Intervju: Marjan Oražem, namiznoteniški trener

0

Marjan Oražem se je rodil v Šiški, leta 1965 pa se je iz Grčaric preselil v Kočevje. S svojo panogo se je prvič srečal kot otrok in to zgolj po naključju. Takrat se mu je utrnilo, da je to TO, čemur bo posvetil svoje življenje. Je izreden samouk z izoblikovanim nekakšnim šestim čutom za človeka, za katerega pravi, da če bi vedel (kako, zakaj in od kje) ta instinkt, tega tudi povedal ne bi. Je resnicoljuben človek s podano mislijo, »če nuca – nuca«, če ne, se vse zgodi z razlogom.Tako sva se z Marjanom srečala prvič prejšnji teden. Je človek, ki mu je uspelo doseči to, kar še ni uspelo nobenemu slovenskemu trenerju v svoji panogi. In točno to je bil povod najinega intervjuja, namreč dejstvo, da nas mnogo someščanov ne ve ali ne zaveda, kakšnega športnega guruja ima oz. premore naše mesto. To pa se bo jasno pokazalo tudi v nadaljevanju, tekom intervjuja.  Če bi imenovali svoje največje dosežke, kateri bi to bili?»Ja, to je težko reči. V Kočevju sem vzgojil 9 reprezentantov. Najboljši je bil Komac, ki je bil 75. v Evropi in 115. na svetu in 12. na svetu v dvojicah. V Namiznoteniški zvezi Slovenije sem imel precej odgovornih funkcij, nazadnje kot selektor za mladince in kadete. Kot selektor reprezentance smo osvojili preko 50 mednarodnih medalj. Ta hip treniram individualno enega mladinca, ki je 3. v Evropi in 15. na svetu. Dvakrat sem vodil priprave 20 najboljših mladincev v Evropi. Tudi za kadete sem vodil razne kampe v Evropi. Med drugim sem nizozemski reprezentanci pomagal v sam vrh Evrope. Takrat smo imeli na Nizozemskem skupne priprave reprezentanc iz naslednjih športov: namizni tenis, boks, badminton, odbojka, kriket, atletika, džudo, rokoborba in karate. Velika čast mi je, da sem bil proglašen izmed vseh za najboljšega trenerja. V Evropi me cenijo kot velikega specialista za mladino. V Evropi skoraj ni velikega mesta, da ne bi bil tam. Tudi na vseh kontinentih sem bil. Tako da je težko izločit najboljše dosežke. Mogoče me še najbolj veseli, da izmed vseh par stotih mojih igralcev, ni nihče zašel na kriva pota. Še kadil ni nihče! Pa tudi v Kočevje sem pripeljal veliko reprezentanc od Indijcev, Švedov, Dancev, Nizozemcev, Nemcev itd. Tudi svetovni prvak je bil pri nas Xi En Ting. Pozneje me je tudi njegov trener obiskal.Vaš pogled ali vaša filozofija treninga. Zakaj so Kitajci tako uspešni?V trenerstvo sem šel tako rekoč z 17-imi leti in moj moto je bil, da na otrokovo vprašanje nikoli ne reci ne vem. Zato sem moral poznati zelo veliko stvari. Pri delu kakšne posebne filozofije ni, predvsem znanje, marljivost in pa delo. Razumeti moraš otroke in tudi njim prisluhniti njihovo misel. Včasih se moraš skoraj stopit z njimi in se spustiti na njihov nivo. Normalno, na lahek način ni nič. Na primer, če pride 9-letni otrok, jaz moram vedeti, kaj bo igral, ko bo star 20 let in ga v to usmerjati. Pri tem pa moram poznati ves svetovni namizni tenis, vsaj 100 igralcev iz vsake kategorije, in oceniti v katero smer se bo razvijala tehnika namiznega tenisa. Tukaj je še veliko drugih faktorjev, ker samo s treningom ne moreš biti svetovni prvak. Na primer, jaz nisem 25 let vedel, kako zgleda biti popoldan zunaj. Na leto sem imel 48 vikendov zasedenih. Lahko bi še in še našteval.Zakaj so Kitajci uspešni? Ja uspešni so, toda veliko so se naučili od Evrope, Evropa pa je malo zaspala. Pri njih je to nacionalni šport. Pri njih velja naravna selekcija, niti ni toliko važno, če si dober trener. Na primer za mladince imajo dvorano s 40 mizami, pač trener da nalogo in otroci delajo sami, saj vejo, da  jih zunaj na zapolnitev njihovega mesta čaka še najmanj 200, tako da otroci delajo maksimalno, pa tudi drugačen režim je. Tam je trener zakon in trener upravlja z igralci, v Evropi pa je včasih obratno. Na primer svetovni in olimpijski prvak je pri 25-ih letih prosil trenerja, če ima lahko punco. Mislite, da je to možno pri nas? Trenirajo po 10 ur na dan in živijo v centru in to v precej slabih pogojih. Tam že otrok ve, da bo šel na prvo tekmovanje, ko bo obvladal vse elemente. Pri nas se pa vpiše in bi čez en mesec že tekmoval. Včasih pravim, da so evropski trenerji boljši. Zakaj? Če date meni 1 milijon otrok, ni vrag da ne bo en dober. Pri nas  moramo delati pač s tistimi, ki se vpišejo v našo panogo. Če pogledam vrh imajo Azijati bolj gibljive boke od Evropejcev, sicer pri nas razvijamo drugi način, samo premalo delamo. Zaslužimo pa še manj. Lahko bi še in še našteval raznih stvari.Kaj je potrebno, da postaneš dober igralec namiznega tenisa?To je individualni šport, kjer moraš imeti tudi malo egoizma v sebi. Danes talent ne pomeni veliko, predvsem delo in še enkrat delo. Ta šport moraš imeti res rad, drugače ne zdržiš. Zelo je važno, kako ti dela glava. Znano je, da namizni tenis zelo razvija male možgane. Po navadi dobri namizno-tenisači nimajo nikoli problema s šolo, čeprav so veliko odsotni od pouka. In kaj je važno za dobrega igralca? Gibljivost, hitrost, predvidevanje, disciplina in samodisciplina, predanost in delo. Normalno, če ima igralec vse to, potem mora biti tudi trener dober, da ga zna usmerjati. Danes namizno-tenisač, če nima vsaj 2 treninga na dan, bo težko dosegel kakšen rezultat. Poleg skupnih treningov mora dosti delati tudi individualno, sam. Poglejte, če treniraš 5 let vsaki dan, še ne znaš dosti za razliko od ostalih športov. Pri nas se moraš naučiti vsak »pokret« (gib), ker v privatnem življenju teh »pokretov« ne izvajaš. Zato se otroci težko odločijo za namizni tenis, ker je preveč garanja in manj popularnosti. Na kratko je težko opisat vse vrline in pomanjkljivosti.Ali imamo v Sloveniji (kaj) perspektivnih igralcev?V Sloveniji imamo precej talentiranih in perspektiv igralcev, samo ne znamo jih pripeljati v vrh. Vsak klub se zadovolji z rezultati doma in to je za njih največji domet. Kot selektor sem velikokrat poskušal pri klubih spremeniti mišljenje in delo, toda žal ni šlo. Večina trenerjev pravi, zakaj bi za isti denar več delali, samo pozabljajo, da so to mladi ljudje, ki sanjajo o uspehih tudi v mednarodnem merilu. Delo z mladino ni tako enostavno, moraš poznati zelo veliko stvari, tako doma kot v svetu. Toda v Sloveniji je pač tako, če hočeš kaj spremeniti, takoj dobiš en tovornjak polen pod noge za začetek in to se potem samo še stopnjuje. To vem iz lastnih izkušenj, saj so šli moji rezultati vsem v nos in še danes sem izpostavljen raznim pritiskom in lažem. Toda to je že druga tema.Zakaj po vaše namizni tenis ni tako popularen šport, kot recimo tenis?Veste, vse tehnične panoge niso tako popularne. Tenis že dolgo velja kot šport bogatejših in normalno tam se vrti več denarja, več sponzorjev, več gledalcev itd. Pri tenisu so dostikrat turnirji bolj pesek v oči, ker se v ozadju vrti velika količina denarja. Poglejte na primer Wimbledon, tam se ljudje, sploh ženske, že eno leto pripravljajo, kaj bodo oblekle in podobne reči, kot modna revija. Naj mi oprostijo igralci… In vse to povleče gledanost. Po drugi strani pa lahko bolj spremljaš tenis in bolj lahko oceniš udarce kot gledalec. Namizni tenis je najhitrejši šport. Miza je dolga 2,5 metra, žogica leti tudi 180 km/uro, pri tem je pa še močna rotacija v vse smeri, na primer največja rotacija žogice je 12.000 obratov na minuto in za igralca je to velik problem, kako ukrotiti to žogo in šele potem taktično kam jo usmeriti, če jo lahko. In vse to en gledalec ne vidi, kaj se godi z žogico. Na primer pri drugih športih lahko gledalec vsaj približno oceni zakaj je igralec naredil napako, pri nas pa gre vse hitro. Na primer, če bi hotel žogico refleksno vrniti, potem bi morala biti miza dolga 15 metrov. Zato ta šport zahteva veliko treninga, da vsako situacijo preneseš takoj iz oči v roko in noge. Skratka avtomatizirati moraš vse. Za lažje razumevanje lahko dam primer. Če naleti majhen otrok na svoji poti na lužo, bo kar zagazil v njo, ker še nima te avtomatike. Malo odrasel, bo avtomatično brez razmišljanja naredil dolg korak čez lužo. No, je še veliko takih stvari.Ali je mogoče kaj specifik v namiznem tenisu, ki jih ne najdemo v drugih športih?Mogoče bi bilo to vprašanje bolje obratno, da v drugih športih ne najdemo nič skupnega z namiznim tenisom. Čeprav po drugi strani, dober igralec namiznega tenisa zelo hitro obvlada tudi druge športe. Spomnim se približno 30 let nazaj, ko smo za pokušino pomešali 4 igralce med mladinsko nogometno reprezentanco, gledalci so pa morali povedati, kdo ni nogometaš. Vsi igralci namiznega tenisa so ostali notri. Ne da bi podcenjeval koga, samo tukaj se je pokazala gibljivost, hitrost, predvidevanje in zelo hitra reakcija. Ko je začel prodirati tenis v Sloveniji, so večinoma osvajali prva mesta ravno igralci namiznega tenisa. Skratka, če bi našega igralca pomešali v drug šport, gledalci ne bi takoj opazili razliko, medtem ko bi bilo obratno, bi že po eni minuti vedeli, da ta ni namizni tenisač. Upam, da mi ne bodo ostali športi zamerili, jaz cenim vse športe in v vseh športih je preboj v vrh težak.Marjanov trenutni varovanec Jan Žibart,(3. mladinec v Evropi, 15. na svetu).Za vas najtežji in najlepši trenutek?Ja, pa se res spomnim enega, ki je bil res težak. Ne vem točno katerega leta je bilo. Nizozemska reprezentanca se je pripravljala za evropsko prvenstvo. Prosili so me za pomoč. Odšel sem na Nizozemsko v njihov center, kjer so potekale priprave. Igralce sem poslal na ogrevanje in tik pred koncem ogrevanja, mi kot strela z jasnega udari v glavo misel, Marjan, kaj sploh ti delaš tukaj, ali si sploh sposoben tega, itd. V trenutku sem bil ves moker, kar sesedel sem se na stol in nisem vedel kaj bi, to se je odvilo v trenutku. Medtem so se igralci že segreli in prišli do mene in rekli »: Gospod trener, bomo začeli?« Jaz pa v takem stanju, da so mislili, da je kaj narobe. V tistem trenutku sem zavrtel film nazaj in začel premišljevati, saj vendar poznajo moje kvalitete, pa so me povabili, in tisti trenutek sem zopet normalno deloval. Vprašali so me, če je kaj narobe, a sem se hitro izvlekel in mislil samo na to, kako in kaj bomo delali. To je bil najbrž psihično eden težjih trenutkov, ki se je odigral v nekaj sekundah. No, na koncu so bili vseeno 3. v Evropi.No, bilo je zelo veliko stresnih primerov, saj če potuješ po vseh državah in kontinentih, doživiš marsikaj. Najlepši trenutki pa so, ko ti igralec zmaguje in zmaga, poslušaš himno, z njim deliš veselje, toda to traja kratek čas, ker že premišljuješ za naprej. Vrhunec in glavni motiv,cilj vsakega športnika pa je vsekakor sodelovanje na Olimpijskih igrah. Ta čast je doletela tudi mene. Še več, sodeloval sem na sploh prvih Olimpijskih igrah za mladino, ki je bilo v Singapurju, leta 2010. Kakšni so otroci danes za trening, kakšni so bili nekoč- je kakšna razlika?Danes je kar precej razlike. Včasih so bili otroci bolj razgibani, bolj so znali misliti s svojo glavo, bolj so znali spoštovati trenerje, učitelje in ostale ljudi. Lahko si vzpostavil hujšo disciplino, zahteval agilno delo itd. Tudi starši se niso vtikali v sistem dela, tudi če je kateri dobil kakšno lahko klofuto, to ni bilo nič. Kar precej reči bi lahko našteval. Danes je čisto drugače, otroke vozijo v šolo na trening in vsepovsod, doma pa sedijo pred računalnikom. Naštevajo jim samo pravice, dolžnosti nobene. Prišli smo v dobo, ko so starši hlapci svojih otrok in to ni prav. Danes ga ne smeš niti grdo pogledati, da ne prideš v težave s starši in ne vem s kom še. Danes otroci nimajo več delovnih navad, prostega gibanja, gibljivosti itd. Več kot polovica jih ne zna teči, da o kakšnem prevalu sploh ne govorim, še do kolena se ne morejo upogniti, da o spoštovanju sploh ne govorim. Starši se pehajo za boljšim standardom, da lahko preživijo, otroci pa so bolj prepuščeni sami sebi in računalniku. Skratka pozabili smo na človekove vrednote. Zato je tudi težje narediti enega dobrega športnika, ker ga moramo prvo naučiti tisto, kar je bilo včasih naravno. Tudi miselnost staršev je drugačna, mislijo da bo njihov otrok kar preko noči dober. Ja, zelo dosti razlik je, ki se jih ne da kar na kratko opisat.Mogoče vaš idol ali po čem se zgledujete?Na to vprašanje težko odgovorim. Nekega idola nisem imel, bolj se zanašam na svoj instinkt. Življenjsko vodilo, hmm, bodi tisto, kar si in ne igraj tistega, kar nisi. Bodi pošten, do sebe in drugih, če le lahko, pomagaj ljudem v stiski, prisluhni vsem, ker vsak človek ima svojo zgodbo in svoje razloge za tisto, kar počne. Nihče se ni rodil kriminalec ali kaj podobnega, zato ne smemo obsojati ljudi kar pavšalno in po videzu. Skratka – pomagaj drugim, da lahko pomagaš sebi. O tem vprašanju res nisem nikoli premišljeval.Kaj bi radi sporočili mladim in nadobudnim igralcem namiznega tenisa (ali športa nasploh)?Kot prvo bi rekel, nobena šola, nobeni starši ne učijo svoje otroka na poraze, medtem ko ga šport tudi to nauči. Pri športu se nauči osnovne motorike, discipline, veselja, žalosti, stresnih situacij in raznih drugih stvari, ki mu zelo prav pridejo v življenju. Tudi prehranjevanje ima velik pomen. Včasih sprašujejo starši ali se splača vlagati v otroka. Povzel bom misel enega psihologa. Zato jim povem, če mislijo v zameno za svetovnega prvaka, potem naj ne vlagajo nič, ker je verjetnost kot na lotu. Če pa želite vzgojiti zdravega in stabilnega človeka, ki dobi delovne navade in zna prenašati stres, potem le vlagajte, kolikor zmorete. Toda bodite realni. Vlagate lahko ljubezen, čas, tudi denar, a ne tako, da bi se morali vsega v življenju odreči. Ker potem bo pritisk na otroka tako velik, da ne bo zmogel. Tudi razumem stisko staršev, a v osnovi bi morali starši otroka vpeljati v šport zaradi osebnih lastnosti kot so motiviranost, čustvena stabilnost, postavljanje ciljev itd. Potem bodo lahko zadovoljni, tudi če športnih rezultatov ne bo. Otrok bo lahko zadovoljen, da se je veliko naučil in se dobro imel, ni pa zanemarljivo, da ga tako lahko obvarujemo škodljivih stvari, kot so alkohol, cigareti, droge itd.Sergej Ambrožič

Komentarji