Intervju: Luka Elsner

1
Foto: NK Domžale

Luka Elsner je vsekakor ime, ki v slovenskem nogometu pustilo svoj pečat. Sprva kot igralec NK Domžale z rekordnim številom klubskih nastopov, kjer se je nato izkazal tudi kot odličen trener. Od septembra 2016 do marca letos je bil trener NK Olimpija, od koder je odšel po dveh porazih. Odraščal je v Franciji, govori šest jezikov. Leta 2010 je izdal svojo knjigo z naslovom Železna volja. Ob vsem tem velja omeniti, da jih bo letos dopolnil komaj 35. Zato smo ga ob sproščenem pogovoru povprašali o njegovih pogledih na šport, uspeh in delo.

Se ti zdi, da denar vlada športu?

Dejstvo je, da se brez denarja v profesionalnem športu ne da doseči nič. To je trg, igralci so profesionalci, ki imajo svojo vrednost, tako da se brez denarja težko pride do uspeha. Vseeno, kljub spremembam v generacijah, v družbi in vrednotah, strast do nogometa in športa ostaja. Ravno ta gola igra je zame še vedno najbolj pomembna. Kljub svetovni dominaciji nogometa kot produkta ob gledanju lige prvakov še vedno čutim emocije in mislim, da niso umetne.

Nogometni zvezdniki svetovnega kova, kot je Ronaldo, so dosegli marsikaj, a še vedno na igrišču dajejo svoj maksimum in se trudijo.

Ravno zato menim, da je strast pri športu tako pomembna, saj je način, kako priti do uspeha, v osnovi isti kot pred 50 leti. Še vedno so pomembne iste stvari in še vedno potrebuješ iste stvari, da bi bil uspešen. Ne glede na denar in na vse postranske stvari, ki so tudi postale pomembne, je tisto, kar na igrišču narediš in kako prideš do tega, še vedno bistveno. Velik del ob določenem talentu, ki ga ima marsikateri igralec, predstavlja mentalna moč. To je tisto, kar naredi razliko, kar se ni spremenilo in verjamem, da se tudi ne bo. Ravno zato je šport lep, saj je ključno, da osnovne vrednote ostanejo enake. Tisti, ki ima rad nogomet in si želi biti najboljši, bo to počel na isti način, najsi ima v žepu sto evrov ali pa je multimilijonar. To se ni spremenilo in ravno to mi je všeč. Pri trenerju je zato tudi pomembno, da raziskuje področje, kako biti uspešen, sploh na mentalni ravni.

Za primer vzemimo nekoga, ki ima izreden potencial, dela zelo trdo, a se kljub temu ne uspe prebiti naprej. Morda se na trenutke kažejo težave psihološke narave. Kateri so faktorji, ki določajo pogoje za uspeh? Ali gre za odgovornost trenerja ali je odvisno tudi od tega, kakšna oseba si?

Odvisno je od osebnosti. Poti posameznikov se razlikujejo, a niti eden ni imel kariere, ki bi bila od začetka do konca ravna, uspešna linija, oziroma se vzpenjala navzgor, ampak so vedno bili momenti, kjer si se ustavil, kjer si imel težave, kjer ti ni šlo po načrtih. Tisti, ki je sposoben sam ali s pomočjo drugih preskočiti te ovire tudi takrat, ko čuti, da gre vse narobe, da izgublja samozavest, ki ostane močen in nadaljuje z delom, je iz pravega testa, da zgradi veliko kariero. Malo je ljudi, ki so psihično toliko močni, da sami lahko prebrodijo vse težave. Zagotovo je pomembno, kakšnega trenerja si srečal na svoji poti, ko si bil mlajši in kakšen je bil njegov vpliv nate. Kot tudi, da trener zna usmerjati v tisto, kar igralec potrebuje in v tisto, kar zagotavlja uspeh v samem športu. Nekateri so pač dovolj močni, da se znajdejo sami in tako trdo garajo kljub vsem preprekam, nekateri pa enostavno potrebujejo pomoč. In če je ne dobijo, jih na vrhu ne vidiš. Vsaka zgodba je posebna po svoje, vsi športniki imajo v svojem življenju trenutke, ki jim dajejo energijo. Navadno je to nek neuspeh, dogodek, ki jih je strl, neka želja po dokazovanju. Ravno iz tega črpajo zagon, ki je potreben, da se doseže vrhunski nivo. Kljub vsemu v določenih trenutkih na svoji poti potrebuješ prave ljudi. Sploh v mladih letih, ko zapustiš dom in greš na akademijo, kjer starši niso prisotni. Takrat je pomembno, da imaš ob sebi ljudi, ki te bodo znali voditi in pomagali rešiti težave.

Kakšna je bila tvoja izkušnja?

Moja pot je bila malce drugačna, ker sem dolgo časa mislil, da mi kot profesionalnemu nogometašu ne bo uspelo. Zato sem se tudi toliko izobraževal. V Franciji sem študiral športno treniranje in ko sem se vrnil v Slovenijo, sem imel prvič priložnost, da sem zaigral v profesionalnem nogometu. Od tam se je razvila moja skromna, a vseeno kariera profesionalnega nogometaša, kar mi daje zadovoljstvo. To so tisti momenti, o katerih sem razlagal prej: Ne čutiš, da ti bo uspelo, ne vidiš izhoda, pa ti vseeno življenje ponudi priložnost in če si dovolj močan, jo izkoristiš. Meni je to do določene mere uspelo, me zgradilo, izoblikovalo moje mišljenje. To je dokaz, kako je možno v športu uspeti tudi s pomanjkanjem talenta. Je pa moja pot drugačna od poti večine športnikov.

Nekoč si v nekem intervjuju izjavil, da niti nisi imel veliko talenta…

To je dejstvo. Nikoli se niti nisem imel za talentiranega nogometaša. Sicer je to zelo relativno, a moje kvalitete so se izražale na drugih področjih. Predvsem je bila izrazita mentalna moč, da se skozi delo doseže rezultate, to me je oblikovalo. Kljub temu mislim, da je talent nekaj, kar je zelo težko definirati, rekel bi, da genetika postavlja neke meje, pa tudi okolje. Postavi se meja, do katere lahko sežeš. Kljub vsemu delu, ki bi ga lahko opravil, ne bi nikoli mogel igrati za top klub, saj sem enostavno omejen skozi talent. Pa vendar talent ni tako pomemben pri končnem uspehu. Zame uspeh predstavlja, da prideš do svojega limita. Imaš določen potencial in če ga izpolniš, potem si dosegel veliko. Tudi kot človek se počutiš polnega. Narava je narejena tako, da bo v določenih športih nekdo imel višji, nekdo pa nižji limit in to je zame talent. Da pa nekdo uspe samo zato, ker je talentiran, se še ni zgodilo in se tudi nikoli ne bo. Veliko je fantov z očitnim potencialom in mislijo, da lahko uspejo, a jih na koncu ni nikjer, saj jim zmanjka mnogo drugih stvari, tistih bolj pomembnih. Osebno bolj spoštujem športnika, ki je omejen, a je svoj potencial izpolnil do maksimuma kot pa tistega, ki se naslanja le na svoj talent in je naredil majhno kariero medtem, ko bi lahko bil fantastičen. Uspešnost se meri ne glede na to, kaj bi lahko naredil, temveč kaj si naredil.

Razmišljaš precej netipično. Pri 34 letih takšna samokritika ni nekaj običajnega. Kaj je botrovalo tvojemu načinu razmišljanja, kako si prišel do spoznanj, o katerih govoriš?

Skozi literaturo, ki sem jo prebiral in skozi svoja opažanja sem spoznal, da je samokritičnost ena ključnih točk v razvoju športnika, človeka. Brez iskrene samoanalize ni možno napredovati. Če si ne priznam, kaj je narobe, tudi tega ne morem popraviti in nikoli ne bom zadel bistva. Najboljši igralci imajo do sebe tako visoke zahteve, da so nezadovoljni, če nekaj ni izpolnjeno do potankosti. Biti kritičen do sebe in prepoznati, zakaj nekaj ni šlo kot mora, je zelo pomembno. Skozi svoje izobraževanje sem spoznal, kakšna je razlika med vrhunskimi športniki in ostalimi. Vrhunski športniki si postavljajo izredno visoke standarde. Žal je današnja družba vzgojila zelo občutljive ljudi, mlajše generacije fantov, ki se niso sposobni soočiti s težavami. V Sloveniji je namreč življenje kljub vsemu lepo. Mnogi mladi se ravno zato ne soočajo s problemi, jih to ni zgradilo in zato postanejo zelo nežni. Težko je priti do trenutka, ko bodo nase gledali objektivno in si priznali napake. To je ključni del, ki si ga trener mora želeti spremeniti- priti do živega, naučiti se soočati s težavami in jih z delom tudi rešiti. Tudi v globalnem smislu je to postala težava. Včasih so bili mladi bolj trpežni. Tudi nogomet se je v tem oziru spremenil. Danes je vse bolj »čisto«, ni več pretepov, sodniki precej pazijo, da se kdo ne poškoduje. Pred tridesetimi leti so bile bitke drugačne in so igralci več pretrpeli. Naloga trenerja je, da igralcem odpre oči, saj s tem napredujejo. Če misliš, da vedno vse narediš prav in da si najboljši, potem ne vem, zakaj sploh še hodiš na treninge. Ravno to sta mi dala oče in stari oče. O lepih stvareh se ne govori toliko, saj jih občutiš, dajejo neko zadovoljstvo. Pogovarjati se je potrebno o problemu, kako ga rešiti, kaj spremeniti. Ta pristop skušam tudi jaz uporabiti pri svojem poklicu.

Da se vrnem na vprašanje- morda me je tudi moja zgodovina, da se nisem videl kot talentiran, da si nisem mislil, da bi moje mesto lahko bilo v profesionalnem nogometu kot igralec, oblikovalo drugače, kot bi me sicer. Nogometaše, ki imajo izreden talent, se namreč neguje. Ravno tega jaz nisem imel in zato sem morda prej prišel do nekih zaključkov. Ne trdim, da so tile zaključki pravilni, to je moj vidik. Upam pa si trditi tudi glede na ostale športnike, njihove poti in doživetja, da je to en del uspeha.

V intervjujih in izjavah po tekmah si nekajkrat omenil ego. Deluješ, kot da ne pustiš, da te le-ta zaslepi. Imam prav?

Vsak človek ima določeno mero, do katere ceni sebe in tega ne sme izgubiti, saj občutek sposobnosti, da določeno delo opraviš, daje samozavest. Trener je izpostavljen in je prvi, ki izraža interes ekipe. Zavedanje, da je uspeh v veliki meri odvisen od dela igralcev, te mora narediti vsaj malce ponižnega, skromnega. Da znaš ceniti, da so igralci tisti, ki so 90 minut na igrišču dajali vse od sebe in dosegli ta rezultat. Ti kot trener si samo ustvaril pogoje in dal vodstvo, da so to lahko naredili. Ko se ego malce umakne, lahko s skupino dobro funkcioniraš in jo vodiš. Ne bom pa trdil, da ego ni dobra stvar v primeru vrhunskih športnikov. Ker so to večinoma močne osebnosti, se počutijo dominantne in to čutijo tudi nasprotniki. Ko je Muhammad Ali stopil v ring, se je čutilo, da bo problem. Ker je vedel, da je dober in je tudi ostale prepričal v to. Za trenerja pa je tak ego lahko minus, ker s tem pošilja napačno sporočilo.

Kako skrbiš za svojo samopodobo?

Vedno dvomiš. Mislim, da ni nikogar na višji poziciji, ki ne bi dvomil o tem, kar počne. Dvom je nekaj dobrega, ker si postavljaš vprašanja in se moraš vedno vračati na to, koliko si v določeno stvar vložil dela, strasti in časa. Če boš prišel do spoznanja, da si naredil veliko, potem bo dvom v nekem določenem času popustil, čutil boš, da si tega sposoben. Okolica ti sicer pomaga, te podpre, potrdi tvoje delo, a gre za notranji proces. Če gledamo s praktičnega vidika: Ekipa ki izgubi, bo zagotovo podvomila vase. A če tega po dveh dneh ni sposobna prečistiti in iti novim izzivom naproti, potem ne bo uspešna. Tako bi tudi oseba morala funkcionirati: Neuspeh, analiza, kaj sem naredil, kaj bi moral narediti drugače, iz tega potegniti neke osnove za naprej, pod tem potegniti črto in reči: Jutri moram narediti to, da bi bil v naslednjem projektu dober. Če boš vedno mislil, da si vse prav naredil in ne podvomil vase, to ni realno. Toliko sem vložil v svoj razvoj, v delovanje, toliko želje in strasti imam do tega, kar počnem, da se bo izšlo. Življenje ni ravna pot, tudi padel boš. Končni uspeh skozi celotno kariero je odvisen od tvojih reakcij, ko se bo to zgodilo.

Barcelona je na povratni tekmi osmine finala Lige prvakov s 6:1 premagala PSG in se vrnila iz izgubljenega položaja, potem ko je prvo tekmo izgubila s 4:0. Gledalci smo bili kar presenečeni…

Ob tem bi povedal dve zadevi. Prvo je, kaj so si Parižani mislili, ko je bila prva tekma končana: »Zagotovo smo že mimo.« Francoski mediji so poročali o znakih, ki so kazali na to, da so spremenili način, niso šli v karanteno za toliko časa, kot bi morali, da so se igralci na neki večerji norčevali iz tega, s kom bodo igrali. Po drugi strani pa je Barcelona po prvi tekmi začela govoriti, da so točke sposobni nadoknaditi. Eni so torej mislili, da so mimo, drugi pa, da so mrtvi. Torej se je zgodil nekakšen čudežni moment, ki ga je malce podprl tudi sodnik, stekla je nekakšna energija, ki je omogočila preobrat. Ravno zato je nogomet zelo zanimiv šport, kjer so takšne neverjetne zgodbe možne. Tu je bil ključen odnos PSG-ja, ki je od prve minute igral v nadrejenem položaju in čakal na konec tekme. S tem so sami omogočili, da se je zgodilo, kar se je.

Kakšen je bil zate prehod iz vloge igralca v pomočnika trenerja v Domžalah?

Prehod je bil kar enostaven, predvsem zato, ker sem bil sprva pomočnik in sem bil v vmesni coni, kjer je distanca do igralcev manjša, imaš lahko še vedno na nek način prijateljski odnos in jim pomagaš doseči cilje. S tega vidika je bilo bistveno lažje. Ne vidim opcije, da bi nehal kot igralec in naslednji dan začel kot trener, to bi bilo izredno težko. Leto in pol, oziroma dve leti v vlogi pomočnika trenerja sta bili zelo koristni, saj se je vmes marsikaj spremenilo. Nekateri igralci so se zamenjali, umaknili, jaz sem dozorel kot osebnost. Počasi so me vse bolj obravnavali kot trenerja, skozi vaje in treninge sem jim dokazal, da jim lahko pomagam, zato je bil ta prehod na koncu lažji.

Ali je bila odločitev, da zapustiš Domžale, težka?

Seveda, tam sem preživel dvanajst let, skoraj vso svojo profesionalno kariero. Sem pa mnenja, da mora človek gledati naprej, si ustvariti nove cilje in ko čutiš, da je nekega ciklusa konec, je bolje zate in za ljudi, s katerimi delaš, da se odločiš za nekaj novega. Odločitev se mi je takrat zdela pravilna, je bilo pa težko predvsem zaradi ljudi, s katerimi sem delal. Primerljivo je s tem, da v neki državi živiš deset let in se potem preseliš drugam. Novosti se ne bojim, predvsem zaradi okolja, v katerem sem odraščal. Z družino smo se namreč veliko selili, a mi ni bilo težko.

Obžaluješ prestop k Olimpiji?

Obžalovanje je za ljudi, ki niso dobro pripravljeni na odločitev, ki jo sprejmejo. Jaz sem bil na to pripravljen in dolgo časa sem razmišljal, pretehtal vse stvari in šel v to v popolnem zavedanju. Svoje odločitve niti malo ne obžalujem. Sprejmeš izziv, poskušaš biti v tem uspešen, a se na koncu zgodi neuspeh. Potrebno je rasti skozi to in ko se naslednjič znajdeš v isti situaciji, to popraviti in reagirati drugače.

Torej jemlješ to izkušnjo kot neuspeh?

Odšel sem po dveh porazih, zato je bil to na koncu neuspeh.

Večina gledalcev in navijačev tega ni dojela kot neuspeh.

Je neuspeh, toda, ali je ta neuspeh samo moj? Absolutno ne. A vendar, če bi mislil, da so vsi drugi krivi, jaz pa ne, potem ne bi mogel funkcionirati. Delujem namreč tako, da vedno gledam, kaj bi lahko jaz drugače naredil. To je šola za naprej. Toliko se znam zaščititi, da vem, da ni bilo vse v mojih rokah. Zaradi tega se ta neuspeh deli. Zame bi bil uspeh postati prvak z Olimpijo in če tega ni, potem je bilo neuspešno. Ampak to ni konec, je le začetek nečesa drugega.

“Življenje ni ravna pot, tudi padel boš. Končni uspeh skozi celotno kariero je odvisen od tvojih reakcij, ko se bo to zgodilo.”

Imaš v načrtu kakšne nove projekte?

Seveda imam. Čas je bil sicer rahlo neugoden, ko sem šel iz Olimpije, zdaj pa se stvari odvijajo. Imam odprtih nekaj projektov, a nikjer nismo še tako daleč, da bi bili tik pred zaključkom. Upam, da bom do začetka nove sezone dobil novo priložnost.

Te mika tudi tujina?

Zagotovo, sem precej globalen človek, ki se dobro znajde v različnih okoljih.

Sicer govoriš nekaj jezikov, baje da šest…

Francoščina je osnova, sicer pa govorim slovensko, srbohrvaško, italijansko, angleško. Kar se pa tiče nemščine, smo eno leto živeli na Dunaju, kjer sem tudi igral nogomet in je veliko razumem, veliko znam povedati, a bi vseeno rabil približno dva meseca, da bi mi zares steklo.

Imaš hčer. Ali z njo govoriš francosko?

Da, z njo se pogovarjam francosko že od rojstva. Želel sem ji dati možnost, da se jezika nauči praktično brez učenja in mislim, da sva na dobri poti. Seveda bo morala iti skozi šolsko učenje, da bo jezik popoln, a menim, da je to lahko dobra osnova tudi za učenje drugih jezikov, čeprav je francoščina malce bolj specifična.

Tvoj dedek in oče sta bila zaprisežena nogometu. Kolikšen je bil njun vpliv na tvojo odločitev za profesionalno kariero?

Mislim, da te okolje, v katerem odraščaš, pripelje do tega, da do nečesa postaneš strasten. Z bratom Rokom sva bila že od malega prisotna na treningih in tekmah ter brcala žogo in mislim, da te to oblikuje, na nek način nimaš izbire. Sicer sem jo sam imel, eno leto sem namreč treniral karate, ker se mi nogometa ni več ljubilo, a sem se vseeno vrnil nazaj.

Ali je tvoj oče talent ali garač?

Talent. Bil je zelo dober igralec, zelo talentiran, prefinjen, lepo ga je bilo gledati, je tudi izredno inteligenten. Ne vem sicer, kaj bi on rekel zase, a jaz ga kot garača ne bi definiral. Vsekakor pa je bil igralec na svetovni ravni.

Bil je ime tistega časa…

Res je. Jaz sem bil sicer še majhen, ko se je vse skupaj odvijalo, a vem, da je v Nici pustil fantastičen vtis, saj tam vsi govorijo o njegovih kvalitetah. Na splošno je sicer povsod, kamor je šel, pustil dober vtis.

Koliko ti tvoj priimek koristi?

Mislim, da je moj priimek prednost in zavedam se, da morda odpira vrata, ki so mnogim zaprta. Je pa res, da je potrebno to toliko bolj upravičiti. Naš priimek nam je v določenih trenutkih pomagal. Kot tudi okolje, nasveti očeta in dedka so bili nasveti vrhunskih strokovnjakov, kar je bila vedno velika prednost.

Ko sem prijatelju, ki se trenutno izobražuje za nogometnega trenerja omenila, da bom s tabo naredila intervju, je vzkliknil: »Noro, on je moj idol!« Kaj zate pomeni, da si nekomu idol in ali to jemlješ kot poslanstvo?

Zagotovo sem premalo storil, da bi se lahko postavil v vlogo mentorja in da bi se kdo lahko zgledoval po meni. Zagotovo se kot predstavnik mlajše generacije trenerjev v Sloveniji čutim odgovornega, ker sem eden izmed prvih dobil priložnost, da se dokažem na sceni in to ni dano vsakemu. Moja odgovornost je, da se trudim biti čim bolj uspešen, da bodo tudi ostali za mano dobili priložnost. Sem mnenja, da imamo pri nas v nogometu mnogo mladih trenerjev s pravimi vrednotami, ki bodo za slovenski šport naredili veliko dobrega. Zagotovo čutim odgovornost, kot jo verjetno čuti tudi Simon Rožman, ki je zdaj na klopi Domžal. Skupaj moramo pokazati pot in biti uspešni, da bodo tudi drugi lahko dobivali priložnosti in da bomo tako obnavljali vir kvalitetnih trenerjev. Vsekakor pa bo potrebno še marsikaj postoriti, da se bo kdaj lahko reklo: zdaj pa delajmo tako kot Luka Elsner.

Ko poslušam tvoje odgovore, se mi zdi, da si na trenutke preveč skromen.

Nekdo bi lahko rekel, da je to zaigrano, ampak dejansko razumem svojo vlogo in vem, v čem sem dober in vem, kaj je potrebno narediti, da postaneš uspešen trener. V tem poslu je vpletenih toliko ljudi, ki se trudijo za uspeh, da je trener le en člen, ki bo to omogočil. Morda je bolj kot imeti dobrega trenerja pomembno imeti dober kader.

Kot trener si deležen kar precejšnje medijske pozornosti. Kakšen je tvoj odnos do medijev?

Mediji so izredno pomembna komponenta uspeha določenega športa. Brez njih se prenos nekega športa ne zgodi skozi množico. Opravljajo svoje delo in pomagajo, da se šport dvigne. Realno, je bila sedem let nazaj slovenska liga na dnu, kar se tiče medijske pozornosti. Zaradi tega je bil tudi razvoj nogometa slab. A to se je popravilo, za kar moramo biti vsi zelo veseli, saj medijska pozornost vzbuja zanimanje za nogomet in je to dobro za razvoj. Tisti, ki v medijih vidi sovražnike, mislim, da ne vidi prav. Seveda obstajajo tisti, s katerimi se ne strinjaš ali pa se oni ne strinjajo s tabo in je to lahko predmet neke debate. Ni prijetno dobivati negativnih vprašanj ali kritik, a če si iskren in samokritičen, potem si stvari analiziral že prej in veš, kaj ne funkcionira. Zato tudi nimaš težave tega predstaviti drugim. Če se kritizira trenerjevo delo, potem se mi to ne zdi nič spornega. V kolikor pa se mediji spravijo na osebnost, pa v tem vidim problem in tam je meja, ki se je ne sme prestopiti.

Sicer pa se je mnogokrat že zgodilo, da so mediji pomagali trenerju uvideti, kaj ne funkcionira ter kaj izboljšati. Skozi medije je možno dati tudi motivacijo svojim igralcem. Tudi sam sem to uporabljal, v tem je veliko dobrega. Brez medijske pozornosti ljudje ne bi prišli na stadion, ta šport ne bi živel, igralci ne bi imeli vrednosti. Hrvati prodajajo svoje igralce za petkrat višjo ceno od naših, ker tudi mediji ustvarjajo ceno.

Za konec: Kaj bi sporočil mladim nogometašem, ki si želijo ustvariti kariero, in se trudijo, a prihajajo z območij, ki veljajo za manj perspektivna?

Sporočil bi jim, da sta nogomet in šport ena redkih odprtih vrat, ki omogočajo, da si uspešen ne glede na to, kaj si, kdo si, kakšne starše imaš in iz kakšnega okolja si. Dosti je odvisno od osebnosti. V kolikor to sprejmeš, te čaka dolga in težka pot garanja in v kolikor si pripravljen žrtvovati postranske stvari, ki so normalne za odraščanje – zabave in prijatelje ter se posvetiti igrišču, v tem primeru ni meje. Nogomet je ustvarjen tako, da se dobrih ne spregleda, sploh pa v Sloveniji. Pred tabo je odprta pot, če si pripravljen vse narediti za to, če imaš do nogometa pravo strast, če greš spat in se zbudiš z žogo, to je predpogoj. Nogomet omogoča uspeh komurkoli. Omejitev ni. Ravno v tem je čar.

Štirje hitri (V&O):

Talent ali garanje? – Garanje

Samozavest ali skromnost? – Vsakega malo, a če se moram odločiti, naj bo skromnost.

Ronaldo ali Messi? – Messi.

Turistična pašteta ali sarma? – Turistična pašteta, ker sarme ne maram (smeh).

Komentarji