INTERVJU: Izpoved bivše odvisnice od droge

0

Čedalje več mladostnikov dandanes podleže slabi družbi in razvadam, bodisi alkoholi, cigaretom ali trdim drogam. Malo je takšnih, ki se težav zavedajo in poiščejo strokovno pomoč pri izhodu iz zasvojenosti.

Foto: V komuni med prenovo in beljenjem sten

Čedalje več mladostnikov dandanes podleže slabi družbi in razvadam, bodisi alkoholi, cigaretom ali trdim drogam. Malo je takšnih, ki se težav zavedajo in poiščejo strokovno pomoč pri izhodu iz zasvojenosti. V tokratni številki vam predstavljamo dekle, ki je uspešno zaključila zdravljenje v Zavodu Pelikan – Karitas, v Ljubljani.

–       Kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Na otroštvo imam čudovite spomine. Ni mi žal za nobeno stvar, ki sem mi je zgodila, pa četudi je bila negativna. Ko sem odraščala, sem imela ves čas občutek, da sem črna ovca v družini, da imam najslabše starše in da se mi ves čas godi velika krivica. Še vedno se dobro spominjam, kako me je bila groza ob misli, da mora biti življenje zagotovo predolgo, če se že eno šolsko leto vleče v nedogled. Skratka, že kot otrok sem se zelo rada smilila sama sebi in s tem iskala veliko pozornosti od drugih.

–       Kdaj in kako si se prvič srečala z drogo? Katere droge si poskusila? In zakaj?

Zanimivo vprašanje. Prvič sem se srečala s pojmom droge v petem razredu, ko je ravnatelj po zvočniku opozarjal pred temi nevarnostmi. Takrat mi je prvič zbudila pozornost, nato pa sem še bolj postajala pozorna nanjo in na govor o njej. Poznala sem nekoga, ki je bi zasvojen s heroinom, in proti koncu osemletke mi je postal nekakšen idol. V prvem letniku, ko ni bilo več nadzora staršev, sem, po domače povedano, podivjala. Sočasno so se mi začeli pojavljati resnejši problemi s koleni, tako da sem kmalu šport zamenjala za drogo. V enem letu sem začela kaditi cigarete in travo, ter uživati razne psihotike, uspavala, pomirjevala, najraje pa sem imela speed ter ecstasy. Zaradi problemov s koleni sem se smilila sama sebi. Danes mislim, da sem imela nekakšno potrebo po trpljenju, ki sem si ga ustvarjala sama.

–       Kaj ti je droga vzela?

Droga mi ni vzela ničesar, pač pa sem bila za to kriva sama, kajti to je bila moja izbira. Izgubila sem vse »zdrave« prijatelje in se od njih oddaljila, saj se enostavno nismo več razumeli. Prav tako sem se še bolj oddaljila od svoje družine. Mame niti v oči nisem mogla več pogledati, kaj šele, da bi se z njo pogovarjala, kljub temu, da se mi je ona ves čas poskušala nekako približati. Šole mi ni uspelo zaključiti, za delo pa nisem bila sposobna oziroma po njem nisem imela nikakršne želje. Delala sem izpit za avto, ki ga prav tako nisem opravila. Droga mi je pustila nekatere fizične posledice, kot so luknje v spominu, slaba koncentracija, slabi refleksi, vnetje žil. Največ posledic pa mi je pustila ravno marihuana, ki jo vsi tako podcenjujejo.

–       Si prišla kdaj v navzkriž z zakonom?

Seveda, policija je bila na mojem domu že večkrat. Obsojena sem bila sicer le enkrat, saj so me moji »kolegi« vedno ščitili in sem bila po navadi le priča. Zame je bila vse to igra »kdo bo koga«. Tudi kriminalistu ni bilo vseeno zame in me je večkrat prepričeval, naj grem stran od te družbe, preden bo prepozno. Jaz pa sem bila ponosna, kadar smo jo poceni odnesli. Ko sem končala program v Skupnosti srečanje, sem dobila obvestilo iz sodišča. Za nazaj sem morala plačati račune. Na srečo sem jo odnesla le z manjšo kaznijo, in sicer s pogojno, ter z manjšim plačilom.

–       Kako so tvojo pot zasvojenosti sprejemali tvoji starši, sorodniki?

Družina je na začetku mislila, da si spet nekaj izmišljujem, iščem pozornost in na tak način le bežim od doma. Mama si je zatiskala oči kot po navadi to delajo mame. Ko pa je videla, da gre zares, ni skrivala pred nikomer. Takoj je povedala sorodnikom, za kar je hvaležna še danes, saj je vsa tri leta mojega zdravljenja dobivala njihovo podporo in razumevanje. Ker ni ničesar skrivala niti pred sosedi, se je to izkazalo za zelo pozitivno ravnanje, saj nikoli ni bilo kakršnegakoli opravljanja in očitanja.

–       Kaj je bilo tvoje dno? Kako, kdaj in zakaj si se odločila, da prenehaš?

Do zadnjega nisem niti pomislila, da bi bila lahko zasvojena. Vedno sem mislila, da lahko kadarkoli preneham. Pred odhodom v komuno se je naokrog govorilo, da imam probleme z drogo. Začelo se je pri osebni zdravnici, kjer me je medicinska sestra prepričevala, naj grem v komuno in naredim nekaj zase, in s tem posledično za družino. Zatrjevala sem ji, da kadim le travo. Vseeno pa mi je dalo misliti. Takrat so name začele pritiskati tudi mentorice v programu PUM (Projektno učenje za mlajše odrasle), ki sem ga obiskovala v tistem obdobju zaradi izključitve iz rednega šolanja. Podpisati sem morala dogovor o obveznem zdravljenju, v nasprotnem primeru bi me izključili iz PUM-a. Zagotovljeno mi je bilo, da se lahko po zdravljenju na PUM vrnem. To se mi je zdelo zelo pomembno, saj sem se v tistem obdobju le tam počutila dobrodošlo in pomembno. Najbolj pa je vplivalo na mojo odločitev dejanje, s katerim sem na nezakonit način prišla do velike vsote denarja in posledično velike količine droge. Bila sem paranoična in postalo me je strah. Vedela sem, da če ne bom ukrepala, lahko umrem, pristanem v zaporu oziroma, še huje, v psihiatrični bolnišnici na zaprtem oddelku. Takrat sem prvič v življenju ugotovila, da se le imam rada. In tako sem se na hitro odločila. Vedela sem, da ne smem predolgo odlašati, saj si lahko vmes premislim.

–       Kaj je Skupnost Srečanje? Zakaj si izbrala ravno to skupnost?

Skupnost Srečanje je terapevtska skupnost, po domače komuna, katere ustanovitelj je italijanski duhovnik don Pierino Gelmini. Program v terapevtski skupnosti traja okoli tri leta, najmanj pa 30 mesecev. V Sloveniji za vstop v skupnost deluje program Zavoda Pelikan – Karitas, kjer se odvijajo prvi informativni pogovori, ter Celodnevni pripravljalni center, kjer si nekaj tednov, nato pa te namestijo v center Skupnosti Srečanje. Centri so v Sloveniji in Italiji. Na Zavodu Pelikan – Karitas redno izvajajo srečanja za svojce, saj je njihova vloga na poti k ozdravljenju zelo pomembna. Ko sem se odločila za zdravljenje, nisem vedela, za kaj se odločam. Nikjer se nisem pozanimala, katere vrste zdravljenja obstajajo. Zgrabila sem prvo priložnost, ki se mi je ponudila, in to je bila Skupnost Srečanje. Danes sem vesela, da se mi je ponudila ravno ta možnost, ki mi je resnično pomagala in mi obrnila življenje na bolje.

–       Kako izgleda dan v Skupnosti? Kaj ti je Skupnost dala?

Vsak dan je natanko določen, kako bo potekal. Sestavljen je urnik, ki se ga mora posameznik do minute natančno držati. Večji del dneva se dela – delovna terapija, vmes vsak posameznik opravi še svoje dolžnosti, ob koncu dela je čas za skupne trenutke, zvečer pa za branje, pisanje, dvakrat tedensko tudi gledanje filmov ter različne sestanke – o organizaciji dela, o odgovornostih in odnosih ter o usposabljanju za življenje. Red in disciplino vzdržujejo pravila, ki so bila včasih težko sprejemljiva, kljub temu, da se zavedaš, da kar delaš, delaš za svoje dobro. Na primer, kavo in sok smo lahko pili le dvakrat na teden, ni bilo nobenih sladkarij, pokadili smo lahko le 10 cigaret na dan, ni bilo izhodov. Dnevi so se včasih zelo vlekli in velikokrat sem doživela močno stisko. Bila sem zelo naporna, vsemu sem se upirala in tudi tukaj iskala pozornost in razloge, da bi se smilila sama sebi. Danes, če pomislim, so se mi dekleta kar smilila, ker so imela toliko opravka z mano. To je trajalo približno leto dni, nato pa sem se dokončno sprijaznila s programom in začela intenzivno delati na sebi. Program namensko traja tri leta. Izkazalo se je, da vsak potrebuje prvo leto, da se spozna, drugo, da dela na sebi in tretje, da s svojimi izkušnjami lahko pomaga tudi drugim. Spoznavati samega sebe je najtežje, saj nihče noče priznati svojih slabih lastnosti. Pri tem ti pomagajo drugi v programu, ki te vidijo v celoti, kakšen si, in ti to tudi iskreno in direktno povedo. Zaradi tega lahko prihaja tudi do konfliktov, ki pa jih moraš rešiti takoj. V komuni se živi in dela po desetih načelih skupnosti:

1. Pravičnost in poštenost. 2. Odgovornost in žrtvovanje (kar delaš, delaš za svoje dobro). 3. Ljubezen in (velika) pozornost odgovornega. 4. Delaj, kakor da bi bil tisto, kar želiš biti. 5. Kdor ne dela, naj ne je. 6. Kolikor boš dal, toliko boš prejel. 7. Imej zaupanje v svojo skupino in tistega, ki se ukvarja s teboj. 8. Bolj išči in se trudi, da boš ti razumel druge, kakor pa to, da bodo drugi razumeli tebe. 9. Bolje dajati kakor prejemati. 10. Ne moreš napredovati, če ne vključiš v svoj napredek drugih.

Zahvaljujoč programu sem postala boljši človek. Postala sem odgovorna, zrela, optimistična in delavna oseba. Najpomembneje je, da razumem druge ljudi bolj kot sem jih prej in imam z vsemi dobre odnose. Predvsem pa sem hvaležna, da sem izboljšala odnose z družinskimi člani, še posebej z mamo, ki je danes moja zaupnica.

–       Kako je bilo, ko si zaključila zdravljenje? Kako so nate gledali sosedje, prijatelji, družina? Kako je bilo začeti na novo?

Zadnje tri mesece sem veliko razmišljala o vrnitvi domov, vendar sem pazila, da me ni preveč zaneslo. Na srečo je bilo z mano v centru še eno dekle, s katero sva se spodbujali, tako da sem lahko zdržala do konca. Takrat, ko sem stala na odru in poslušala pesem The Final Countdown od skupine Europe, kot je že večletna tradicija, sem imela zelo mešane občutke. Hkrati sem bila vesela, žalostna, zaskrbljena, prestrašena, zadovoljna in ponosna. Komuna je pomembno obdobje mojega življenja in me bo vedno spremljala, tako v mislih kot v srcu. V času zdravljenja sem se navezala na osebe, na centre in celo na trdo delo in opravljanje odgovornosti. Težko je bilo zapustiti ljudi, ki so bili moja družina celih 32 mesecev. Vendar me je doma čakala prava družina in tega sem se veselila.

Ob prihodu domov je bilo zelo pozitivno ravno to, da mama ni nikoli skrivala kje sem. Vsi, od sosedov do sorodnikov, so me toplo sprejeli in mi dali vedeti, da lahko na vsakega izmed njih računam. Zelo cenim tudi mojo sosedo, s katero sva bili včasih prijateljici, da mi je odpustila in me sprejela nazaj med svoje prijatelje. Ker sem zelo družabna, bi me zagotovo potrlo, če ne bi imela prijateljev.

Ključnega pomena je, da po zaključku programa ne lenariš doma. Dolgčas je lahko tvoj največji sovražnik. Po samo nekaj dnevih sem se vpisala v večerno šolo, kjer sem zaključila srednjo šolo. Prav tako sem se morala ponovno navaditi na življenje izven komune. Vendar bi bila brez podpore sorodnikov in sosedov moja pot zunaj lahko veliko težja.

–       Kakšen imaš odnos do droge danes?

Droga v mojem življenju ni več prisotna. Že večkrat se je zgodilo, da so v pričo mene kadili marihuano. Od začetka sem jih še prepričevala, da tega ne potrebujejo, kmalu pa sem se naučila vse to nekako ignorirati. Do sedaj me še ni zamikalo, da bi posegla po drogi in upam, da bo tako tudi v naprej.

–       Kaj bi sporočila otrokom in mladostnikom, ki poskušajo drogo?

Opozorila bi vse mlade na učinke trave, ki lahko pustijo največ posledic. Poznam tudi ljudi, ki so zaradi trave zboleli za duševnimi motnjami (shizofrenija, psihoze). Pravijo, da je marihuana naravna, ne škoduje in ima celo zdravilne učinke. To sploh ni res! Na ulici ni medicinske marihuane, pač pa je že gensko spremenjena. Velikokrat se mladi sprašujejo, kaj storiti, če v drogo zapade kdo od njihovih prijateljev. Lahko mu pomagaš tako, da obvestiš njegove starše. S tem mu boš dal vedeti, da ti veliko pomeni in ti ni vseeno zanj. Kasneje bo že razumel.

–       Kaj bi sporočila staršem, ki sumijo, da je njihov otrok zasvojen?

Moje sporočilo staršem je, naj bodo odločni in pogumni. Naj ne dovolijo, da jih otroci zmanipulirajo. Seveda bodo njihovi otroci našli kup izgovorov, zakaj ne bi šli na zdravljenje, zato jih je treba kar ignorirati ali jim po možnosti postaviti kakšen pogoj. Lahko se zgodi, da bo otrok izbral zdravljenje z metadonom, samo da mu ne bi bilo treba iti na daljše zdravljenje, kar pa ne bi priporočala. Starši naj čimprej pokličejo eno od ustanov, programov, ki nudijo pomoč odvisnikom in njihovim svojcem (npr. Zavod Pelikan – Karitas). Tam jim bodo še najbolje znali svetovati.

 

V komuni med ročnim pomivanjem perila.

Komentarji