Intervju: Janko Veber

0

Janko Veber je ime, ki je v politiki prisotno že več kot 20 let. Sprva zgolj na lokalnem nivoju v vlogi kočevskega župana, kasneje pa tudi na državnem tudi kot predsednik državnega zbora in kot minister za obrambo. V začetku letošnjega leta je presenetil z izstopom iz stranke Socialnih demokratov, katere član je bil vse od leta 1996. Z njim smo se pogovarjali o njegovih nazorih, izzivih, s katerimi se je srečeval ter o načrtih za prihodnje.

V stranki SD ste delovali dolgo časa. Koliko natančno?

Moje sodelovanje s SD-jem se je začelo v času prvih lokalnih volitev. Takrat sicer še nisem bil član stranke, po dveh letih, v trenutku kandidature za državni zbor pa sem se v takratno Združeno listo socialnih demokratov tudi včlanil. V stranki sem torej deloval od leta 1996 in doživel tudi mnoge lepe trenutke.

Kar lepa doba, kajne?

Lepa doba, v katero sem vstopil z namero pomagati. Po osamosvojitvi se je namreč Slovenija, sploh pa Kočevska, znašla v izjemno zahtevnem položaju, saj je od leta 1991 do 1993 prišlo do propada naših največjih podjetij. Leta 1990 je bilo na Zavod za zaposlovanje prijavljenih približno 400 ljudi, tri leta kasneje pa že nekaj več kot 1600. Prišlo je tudi do razgradnje podjetja Kmetijsko gospodarstvo Kočevje, ki je poleg Snežnika upravljalo s kmetijskimi površinami in gozdovi. To je imelo hude posledice za Kočevje. Ustanovljen je bil Sklad kmetijskih zemljišč, kjer se je zbiral ves denar, ki se je ustvarjal skozi posekani les in so ga plačevali koncesionarji. Kmetijski del je šel na državni sklad ter tako ni več predstavljal potenciala za Kočevje. Zato je bil tudi eden mojih prvih ciljev ob vstopu v državni zbor ta, da prenesem zemljišča in sredstva nazaj na občino. To mi je tudi uspelo. Ta dosežek je še danes zelo pomemben predvsem za Občino Kočevje, pa tudi za manjše občine, kot sta Kostel in Osilnica. Prav odnos do lastnine, delovanje podjetij in položaj ljudi je bilo tisto, kar me je gnalo naprej v vseh teh dvajsetih letih.

S kakšnimi izzivi ste se še srečevali v tem obdobju?

Poleg problematike Sklada kmetijskih zemljišč sem se srečeval tudi z izčrpavanjem države in ljudi. Šlo je očitno za zelo organiziran pristop, kako prenesti vso lastnino, ki je bila grajena tekom generacij, v roke peščice ljudi. Ko smo se osamosvojili, je bila vrednost te lastnine 90 milijard. Potem je bil ukinjen SDK in nadzora ni bilo več. Zato ga bomo na novo vzpostavili.

Slovenski državni holding danes upravlja s 13 milijardami. Ostalo je bilo predmet nakupov in prodaj, nekaj tujemu kapitalu, nekaj domačemu, nekaj je ostalo v Sloveniji in dela naprej, dobički pa se odlivajo lastnikom, domačim ali tujim, nekaj te lastnine je bilo za vedno odtujene, nekaj podjetij je seveda tudi propadlo. Dejstvo je, da Slovenija še razpolaga z neko lastnino, ki je sicer bistveno manjša, kot je bila in lahko se zgodi, da čez nekaj let ne bomo imeli več ne »zlatnine« in ne »srebrnine«, sploh ničesar, ker bomo enostavno vse prodali. Država namreč intenzivno prodaja družbeno lastnino, pa čeprav v Sloveniji nikoli ni bilo referenduma o tem, da se lahko ta skupna lastnina prodaja. Zato je prodaja tudi nezakonita. To je bila točka, na kateri sem v preteklosti intenzivno delal. Močno sem se osredotočil ravno na problematiko razprodaje podjetij ter s tem tudi povzročitvijo izgube družbenega bogastva in številnih delovnih mest. Ukinjala so se tudi napredna industrijska podjetja, kar pomeni, da smo in še izgubljamo tudi lastni razvoj. S tem, da v Slovenijo prideta Magna ali Yaskawa seveda ni nič narobe, a znanje imamo tudi doma in bi ga lahko tržila tudi naša podjetja v sodelovanju z Japonci ali Avstrijci. Ni treba, da smo samo enostavna in poceni delovna sila. Naj spomnim, da je bil naš rojak Janez Puh, pomemben industrialec, ki je s svojimi inovacijami združil podjetja Steyr, Daimler in Puch, kar je postalo velika korporacija. Imamo znanje, imamo inovatorje, z razprodajo podjetij, ki se ukvarjajo z razvojem tehnologij, izgubljamo tudi ta potencial. Ko sem ugotovil, da stranka Socialnih demokratov ne sledi več temeljnim usmeritvam, temveč obratno, omogoča realizacijo odtujevanja naše skupne zasebne lastnine, je bila to zame točka preloma. Zato sem sprejel odločitev, da postanem samostojni poslanec, da poskusim združiti vse podobno ali enako misleče, ki se zavedajo, da je potrebno zaustaviti to grobo prodajo našega skupnega zasebnega premoženja.

Še enkrat poudarjam – gre za našo skupno zasebno lastnino. Vsak državljan, državljanka je solastnik Luke Koper, banke NLB, zavarovalnice, in še mnogih podjetij, za katere pravijo, da so državna. Ob tem, da naša ustava sploh ne pozna državne lastnine. Pozna zgolj zasebno lastnino in jo tudi ščiti. Skupna zasebna lastnina je tudi opredeljena zelo jasno v konvenciji o človekovih pravicah, kjer je zapisano, da ima vsak pravico do skupne zasebne lastnine in seveda tudi do svoje zasebne lastnine. Poseg v to lastnino brez soglasja lastnika ni dovoljen in ni zakonit. In ta naša skupna zasebna lastnina daje donos, dohodek, ki bi ga moral prejemati vsak državljan oz. državljanka. V Sloveniji živi približno 400.000 ljudi na pragu revščine, kar je zelo zaskrbljujoče. Želim opozoriti in dokazati, da revščina v Sloveniji ni potrebna in da imamo dovolj potenciala, da imamo še vedno dovolj skupne zasebne lastnine, da jo obvladamo.

V osnovi so to vprašanja oz. razlogi, da se podajam na samostojno pot in da poskušam za te vsebine in njihovo reševanje pridobiti različne skupine, bodisi nevladne organizacije, civilno družbo, društva, razumnike, tudi različne politične skupine.

Če prav razumem, to pomeni, da bi torej vsak državljan lahko od skupne lastnine prejemal denar. Ali obstajajo kakšni izračuni, koliko denarja bi to bilo?

Tako je. In iz davčnih oaz bomo morali pridobiti nazaj zajeten delež odlitega denarja, čeprav se to zagotovo ne bo zgodilo naenkrat. Če izhajamo iz tega, da je bilo ob osamosvojitvi na voljo 90 milijard in da pravzaprav ne vemo, kje je tistih 75 milijard, ker jih ima Slovenski državni holding samo še 13, in če celo prepolovimo ta znesek in ga delimo z dvema milijonoma, potem dobimo okvirno vsoto, ki bi morala pripadati državljanom in državljankam Slovenije. Sredstva bi bilo potrebno pošteno razporediti med vse generacije, nekaj bi jih morali dati v pokojninski sistem, nekaj za osnovni dohodek, predvsem pa bi jih morali vložiti v razvoj, brez katerega ni napredka in prihodnosti. Vlaganje v razvoj in znanost je vlaganje v prihodnost, gre za omogočanje izobraževanja mladih generacij, za doseganje vrhunskega znanja in s tem tudi možnost uspešnega razvoja podjetij.

Seveda lastnina potrebuje tudi vrhunsko upravljanje. Ampak nihče mi ne bo dokazal, da v Sloveniji ne znamo upravljati z bankami, zavarovalnicami, podjetji! Če ne bi imeli znanja in če ne bi znali upravljati, potem vendar ne bi dosegali tako dobrih rezultatov, ne bi ustvarili vseh teh podjetij v preteklosti, ne bi bilo razvoja… Res pa je, da je bila Slovenija od osamosvojitve naprej plen mnogih, da je prišlo do izčrpavanja in to z vedenjem in blagoslovom vseh političnih strank.

Kako se vam zdi, da ljudje gledajo na to, ali je dovolj ozaveščenosti glede tega?

Prav z namenom ozaveščanja in informiranja sem ustanovil društvo Sloga, ki temelji na tretjem členu ustave, ki govori o tem, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Društvo ljudi usposablja za to, da vedo, kaj se dogaja v državi in kako je potrebno sprejemati odločitve bodisi na volitvah ali na referendumih, ko bi se odločalo o tem, da je potrebno pridobiti tudi tuje vlagatelje v Slovenijo, da vrednost svojega kapitala povečujemo. S tem, ko smo lastniki, smo namreč tudi kapitalisti. Seveda pa imam v mislih »odgovorne« kapitaliste, ki spoštujejo lastnino, kapital in z njo ravnajo odgovorno. Ne da nas je večina izkoriščanih, drugi pa se lahko »igrajo« kapitaliste na naš račun. Izredno pomembno je, da se ljudje zavedajo, da so lastniki, pravzaprav tudi lastniki države in da se brez njihovega soglasja ne smejo sprejemati ukrepi, kot je bil na primer ta, da je predsednica vlade v Bruslju dala obljubo o prodaji banke, ali da bomo v banke vložili 5,2 milijardi evrov… Vlada ni imela glede te obljube nobenega soglasja državnega zbora, še manj pa soglasja ljudi. Pa poglejmo še naprej – tudi Evropska komisija, ki od nas sedaj zahteva, da moramo prodati našo največjo banko, nima v nobenem členu evropske pogodbe podlage za to. Sklicuje se na odprti trg, a ko ti daš nekomu pogoj, da mora nekaj prodati, to ni več odprti trg. Žal se kaže, da so tako Evropska komisija kot države Evropske unije izredno zainteresirane za izčrpavanje, tudi slovenske lastnine. Apetiti so izredno močni. Zato je izredno pomembno, kakšen odnos imamo do Bruslja – ali res moramo slepo slediti vsem zahtevam, tudi takim, ki nimajo zakonitih podlag? Po drugi strani pa – sprejeta je bila arbitraža glede meje s Hrvaško, Evropska komisija pa ne ve, kako bi odreagirala.

SD ima v Kočevju precej stabilno bazo. Glede na to, da ste iz njega izstopili, boste verjetno do volitev delovali na dveh nivojih. Kako se bo to odvijalo na lokalnem okolju?

Moja stališča so znana, nisem jih spreminjal. Programe, ki se v Kočevju izvajajo, zagovarjam in jih bom tudi v prihodnje. Kar sem in kar bom tudi v prihodnje delal, je ključno tudi za Kočevje. Državnozborske volitve bodo pomemben pokazatelj, kaj se bo dogajalo v prihodnje v Sloveniji. Sam bom, podobno kot bom organiziral aktivnosti na državnem, organiziral aktivnosti tudi na lokalnem nivoju – združeval bom vse, ki so zainteresirani in ki razmišljajo enako ali podobno. Tudi za razvoj Kočevja.

Konkretno – kot prvemu na lokalnem nivoju vam lahko predstavim pobudo za ustanovitev regionalnih občin. To pomeni, da bi združili državno in občinsko upravo v tistih občinah, kjer so že sedeži upravnih enot. Občina Kočevje ima upravno enoto, kar pomeni, da bi postala regionalna občina. Ostale občine bi ostale takšne kot so. Posebnost regionalnih občin je, da se nanje prenesejo tudi zelo velike pristojnosti na področji gospodarstva, okolja, infrastrukture. To je tisti potencial, ki ga potrebujemo v Sloveniji, da lahko kreiramo uspešen razvoj. In to je tisto, na čemur bom gradil razvoj tega prostora in celotne Slovenije. To pomeni, da bi v prihodnosti v vsaki regionalni občini deloval regionalni parlament, ki bi imel večje pristojnosti kot zdajšnji občinski svet. In to je tisto, kar imam v mislih, ko govorim, da mora imeti v Sloveniji oblast ljudstvo. Politika lahko zgolj upravlja s tem, kar ji je naložilo ljudstvo, ne pa, da zaupanje zlorablja.

Ali to pomeni, da bi se zmanjšalo število občin?

Ne, občine se ne ukinjajo. Male občine lahko ostanejo takšne kot so, edino na regionalne občine bi prenesli več pristojnosti. Ker bi bilo denarja več kot do sedaj, bi tako male občine lažje realizirale svoje razvojne naloge.

Novica o vašem odhodu iz stranke SD je odjeknila v medijih, a se je kmalu tudi polegla. Kakšen je vaš pogled na medije in včasih tudi manipuliranje?

Ko sem imel tiskovno konferenco ob odstopu, so bili prisotni praktično vsi slovenski mediji, kar se običajno zgodi samo ob najpomembnejših političnih dogodkih. Kako mediji naprej procesirajo informacije, pa je druga stvar. Zdi se mi zelo pomembno, da ohranjam kontakt z ljudmi preko spletnih omrežij, kjer lahko posredujem informacije brez omejevanja. Dejstvo je, da so mediji velikokrat vzvod manipulacije z ljudmi. Mnogokrat se zgodi, da v ospredje potiskajo temo, ki v nekem trenutku niti ni pomembna, povzročajo pa tudi veliko razklanost med ljudmi. Primer –v resnici gre za prodajo Luke Koper, vlada pa se pogovarja z Madžarsko, da bi jim zagotovila zemljišče, kjer bo sama lahko organizirala svojo luko. Kako je to mogoče? Kdo je vladi dal pooblastilo, da se lahko pogovarja o takšnih stvareh? In kje so mediji, da bi o tem poročali? Veliko pomembnih novic se žal filtrira skozi medije in to je velika manipulacija.

Pravite, da želite sodelovati z vsemi, ki mislijo podobno kot vi, ne glede na to, kako radi se v Sloveniji opredeljujemo na levo ali desno.

Da, podobno ali enako. To, da se skupno zasebno premoženje razprodaja, nima barve. Ni važno, ali je levo, desno, belo ali rdeče. Gre za skupno premoženje in vsi bi morali dobiti del tega dohodka. Včasih se zdi, kot da imamo v Sloveniji namesto demokracije kraljevino političnih strank, vrhovi katerih odločajo. Na podlagi česa, kje imajo pooblastila? Glas mora imeti ljudstvo! Zato je zelo pomembno, da se ljudje odzovejo, ne glede na politično ali versko prepričanje in da najprej poskrbimo sami zase.

Ko so ljudje izrazili svoj glas, tega politika ni upoštevala. Za primer vzemimo referendum o zaprtju trgovin leta 2003.

Res je in to je nepredstavljivo. Če se ljudstvo odloči, je to treba spoštovati! Ni več razmišljanja, ali lahko politika odloči drugače ali ne. To je zloraba. Trgovine si želijo, da se prodaja brez premora, po možnosti s čim manjšim plačilom zaposlenim. In čigave so vse te trgovine? Boli me, ko vidim, da ob naših državnih praznikih, kot je recimo 8. februar, tuje trgovine mirno delajo in ne upoštevajo, da je praznik, torej ne spoštujejo naše države. Hkrati pa so v sosednji Avstriji ob nedeljah in praznikih praktično vse trgovine zaprte.

Kaj bi želeli za konec sporočiti občanom Kočevja?

Vse, kar sem skušal v tem pogovoru razložiti, ima podlago v podpori, ki sem jo skozi pretekla leta prejemal prav v kočevskem prostoru. V kolikor ne bi imel podpore ljudi, danes ne bi bil v položaju, da lahko govorim o teh rešitvah. Zato bi se ob tej priložnosti rad zahvalil vsem, ki so me na tej poti podpirali in jih tudi v prihodnosti vabim k sodelovanju. Vesel bom vsake pobude, vsake misli, ki mi jo boste namenili in vsake naloge, ki mi jo boste dali.

E.M.

I.G.

Komentarji