelo koristno tudi za nas. Na primer, če prevoznik pelje italijanskega turista preko Kočevja na Hrvaško, zakaj ne bi v turistično ponudbo vpeljali še postanek za dan ali dva v Kočevju? V tej smeri tečejo razmišljanja in tudi pogovori.

Razvoj mesta – tako v smislu železnice, kot tudi podjetij, denimo Yaskawa, širitev Rotisa, Intersocksa, Melamina, definitivno pomeni tudi prihod delovne sile od drugod, pri nas v Kočevju pa že tako ali tako primanjkuje stanovanj, tista, ki pa so na voljo pa vemo, da so cenovno popolnoma nedostopna. Ali imate kakšen načrt, kako rešiti stanovanjsko problematiko v našem mestu?

Ja, res je. Težava je v tem, da je stanovanjski sklad Republike Slovenije v zadnjem obdobju vztrajno spodbujal gradnjo stanovanj le v mestnih občinah. Dejstvo je, da upravljajo z ogromnim kapitalom, seveda namenjenim za gradnjo stanovanj za bodisi mlade družine, bodisi ranljive skupine, mi pa nismo mogli nikoli priti zraven. No, letos pa je bila omejitev razpisa stanovanjskega sklada na samo mestne občine umaknjena, tako da smo zraven prišli tudi mi. Gospod Miklavčič, lastnik kočevske Grče, je že prišel do nas z idejo gradnje dveh blokov na kočevski rezidenci, kjer je predvidenih 70 stanovanj. Občina je že podala pismo o nameri za odkup nekaj stanovanj, ki jih bomo ponudili naprej v najem in prodajo. Je pa res, da bi morala država tukaj malce spremeniti razmišljanje, kajti do stanovanj danes pridejo predvsem tisti, ki so socialno najbolj šibki. Sam bi si želel, da to ni edina prioriteta. Potem se zgodi, da družine z dvema brezposelnima staršema s petimi otroki nekako »prehitevajo« družine s tremi otroki in dvema zaposlenima, kar ni prav. Skratka, stanovanj bo več, cena pa bo bistveno nižja od tistih, ki so na voljo sedaj in so – se strinjam – bistveno predraga. Je pa žal tako, da ima Ljubljana pri stanovanjskem skladu vedno prednost in slednji večino svojih naporov vlaga tja. Smo pa imeli to srečo, da je – tudi v medijih zelo odmeven primer – razpis za tisoč stanovanj enostavno »padel«, s čimer je stanovanjskemu skladu ostal denar in tu smo priložnost dobili mi. Tako lahko, kot rečeno, kaj kmalu pričakujemo dva nova bloka oziroma 70 stanovanj.

Kdaj pa bosta omenjena bloka v kočevski rezidenci zgrajena?

Zelo kmalu, letos naj bi se po informacijah investitorja začelo že graditi, do konca leta 2020 pa naj bi bila že končana. Gospod Miklavčič je torej že uredil vso potrebno dokumentacijo, tudi meni je predstavil sam izgled blokov, ki bo malce drugačen od tamkajšnjih, zaradi same racionalizacije prostorov – torej, da bi dobil več stanovanj v kvadraturi od 55 do 60 kvadratnih metrov, za kar je tudi največji interes na trgu.

Kako pa je s Trato? Že nekaj let se govori, da naj bi tam zraslo blokovsko naselje?

S Trato je pa tako. Pošteno, ideji, da bi Občina Kočevje sama gradila bloke nisem naklonjen, in sicer iz dveh preprostih razlogov: če gremo mi sami graditi blok, bomo bremenili proračun za okoli milijon evrov, in to samo za en blok, torej za 35 stanovanj. Druga stvar pa je, da se nam v primeru »lastne« gradnje zgodi, da, ko damo ven poziv za zapolnitev stanovanj, pridejo notri družine, ki ne morejo plačati najemnine in tako jim mora občina še subvencionirati najemnino. Torej, že tako bi zapravili milijon evrov, potem pa še vsak mesec dodaten »minus« zaradi subvencioniranih najemnin. Boljša rešitev je v obstoječem sistemu subvencioniranja tržnih najemnin, ki ga izvajamo v naši občini že leta in omogočajo popolnitev obstoječega stanovanjskega fonda. Hkrati se zdi nakup stanovanj preko zasebne investicije najboljša rešitev, saj mi stanovanja odkupimo še v druge namene – na primer kadrovske, ne pa samo za reševanje socialnih težav. V prihodnje načrtujemo tudi gradnjo blokov v Turjaškem naselju, namreč, tudi tam imamo zemljo, kjer si to lahko privoščimo. Kot pa že rečeno, potrebujemo investitorja, saj, če bi blok gradili sami, bi si kopali večji in večji minus. No, pravzaprav smo glede tega že kar daleč, nekaj investitorjev, ki v tem seveda vidijo poslovno priložnost – in prav je tako – se nam je že oglasilo, tako da upamo, da nam uspe tudi to.

Že pripravljen izvoz iz krožišča proti bodočemu naselju na Trati.

Kdaj pa bi bile potem parcele na Trati pripravljene za prodajo?

Parcele so praktično že pripravljene za prodajo, edino kar je, pa se še ukvarjamo z vprašanjem, ali jih v prodajo »poslati« komunalno neopremljeno, kakršne so trenutno, ali pa jih komunalno uredimo. Mislimo, da je boljša druga opcija, saj kupec v tem primeru s parcelo dobi tudi vse komunalne priključke. Gre pa za investicijo v višini milijon sto tisoč evrov. V bistvu se veliko lovimo okoli tega, kje naj za vse stvari dobimo denar. Jaz sicer ne vem, kako je bilo včasih, vem pa, da imamo trenutno projektov za najmanj dvakrat toliko, kolikor znaša naš proračun. Če bi »zadeli na Jackpotu«, bi celo Kočevje postalo eno samo gradbišče. Stara knjižnica, Roški hram, poročna dvorana… za vse imamo gradbena dovoljenja ali plan, nimamo pa sredstev. Torej, ni težava v tem, da mi nimamo projektov in načrtov, pač pa v tem, da za njih nimamo denarja. Ko bomo začeli delati vrtec, bo to spet investicija, ki bo štiri, pet let sigurno »zajedala« občinski proračun.

Kot ste že prej omenili, Kočevje svojo priložnost vidi tudi v turizmu. Res je, da imamo ogromno naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, nekatere izmed teh pa, roko na srce, niso ravno izkoriščene, denimo Rudniško jezero. Večina posesti je sicer v privatni lasti, pa vseeno, ali Občina razmišlja v smeri nekakšne »sporazumne« ureditve te potencialno zelo privlačne točke?

Problem je dogovor z lastnikom. Mi imamo že tri leta v predalu načrt za ureditev vodnega parka na mestu, ki mu Kočevci rečemo »plaža«. Načrt vsebuje ogromno atrakcij, kot je vaterpolo igrišče, pa trije pomoli, šestnajst ploščadi, vse bi bilo izdelano iz lesa in v skladu z našo strategijo zelene destinacije… Proračunska vrednost je mislim da okoli 450.000 evrov, težava pa je, da nimamo dostopa do plaže. Dokler nam lastnik ne da soglasja ali stavbne pravice, občina tam ne more graditi in posegati na njegovo zemljo. Če malo pretiravam, nisem bil daleč od tega, da bi se šel tako rekoč »črno gradnjo«, pa so mi to seveda odsvetovali, saj bi bilo z moje strani tako početje neodgovorno. Poleg tega je pri nas tako, da, če je treba preganjati občino oziroma župana, je ta postopek speljan tako zelo hitro, da je neverjetno. Če pa gre za pregon fizične osebe, pa se to vleče in vleče. Mi smo dali gospodu Grilu jasno ponudbo za odkup, za vso zemljo, ki jo lastnini okoli jezera, a kaj, ko so njegova pričakovanja – cenovno seveda – občutno drugačna od naših. Jaz sem gospoda Grila spomnil, da je on za kvadratni meter zemlje odštel 0,22 evra, res da leta 1993, ampak vendar, četudi upoštevamo inflacijsko stopnjo, pa celo zamudne obresti in ne vem še kaj vse, bomo tukaj zelo težko prišli na skupno točko, saj je njegova cena nadrazumsko visoka, torej 30 do 35 evrov na kvadratni meter. Torej, občina bo – hipotetično seveda – odkupila zemljo za okoli dva milijona evrov, kaj pa potem? Imela bi zemljo, s katero pa ne bi imela kaj početi še naslednjih ne vem koliko let, ker seveda ne bi imela denarja. In smo spet na začetku.

Gospod Gril pa soglasja ne želi dati?

Občina Kočevje ima odlične ideje za prenovitev in obnovitev okolice Rudniškega jezera, a se lastnik zemlje nikakor ne približa realni prodajni ceni.

Ne ne, on se zaveda, da bo samo na ta način kdaj prodal zemljo. Res pa je, da mi že nekaj časa z njim vodimo pogovore, zaenkrat nam je že dal kar nekaj popusta, a je cena še vedno daleč od sprejemljive. Mi smo šli seveda v uradno cenitev te celotne zemlje, vrednost le-te je 1,3 milijona evrov. Seveda je nemogoče ta denar izplačati v enkratnem znesku, »v gotovini«, pač pa moramo najti nek način poplačila na daljši rok, da se že lahko lotimo del. Meni je res žal, da je Občina takrat, ko se je ta zemlja prodajala in je imela predkupno pravico, ni kupila. To ni bila samo zamujena priložnost, temveč gospodarsko oškodovanje občine in njenih prebivalcev. No, takih primerov je še kar nekaj, denimo hotel Valentin, pa vila nasproti pošte… to so vse zamujene priložnosti, ki jih občina ni izkoristila. Že res, da so stavbe stare in razpadajo, ampak, bolje, da razpadajo »pod okriljem« Občine, saj bi se tako lahko prijavljali na razne razpise in morda pridobili kakšna finančna sredstva za ureditev. In ravno zaradi tega smo mi kupili denimo staro knjižnico in pa Roški hram, torej, da preprečimo podobno.

Marsikdo bi rekel, da je bil »trn v peti« našega medija tudi Zdravstveni dom Kočevje, zato se dotaknimo še te teme. Vemo, da so odšle že štiri osebne zdravnice, verjetno ste tudi sami bili primorani zamenjati osebnega zdravnika in tako veste, da to ni ravno prijetno. Kako na težave v ZD Kočevje gledate vi?

Se strinjam, da težave v Zdravstvenem domu so, vendar, samo v financah in nikjer drugje. Vem, da bodo nekateri isti trenutek, ko bodo to prebrali, skočili na mene, ampak iskreno: ko so meni predstavili, kako se je v ZD Kočevje poslovalo včasih, me je zmrazilo, celo prizadelo. Gre za tako abnormalno obračunavanje nadur (o imenih seveda ne bom govoril, gre pa za osebe, ki danes niso več zaposlene v zdravstvenem domu), ki jih jaz ne razumem. Bili so primeri, ko so osebe po več let dobivale obračunanih po 2.000 nadur poleg lastne plače in še dežurstev. Moje temeljno vprašanje je bilo, zakaj je temu tako. Namreč, ko malce preračunaš ugotoviš, da bi v tem primeru morali delati po 16 do 17 ur, vsak dan, tudi sobote in nedelje. Pa sem vprašal, zakaj se v tem času ni zaposlilo dodatne osebe? Imeli smo 5 zdravnikov, ki so končali šolo, Kočevarjev, pa so šli delat v Ribnico ali drugam. Odgovor na vprašanje, zakaj so odšli iz Kočevja je bil, da tu niso bili zaželeni. Dejstvo je, da imamo prepad, saj nismo poskrbeli za pomlajevanje zdravnikov v našem zdravstvenem domu. Zdravnice, ki so odšle, so praktično pred tem, da dosegajo starostno upokojitev oziroma privilegije, ki jim pripadajo po Zdravniškem zakonu, mislim, da ko je zdravnik star 55 let, ima pravico odkloniti dežurstva, nadure… samo oni imajo te pravice v javni upravi, pa tudi največ dopusta. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, imajo pač dober sindikat (smeh). Skratka, ko me je novo vodstvo obvestilo, da je potrebna reorganizacija dela zaradi prej omenjenega števila nadur, sem takšno razmišljanje podprl. In tukaj je takoj počilo. Res ne razumem, zakaj bi bila manjšina zaposlenih tako obremenjena. Res, da je bila tudi mastno plačana, pa vendar, obremenjena. In po mojem mnenju je bil to izvirni greh odhoda. Kar pa se tiče medosebnih odnosov, torej »kdo ima koga rad oziroma nima rad«, jaz tega ne vem in se s tem ne ukvarjam, zdi se mi pravzaprav zelo žalostno, da kdorkoli, ki hodi v službo, gradi delovno okolje glede na to. Mi smo in moramo biti vsi profesionalci. Vsak, ki je v nekem »timu« mora opraviti svoje delo oziroma naloge, mi, torej vodje, pa mu moramo omogočiti pogoje za to. Vse ostalo pa je potem stvar »dodatnega napora«. Da je prišlo do generacijskih prepadov oziroma sporov, torej med starejšimi zdravniki in mlajšimi zdravniki, me žalosti. Kar se tiče vodstva, ponovno poudarjam: ko so imenovali novo vodstvo ZD Kočevje, je zavod imel volitve, koga izmed treh kandidatov – to so bile Andreja Rako, Milena Vidmar in Polona Vidič Hudobivnik, bodo volili. Nobena skrivnost ni, da je bila Milena Vidmar na moji listi, torej meni je bila blizu in pošteno povem, da sem si želel, da bi ona prevzela vodenje zdravstvenega doma. Ampak se je svet zavoda odločil drugače. Takšno odločitev spoštujem in, ker je bilo veliko korakov storjenih v pravo smer, trenutno uživajo moje zaupanje.

»Ko so meni predstavili, kako se je v ZD Kočevje poslovalo včasih, me je zmrazilo, celo prizadelo.«

Ampak, ali nima občina kot lastnica zavoda več besede pri tem kakor svet zavoda?

Ne, ker občina ni imela večine. Gospa, ki je bila četrta predstavnica Občine Kočevje, je dejala, da je ne zanima, kakšne imamo mi želje glede tega, kdo bo direktor in da bo glasovala tako, kot sama misli, da je prav. Čisto res. In tako je dobila podporo gospa Polona Vidič Hudobivnik. Jaz nje sploh poznal nisem, če sem čisto pošten. No, zavod je opravil tudi notranjo raziskavo javnega mnenja, kdo od teh kandidatov je najbolj »sprejemljiv« za zaposlene v zdravstvenem domu. To anketo so mi tudi pokazali in po tej anketi je dobila sedanja direktorica 70 % glasov. Torej, če je temu tako, potem pa v redu. Edina stvar, ki je bila meni predočena, to pa moram povedati, je bila rešitev tega, da zdravniki nebi odhajali. In to je podeljevanje koncesije. Točno to se dogaja v zdravstvenih domovih v Kranju, na Ptuju in tako naprej. »Ti daj meni koncesijo, jaz pa ostanem v Kočevju.« To za mene ni in ne bo opcija. Zakaj? To pomeni dejansko demontažo. Vsem damo koncesijo, torej, vsi bi bili privatniki, s tem pa lahko javni zdravstveni sistem kar ukinemo. To pomeni, da jaz v bistvu zdravstvenemu domu, katerega ustanovitelj sem in moram zagotavljati določene pogoje dela, zabijem nož v hrbet, ker sem podelil koncesijo in seveda s tem denar privatniku in ne v zdravstveni dom.

No, dejstvo je, da bodo koncesionarji kmalu odšli v pokoj. Dr. Odorčič denimo naj bi končal že čez dve leti, sledili mu bodo tudi ostali, vsak od njih pa ima konkretno nad tisoč pacientov…

Ja, res je. Za primer družine Odorčič sicer ne vem, vem pa, da se odpirajo možnosti za prihode novih zdravnic in zdravnikov, potekajo namreč razni pogovori. Imamo tudi tri ali štiri ljudi iz našega, ribniško-kočevskega konca, ki so praktično pred koncem študija in z njimi že govorimo o tem, da bi prišli delati v Kočevje. Dejstvo pa je, da na področju cele Slovenije zdravnikov primanjkuje…

V Kočevju jih do pred kratkim ni primanjkovalo in prav to je problem.

Ja, res je, ampak, ali moramo res pristati na vsako stvar? In to zdravniki počno, ne samo pri nas v Kočevju. Zadeva gre precej na način »Zdaj bom pa jaz odšel, če mi tega ne boš dal.« Ne smemo oziroma ne moremo pristati na vse in vsakič reči »Ja, dobiš,« kot majhnemu razvajenemu otroku. Verjemite, jaz sem zadnji, ki si želi probleme. Tudi sam sem, kot ste že pravilno ugotovili, moral zamenjati osebnega, celo družinskega zdravnika, kar absolutno ni prijetno, nenazadnje, če kdo ve vse o tebi, je to prav osebni zdravnik. In najti novega, ni niti najmanj enostavno ali lahko. Jaz bi nenazadnje lahko vsem podelil koncesijo, ampak, izsiljevanja so mi vedno bila tuja in nanje ne pristajam. Pomembno je, da vzgojimo novo generacijo zdravnikov, ki bodo nato sodelovali v našem javnem zavodu, katerega ustanovitelji smo. In prav tu vidim, da se kaže luč na koncu tunela v obliki novih specializantov.

Ampak, brez koncesije potem naletimo na problem, da nimamo niti okulista, torej specialista, ki ga danes potrebuje že vsaj 60 % populacije.

Ja, se strinjam, pa tudi z zdravnikom psihiatrom je težava. Za izvajanje teh ambulant potrebujemo nosilca tima, kar pa je neizmerno težko, saj je pomanjkanje izrazito. Zdaj, če sem malo hudoben, zakaj je pomanjkanje tolikšno? Zaradi tega, ker imajo specialisti seveda ceno, ki pa, vemo, da ni nizka. Zdravniki so blizu temu, da izstopijo iz plačilnega sistema. Med prvimi stotimi najbogatejšimi Slovenci je 99 zdravnikov. Hecno, kajne? Pazite, oni so diplomirali, končali faks, pa imajo 58. plačilni razred. Jaz, ko bom končal kariero kot akademik, bom prišel v ta plačilni razred, v katerem so oni danes – z diplomo, torej končanim faksom, ne pa z doktoratom. Absurdni je denimo primer, da ima redni profesor na Kliničnem centru nižjo plačo od zdravnice v Kočevju. Nekdo, ki uči, izobražuje bodoče zdravnike in ima celo doktorat, ne samo končan faks, pa ne zasluži toliko, kot zdravnik z diplomo. No, problem pomanjkanja zdravnikov se skriva deloma v številnih odhodih v tujino, kjer so še bolje plačani ter deloma v urejanju njihovega statusa v Sloveniji. Po mojem bi bilo potrebno problem odprto nasloviti, se dogovoriti o pričakovanjih in zmožnostih in nato stvari izpeljati. Tako pa se nenehno vrtimo v krogu izsiljevanj in groženj po vseh državi. Ustvarja se na pol vojne razmere, kar ni dobro in predvsem ni pošteno do ljudi, ki plačujemo davke in prispevke in na koncu nimamo možnosti do tega, kar smo sicer plačali. Sistem dejansko ne deluje…

Se vam ne zdi, da imajo zdravniki glede na to, kakšno delo opravljajo, še premajhno plačo?

Tudi kdo drug bi si verjetno zaslužil višjo plačo, pa je nima. Moje mnenje je, da imajo premajhno plačo tudi politiki.

Ampak politik ne odgovarja za morebitne posledice… no, odgovarja v obliki glasov na volitvah, to pa ni ravno odgovornost…

To se strinjam, lahko bi zagovarjal več, pa vendar, nekdo, ki odloča o državnem proračunu, torej, o desetih milijardah evrov in o usodi vseh nas v Sloveniji, ima plačo ravno da ne v višini dveh zdravniških dežurstev. Da z zasebnim sektorjem niti ne primerjamo.

Skratka, strinjamo se, da situacija v Zdravstvenem domu Kočevje ni dobra.

Tu se popolnoma strinjamo. Še enkrat, izhodišče je bilo po mojem mnenju samo to, ali bomo nadaljevali s prakso, ki je bila po mojem mnenju slaba in, ko smo se odločili, da ne bomo, je prišlo do vseh teh trenj in odhajanj. Jaz upam samo, da se bodo stvari uredile, seveda pa jih prepuščam vodstvu, ki je nenazadnje za to tudi pristojno. Vseeno pa trdim, da so stvari že bistveno boljše, nenazadnje bomo že kmalu imeli novo urgenco in pogoji za delo zdravnikov in medicinskega osebja bodo še boljši.


Kako poteka vaš dan? Imate dve službi – poleg županovanja ste tudi profesor na Fakulteti za družbene vede, zato je verjetno še toliko bolj naporno…

Ja, tako je, dve službi pač pomenita dvojno delo. Praviloma je tako, da imam na fakulteti obveznosti razdeljene po semestrih, v enem imam dela več, v drugem pa manj, v povprečju imam dva ali tri dni v Ljubljani. Moj dan se vedno začne z jutranjim prihodom na Občino. Imamo kolegij oziroma sestanke, potem grem v Ljubljano, kjer ob 12-ih začnem s predavanji in končam ob 16-ih. Tako se na Občino vrnem okoli petih, pol šestih popoldne in uredim še vse, kar imam za urediti. Vmes sodelovanje poteka po e-pošti in po telefonu – dobro, da imam med potjo dobro uro časa, ki ga izkoristim za telefonske klice (smeh). Potem zvečer je velikokrat kakšen dogodek, prireditev, danes bom šel recimo v KCK in prišel domov okoli desetih. Nato otroke pospremim spat – no, če še ne spijo in pa poslušam pohvale žene, češ »danes si pa res zgoden« (smeh). Potem grem še kakšne stvari urediti preko računalnika in grem spat okoli ene »zjutraj«. Vikendi so tudi pogosto zasedeni z raznimi občinskimi prireditvami, skratka, dela je ogromno. Ampak naj bom jasen, to ni pritoževanje ali jamranje, saj sem si na koncu sam izbral takšno pot in posledično toliko dela. Nihče me ni silil v dve službi.

No, moje naslednje vprašanje je bilo, kaj počnete v prostem času, pa vidim, da ga pravzaprav ni?

Bo kar držalo, prostega časa ni, hobijev ni, včasih sem še skočil na teniško igrišče, danes pa tudi to ne. Če se že najde kakšna prosta ura ali dve, sem najraje z družino, da se podružimo in počnemo kaj zabavnega z otroci. No, morda lahko rečem, da mi je en hobi pa vendar še ostal in to je branje in zbiranje stripov. Mislim, da imam eno večjih zbirk stripov na Kočevskem, nekje 1.500 jih imam. Moji najljubši junaki so Dylan Dog, Zagor in Tex, od teh imam zbrane prav vse.

Kaj pa knjige?

Knjige pa samo profesionalno. Ta trenutek se ukvarjam s klimatskimi vojnami, torej, kako klimatske spremembe vplivajo na vzbujanje konfliktov, to je pač moja tema, ki jo pokrivam na področju geopolitike, ukvarjal sem se tudi veliko s teorijo moči, spet zaradi fakultetnih obveznosti… torej strokovne teme. Leposlovja nimam časa brati, sicer je moj najljubši pisatelj Ciril Kosmač, avtor del Balada o trobenti in oblaku, Pomladni dan in Tantadruj. Prebral sem jih že mislim da nekje štirikrat, petkrat. Tudi televizije ne gledam, razen ponovitve poročil, saj seveda, tako za delo župana kot delo predavatelja moram poznati aktualne teme in dogodke po svetu in pri nas. Filme sicer rad gledam, izključno trilerje in zgodovinske filme. Imam jih veliko na disku, že nekaj časa pripravljene, da si jih pogledam, a kaj, ko nimam časa. Pridejo pa na vrsto poleti, ko gremo na morje.

Kam pa greste na morje?

Imamo vikend in počitnice preživim vedno na isti lokaciji. To mi predstavlja nekakšen »pobeg« in upam, da nam letos uspe iti malo prej, da se premaknemo tja za nekaj časa in živimo neko »normalno« življenje.

Na kateri svoj dosežek ste pa najbolj ponosni? Lahko iz zasebnega življenja ali pa poklicno.

Huh, dobro vprašanje, to pa me res ni še nihče vprašal. Recimo Yaskawa.

Kaj pa drugi največji dosežek?

Kaj bi rekel za drugega… bom izbral to, da dobro delam kot pedagog. Namreč, na fakulteti imamo vsako leto ocenjevanje pedagoškega dela in moram reči, da imam zelo visoke ocene. Zelo sem vesel, da je temu tako, saj z neko tako »potrditvijo« še raje opravljam to moje »drugo« delo, delo predavatelja.

Še eno vprašanje imam za vas. Ste dobri v vicih?

Ne, mislim da ne (smeh). No, poznam jih ogromno, samo… funkcijo, ki jo upravljam jaz jemljem tako, da more biti nek nivo delovanja, govorjenja, izražanja, odnosa. Mislim, da včasih ljudje, ki so na funkciji, ko bi morali »paziti« kaj in kako se izražajo, recimo naš premier, malo preveč »preprosto« jemljejo vse skupaj. Enkrat je rekel: »Če greš na njivo, vzameš lopato, če pa na travnik, pa koso.« Ja, seveda, se strinjam (smeh), ampak, mi imamo državne probleme in res ni prostora za takšne prispodobe.

Prvi vic, ki vam pade na pamet:

No, trenutek, katerega bi povedal… Najbližji mi je vic o Črnogorcu, ki ga tudi najraje povem naprej:

Črnogorec je imel tri sinove. In po njihovi tako imenovani iniciaciji, jih je vzel s sabo na obred, s katerim postaneš moški. Vzamejo puško in se odpravijo v hrib. Tam se ustavijo in oče reče prvemu sinu: »Vidiš tam prvega orla, nameri in ga ustreli.« Sin res prime puško, nameri in ustreli, a orel še naprej leti. Oče razočarano poda puško drugemu sinu in mu poda ista navodila. Tudi ta sin se skoncentrira, ustreli in zgodba se ponovi – orel leti naprej. Oče vse svoje upe tako položi na zadnjega, tretjega sina, ki pa prav tako ptiča zgreši in orel leti naprej. Oče – razočaran nad svojimi fanti – vzame puško in jim reče, da jim bo

pokazal, kako se stvari streže. Vzame puško, ustreli, a orel leti naprej. Oče reče: »Vidio sam ja svašta u životu, ali mrtvu pticu da leti još ne.«

N.Š.

Komentarji