Intervju: IVAN ŽERJAV – Legenda kočevskega rokometa

0

Ob 50. obletnici  moškega rokometa na Kočevskem in 40-letnici neprekinjenega delovanja smo te dni v uredništvu gostili prav posebnega človeka. Moža, ki je za izjemnih 50 let dela v rokometu na Kočevskem prejel zlato plaketo, Ivan Žerjava. (foto: I. L.) »Volja je pot do rešitve in zdrav duh v zdravem telesu je treniranje rokometa. Moje delo v rokometu je nedokončana zgodba, ki po vsakem uspehu išče rešitve za še višje dosežke in rezultate za boljši jutri kočevskega rokometa.«  Pred nekaj dnevi ste ob  visokem jubileju rokometa pri nas prejeli zlato plaketo za izjemno delo in dosežke v tem športu. Kaj vam osebno pomeni to priznanje?Zlata plaketa mi pomeni priznanje za dolgoletno delo, ki sem ga vložil v kočevski rokomet. Istočasno pa sem pripravljen sodelovati in pomagati pri rokometni dejavnosti v bodoče in želim, da bo nadaljevanje tega kluba še v bodoče uspešno, saj imamo v klubu kar nekaj mladih in uspešnih tekmovalcev, ki bodo nadgradili rezultate prejšnjih sezon.Kaj ocenjujete kot vaš največji poraz, neuspeh?Zame je neuspeh samo spodbuda za še boljše delo jutri, korekturo za delo, ki si ga opravil. Negativen rezultat pomeni še bolj delovno, agresivno treniranje in razmišljanje o napakah, da se jih ne ponavlja; negativen rezultat kot neka »injekcija«, kako jih popraviti. Trener ne gleda na nekaj kot neuspeh, ker gre pri tem samo za napredovanje, izkušnjo.  Črnih točk ne ocenjujem, ampak ocenjujem poraz kot neke pomanjkljivosti, ki jih je treba v naslednjih fazah popraviti … Za največji uspeh v slovenskem merilu si sicer štejem, ko smo z žensko mladinsko reprezentanco leta 1980 osvojili naslov prvakinj Jugoslavije. V kočevskem merilu pa prvak slovenske ženske lige leta 1983 in posledično uvrstitev v jugoslovansko 2. ligo.Kakšni so bili začetki vaše trenerske poti? Najprej pri moških in kasneje še pri ženskah?Sam sem začel v občini Brežice v ekipi Artiče, kjer sem leta 1961 začel igrati rokomet.  Nastopal sem v ekipi mladincev in istočasno študiral. Po zaključku študija sem  leta 1969 odšel v Kočevje. Takrat v Kočevju še ni bilo rokometa, zato sem leta 1971 zbral fante, stare od 16 do 20 let, in jih popeljal na lešnato igrišče v Gaju (današnji pomožni stadion), kjer smo 3-krat tedensko  trenirali,  1-krat tedensko pa smo igrišče urejali, okopavali. Sam sem dovažal apno in markiral, prišel uro pred treningom, da je ta lahko nemoteno stekel.  Odziv ostale uradne  športne javnosti  je bil negativen, ker smo bili preveč umazani in smo se morali kopati v Rinži, ker bi drugače preveč umazali dom telesne kulture. Bili smo brez dresov, vsak v svoji »domači« opremi, kmalu pa smo se vključili v dolenjsko rokometno ligo in  bili iz leta v leto bolj uspešni. Leta 1974 smo dobili asfaltno igrišče pri FIS-u, katerega smo sami pomagali pripravljati za uporabo. V tem času sem končal višjo trenersko šolo in naredil izpit za rokometnega sodnika.  Leta 1975 sem na enem od občinskih turnirjev opazil igro deklet, jih nato zbral in začel delati z njimi, starimi 14, 15 let.  To je bil začetek ženskega rokometa v Kočevju. Bili smo uspešni,  leta 1978 smo osvojili naslov mladinskih prvakinj Slovenije in tako smo nadaljevali. Prišli smo vse do prvaka slovenske lige leta 1983 in se uvrstili v 2. jugoslovansko rokometno ligo, kjer smo že v prvem letu uspešno nastopali ter osvojili 4. mesto. Zatem sem še dve ali tri leta treniral ženske, nato pa spet pričel z moškimi, ko je pri njih nastopila kriza. Ženska vrsta je že uspešno nastopala v 1. državni slovenski ligi vse do leta 2010, ko so zaradi nepravilnih vodstvenih pristopov izstopile iz tekmovanja. To je katastrofa, kajti vrniti se v 1. slovenski rokometni rang bo z izredno dobrim delom potrebnih 15 let, sicer še več! Po letu 2001/2002 sem prevzel mlajšo kadetsko ekipo, ki sem jo vodil nekje 5 do 6 let. Ta je bila v smislu razvoja malce bolj problematična, in sicer kar se tiče dela in razmišljanja. Potrebno je bilo  biti oče, mati in trener. Nadvse pomembno je bilo namreč obdržati ekipo skupaj, da nadaljujejo z delom, in ki je bila tudi dokaj uspešna v svojih tekmovanjih.Kaj nam lahko poveste o ženskosti in moškosti na igrišču? So fantje pri igri bolj »ženski« in ženske s svojo energijo bolj «moške«?Osnova je fizika. Fizika pomeni moč. V  tej moči so moški močnejši, ženske manj. Kar se tiče samega pristopa v rokometu moram reči, da imajo ženske enak adrenalin in zagnanost kot moški  glede na fizične sposobnosti. Menim pa, da je v Sloveniji v ženskem rokometu  premajhna zainteresiranost, zato težje primerjamo ali vrednotimo moški in ženski rokomet. V Sloveniji je za polovico manj ženskih ekip kot moških. Tiste ženske, ki so aktivne imajo enako zagnanost, razmišljanje, domišljijo, včasih so celo boljše v reševanju nekih taktičnih rešitev, ker so bolj prožne in same razmišljajo o tem, vendar  je izbira premajhna. Če imaš velik izbor, prideš do večje kvalitete.  Sam sem z deIom, pristopom in rezultati v ženskem rokometu izredno zadovoljen. Pri treningu nisem delal razlik med moškimi in ženskami.  Zame  je sramotno, da nekdo podcenjuje drugi spol. To je zame oseba in osebnost, ki si jo pridobi s svojim delom in prizadevnostjo, ne glede na to kakšnega spola je.  Spol ne igra vloge. V današnjih časih je težko ovrednotiti, kdo ima večjo vlogo, včasih bi bilo treba poslušati tudi kakšen ženski glas pri realizaciji določenih nalog.Ali se mladi danes premalo ukvarjajo s športom? Lahko primerjate športno udejstvovanje mladih v preteklosti in danes?Danes je pritisk računalništva mogoče prevelik za mladino in posledično zasvojenost s tem, čeprav s tem še nima zagotovljenega nekega življenjskega cilja, ker so branže različne. Vseeno pa to privlači mladino. Istočasno moram reči, da pri računalnikih niso vezani na navodila, red, obveznosti, ki jih športnik ima, ko pride na trening. Mladim manjka to, da bi sami začeli ustvarjati. V športu prideš do določenega cilja, nekega rezultata. Lahko rečem, da je šport psihofizična usposobljenost ljudi, ki je pomembna, da lahko človek tudi razmišlja. Če človek fizično ni sposoben prenašati navodil, potem ta ne more biti uspešen v neki dejavnosti … Izredno sem zadovoljen z ljudmi iz moje ekipe, ki so danes na uspešnih delovnih mestih in uspešni  pri delu, ki ga opravljajo. V teh osebah je borbenost, neko skladišče energije, ki jo najdeš na igrišču, rezervo te energije pa uporabiš v službenem času.Kaj lahko rečete zase, ste bili strog trener?Prepričan sem  in verjamem,  da sem v vseh teh letih bil dober trener. Nisem namreč deloval samo kot trener, ki le dresira, ampak tudi vzgaja. Ob tem moram reči, da sem iz leta v leto potreboval več energije za vzgojo kot pa za sam trening. Moram biti kritičen do vzgoje šolstva in staršev, saj sem sprejemal na igrišču vsako leto vse manj vzgojene igralce. Tekmovalce  sem najprej naučil spoštovanja, pozdravljanja, bil sem strog, ampak tega mi ni nihče zameril. Vzgoja je sestavni del igre in treninga, prav tako odnos med igralci in trenerji.  Če ni osnovne kulture in vzgoje, igralec ne more biti na nekem »normalnem« nivoju s soigralci. Včasih je bila zaljubljenost v šport večja in želja sodelovati v športu prav tako. Ne glede na rezultat je bilo zadovoljstvo včasih bistveno večje kot danes.  Mladi, vključite se v športe aktivnosti in imeli boste več energije tudi za vse ostale dejavnosti, tako umske in fizične, ter pri izvajanju vsakodnevnih obveznosti in zadolžitev.Ali veste kje so najboljše kočevske rokometašice? Jih morda  klub v najboljših letih nekako ni znal dobro »prodati« naprej?Ena od najperspektivnejših igralk je prav gotovo Milena Delič, ki je leta 1983 še kot mladinka Slovenije zastopala ekipo Kočevja v 2. jugoslovanski ligi in bila druga ali tretja strelka lige. Takoj v naslednji sezoni je odšla v Podravko iz Koprivnice, v tem primeru je šlo za podkupovanje staršev. Rokometni klub Kočevje je tako ostal brez izjemno kvalitetne igralke in bil čisto nemočen, ne glede na vsa pravila, ki so takrat veljala. Kasneje je odšla v Radnički Beograd, uspešno je odigrala nekaj sezon tudi za reprezentanco Jugoslavije.  Izjemno uspešna je tudi Sergeja Stefanišin, ki je zrasla v pionirskih vrstah Kočevja in že pokazala sposobnosti branjenja pred ostalimi.   Kot kadetinja je leta 2002 odšla v vrste Olimpije, v 1. slovensko ligo. Zatem je kot dobra igralka odšla v Krim, kjer je še danes. Vse do letos je nastopala v državni reprezentanci in ima za seboj največ nastopov za Slovenijo. Kakšna je vaša sedanja vloga v rokometu?Že več kot 10 let ssem član upravnega odbora RK Grča, z vsemi organi v klubu dobro sodelujemo. Želim, da dejavnost tudi v bodoče poteka tako uspešno in dobro organizirano, kot se je to začelo v letu 1997 s sponzorstvom Grče.  Glede na današnjo situacijo v Sloveniji  in v svetu bomo delovali tudi v naslednjih letih in z veliko dobre volje smo se pripravljeni spoprijeti z vsem, tudi z nekoliko manjšimi sredstvi. Kako je s kočevskim rokometom danes? Kje se nahaja?RK grča deluje z vsemi selekcijami, od najmlajših do članov in veteranov, rang tekmovanja je 2. državna liga ali 1. b liga, kjer smo nekako v  sredini, v enako kvalitetnem rangu so tudi mlajše selekcije. Pri ženskah trenutno delajo z mlajšimi selekcijami, mlajše starejše deklice in kadetinje. Delajo dobro in se trudijo, prav tako dobro sodelujejo tudi  z moškim rokometnim klubom.Katarina Turkovič

Komentarji