Intervju: FRANCI JANEŽ, predsednik PD Kočevje

0

Planinsko društvo Kočevje je letos praznovalo 60-letnico delovanja. PD Kočevje je eno najstarejših in najaktivnejših društev na Kočevskem, ki se lahko pohvali s številnimi uspehi. O dosežkih, željah in ciljih sem se pogovarjala s predsednikom društva Francijem Janežem. Začetki planinskega društva na Kočevskem, ki danes šteje 450 članov, segajo v leto 1951. Predsednik enega najaktivnejših društev ste vse od leta 2004, kakšna je bila vaša osebna pot? Kaj je botrovalo k temu, da ste postali planinec? Je na to vplivalo okolje, v katerem ste živeli, vaše otroštvo?Izhajam iz Starega kota iz Dragarske doline, torej krajev, ki so močno povezani z naravo. Doma smo imeli kmetijo, zato sem bil vedno v stiku z naravo. V mladosti sem staršema veliko pomagal na kmetiji, zato takrat časa za planinstvo ni bilo. S pohodništvom in resnejšim planinstvom sem se začel ukvarjati šele po smrti očeta, ko se je posledično zmanjšala tudi kmetija, torej v zrelejših letih. Moj prvi stik z gorami je bil davnega leta 1970, v času orožnih vaj na Pokljuki, od koder se razkriva lep razgled na Viševnik (2050 m). Kljub temu, da za obisk gore nismo dobili dovoljenja, smo jo vseeno obiskali in bili za to kaznovani. Viševnik je bila moja prva gora. Moje prvo članstvo v društvu pa je bilo v PD Matica v Ljubljani, naslednje že v Kočevju, okoli leta 1971/72. Gorništvo je bilo v preteklosti osnova za nacionalno zavest. Planinci ste zato nosilci planinske kulture in hkrati ambasadorji Slovenstva. Kaj menite o reku, ki pravi, da nisi pravi Slovenec, če ne obiščeš Triglava? Na reke ne dam nič kaj dosti. Zame je nekdo prav tako dober Slovenec, če ravno ni bil na Triglavu. Planinstvo in gorništvo ni samo enkratni obisk Triglava. To je ljubezen do gora in do narave. Gorništvo je mnogo več kot obisk naše najvišje gore. Planinci ne začnejo kar s Triglavom. Po navadi začnejo z domačimi hribi, ki jih nato vodijo dalje k višjim ciljem, k osvajanju višjih gora. Vsekakor je Triglav simbol slovenstva in kdor le utegne in ga zmore obiskati, je to vsekakor lepo. Ta gora je zame nek višji cilj, ki ga doseže planinec, saj ga osvoji takrat, ko pred tem osvoji že veliko slovenskih gora in je to en končni cilj.Katera gora je vam osebno nekako najljubša, vas nanjo vežejo posebni spomini?Vsekakor je to Viševnik. Nanjo me vežejo lepi spomini, to je bila res posebna preizkušnja. Viševnik ima po mojem enega najlepših razgledov.  Je tik pred Triglavom, z njega vidiš Planiko Kredarice.  Tam sem bil prvič v gorah, zato mi je ostala v posebnem spominu. Sicer pa, ko imaš lep dan in se dobro počutiš, so vse gore lepe, brez izjeme.Katere so po vašem mnenju dobre lastnosti planinca? Zagotovo obstaja kakšna vrlina, ki je vsem skupna?Planincem je skupna ljubezen do gora. Ta ljubezen te vleče, ko npr. pride vikend, poletje, ko enostavno moraš iti, saj te vleče neka sila. Planinstvo združuje ljudi. Tisti, ki veliko hodijo v gore, se imajo o mnogo čem za pogovarjat in kaj kmalu najdejo skupne točke. Planinec ljubi naravo. Zagotovo ne bo nikoli utrgal planiko. Tudi obnašanje v kočah je eden od pokazateljev in še po marsičem se lahko hitro prepozna planinca. Človek, ki dolgo počne neko stvar, se drugače obnaša, kot tisti, ki goro obišče samo enkrat.Kakšne pozitivne spremembe je prinesla vključitev PZS v članstvo Mednarodne planinske zveze leta 1991?Vsekakor je vključitev prinesla veliko pozitivnega. Mnogo stvari se je poenotilo. Kamorkoli greš, te obravnavajo enako, saj smo enakopravni člani, kar je bistveno in ključnega pomena. Spoštujejo nas povsod, v Evropi in širše.Predsednik PD Kočevje Franci Janež.Društvo je v več desetletjih nanizalo veliko uspehov, o čemer lahko veliko preberemo v biltenih ob 50- in 60-letnici, ki sta izšla ob teh visokih jubilejih. Kako vam je vse skupaj uspevalo? V čem je skrivnost tako dobrega dela? Gre med drugim za prilagajanje novim razmeram, negovanje dobrega odnosa med člani, skrb za delo s podmladkom?V osnovi bi delovanje opredelil na delo, ki so ga člani opravili pred nami, torej v preteklosti, ko so društvo postavili na noge, mu dali vsebino in veljavo, zgradili kočo, … Sedanja generacija pa to dobro in krepko nadgrajuje na vseh področjih. Bogastvo našega društva se kaže tudi v tem, da smo naredili velik korak naprej, saj delamo v širino in smo aktivni na vseh področjih ter dajemo poudarek izobraževanju in društvenemu delu. Pri nas je hoja v gore  samo ena od dejavnosti. Zelo dobri smo pri delu z mladimi, v mladinskem odseku, ki je eden najbolj urejenih v Sloveniji.  Naši pohodi v gore so vodeni, gospodarski odsek vzorno upravlja s kočo, ki je vsako leto lepša. Vsako leto ji nekaj dodamo, dozidali smo prostor za skrbnika, uredili skladišče za pijačo, postavili igrala, … Res smo naredili ogromno. V društvu dajemo velik poudarek izobraževanju mentorjev, markacistov, vodnikov, ki se izvaja v okviru PZS.  Menimo, da je slednje najpomembnejše, saj lahko brez izobraževanja društvo kaj hitro ugasne. Planince vežejo dobri odnosi in prijetna srečanja, kjer se srečujejo ljudje s podobnimi željami in nagnjenji. Vsi so tu prostovoljno. Trudimo se usklajevat in upoštevat različne želje. Opažam pa, da v zadnjih letih upada število članov pri izletih. Verjetno člani sami precej hodijo, nekatere zanimajo bolj atraktivne stvari, druge nekaj takega, kar ni vsakomur dostopno. Vsekakor pa so obiski gora povezani s finančnimi zmožnostmi.Društvo vsako leto prireja tradicionalne pohode. Torej imate člani društva izjemno vlogo pri organizaciji prazničnih prireditev, kot je npr. prireditev ob kulturnem prazniku, 8. februarju? Društvo vsako leto izpelje pet tradicionalnih pohodov. Poleg  pohoda ob 8. februarju, program za slednjega priredijo naši mladi planinci, še pohod ob Dnevu državnosti, kostelski pohod, pohod do Osilnice na Petruvo in goteniški Snežnik skupaj z Veterani vojne za Slovenijo. Naše društvo nikakor ni omejeno z občinskimi mejami, ampak delujemo mnogo širše in priložnostno v sodelovanju z drugimi, okoliškimi društvi. Vsako leto izvedemo tudi tradicionalni pohod z ribniškim PD.Katere aktivnosti so bile v okviru društva izvedene ob visokem jubileju?Eden pomembnejših dogodkov, ki so obeležili 60-letnico našega društva, je bila vsekakor skupščina PZS v Šeškovem domu, slavnostno obeležje pri Koči pri Jelenovem studencu, tabor Meddruštvenega odbora Ljubljana, izdali smo bilten, koledar, izvedli likovno kolonijo, ki se je udeležilo okoli 25 slikarjev in še danes si lahko večino del ogledate v Koči pri Jelenovem studencu. Letos smo bili organizatorji občinske proslave ob dnevu državnosti. 11.  junija je bila pri koči osrednja proslava društva, na katero je prišel tudi predsednik PZS Bojan Rotovnik. Tu moram pohvaliti mladinski odsek, saj so pripravili izvrsten kulturni program, nad katerim sem bil nadvse presenečen. 19. julija smo v času Mladinske gasilske olimpijade pri koči gostili funkcionarje Evropske gasilske zveze. V okviru 60-letnice smo naredili plezalni vrtec nad kočo, na Beli steni Friedrichstein pa smo naredili jeklenice, da je ta prehodna v celoti. V času praznovanja naše 60-letnice pa je naše društvo v dar prejelo čudovito planinko – Veroniko Kočevsko, ki krasi jaso ob koči, skulpturo našega planinskega prijatelja Antona Križa. Ob tej priložnosti se mu za skulpturo neizmerne vrednosti iskreno zahvaljujem.Kočevska ima eno najdaljših planinski poti v Sloveniji. Koliko je vseh teh poti in kakšni so odzivi obiskovalcev na urejenost naših poti?Kočevska planinska pot je ena najdaljših poti v Sloveniji. Sploh ta južni del je bolj zanimiv in res enkraten, zato tudi precej obiskan.  Vseh planinskih poti skupaj je 200 km (kočevska, kostelska, trimčkova) in vse so bile zastavljene že pred letom 1990. Od obiskovalcev dobivamo pozitivne, pa tudi kako negativno kritiko, ki jo seveda jemljemo konstruktivno. Nekateri so s potmi zelo zadovoljni, spet drugi pravijo, da poti niso dovolj označene in je to razlog, zakaj so zašli. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da zaideš predvsem takrat, ko nisi dovolj pozoren, se zaklepetaš, greš po vlaki, ki ni označena ipd. Trudimo se ažurno označevati poti po sečnji, zato je ena od naših nalog redno spremljanje dela gozdarjev, saj se markacije dnevno podirajo.  Veliko pozornosti posvečate mladim. Mladinski odsek PDK je eden najbolj urejenih v Sloveniji, slednji šteje že več kot 140 mladih. Poleg izobraževanja in vzgoje, kakšen je še pomen dela z mladimi?Društvo vsekakor samo sebi ni namen. Nadvse ponosni smo, da je tu z nami še toliko mladih, ki jih vpeljemo v čudoviti planinski svet. Mnogi med njimi z nami naredijo prve korake v gore.  Mladi spoznavajo naravo, urijo motorične spretnosti, se zbližajo z naravo, ki prinaša aktivnejše in bolj zdravo življenje. Pri mladih se osredotočamo predvsem na planinske izlete in mesečne pohode in ravno organizacija dela v mladinskem odseku je vzor, kaj vse se da narediti. Lepo je videti tisto njihovo veselje na izletih, kamor se po navadi odpravijo starejši in mlajši planinci, skupno jih je za dva avtobusa. Na izletih je prisotno malo igre, malo hoje in malo izobraževanja. Vsako leto jim priredimo srečanje ob zaključku leta, predvsem pa ne moremo mimo tridnevnega delovnega tabora pri Koči pri Jelenovem studencu. Letošnji osrednji dogodek tabora je bil obisk Eleonorine jame, ki smo ga organizirali skupaj z jamarji.Vaše društvo se lahko pohvali s številnimi dosežki, več teh je prav tako opisanih v zborniku in na spletni strani društva. Res je, naši člani so v mednarodnih odpravah osvojili številne vrhove, med drugim Mont Blanc (4807 m), Gran Paradiso (4061 m), Kibo (5895 m) v pogorju Kilimanjara, Breithorn (4164 m) in številne druge. Poseben dosežek so zimski vzponi na Triglav, ki smo ga obiskali kar nekajkrat. Prav tako pa so že bili osvojeni vsi vrhovi slovenske transverzale. Imate tudi vi kot izkušen planinec v gorništvu svojega vzornika?Zame osebno je najboljši, kot človek in vrhunski alpinist oz. še več kot vrhunski, Tomaž Humar. On presega vsa naša razmišljanja. Drugače pa so tu tudi starejši, ki so že davno osvajali svetovne vrhove, kot je npr. Viki Grošelj. Kakšni so vaši cilji in želje društva v prihodnje? Osnovi cilj je ostati na dobri poti, ki smo si jo zastavili. Vsekakor želimo obdržati to, kar smo ustvarili in danes imamo. Trudili se bomo vzdrževati dosežen nivo vseh odsekov in poskrbeli bomo za odstranjevanje šibkih točk. Še kar nekaj rezerve je pri mladih. Menim, da pri njih še nismo vsega naredili. Morda bi želeli imeti varuha gorske narave, npr. nek odbor, ki bi skrbel za to. In še kaj bi se našlo … Katarina Turkovič

Komentarji