INTERVJU: MARKO JUHANT, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti

0
Marko Juhant, strokovnjak na področju vzgoje otrok, že 20 let predava po vsej Sloveniji.

Trenutno se nahajamo v decembru, mesecu obdarovanj, in kot vemo so v ospredju dogajanja družine in otroci ter seveda dobri možje, ki vsako leto obdarujejo pridne otroke. Ker je znano, da čar pravega Božiča in praznikov počasi bledi in izgublja svoj pravi pomen, smo se o tem in še marsičem pogovarjali z Markom Juhantom, specialnim pedagogom in strokovnjakom na področju vzgoje otrok ter avtorjem številnih knjig, ki že 20 let predava po vsej Sloveniji. Povedal nam je marsikaj zanimivega, zato starši, babice, dedki in ostali, preberite si v nadaljevanju.

Glede na to, da se veseli december za mnoge začenja že konec novembra, ko začnejo z okraševanjem hiše in božične jelke, me zanima, kdaj je po vaše najprimernejši čas za tovrstno dejavnost? Dogaja se namreč, da v času božiča okrasitev in božična jelka izgubi svoj pomen in s tem tudi čar božiča.

Mislim, da je to eno tistih močnih področij, kjer se je treba držati tradicije, ki je že nekoliko pozabljena. Sredi julija, avgusta namreč že dobimo prve novoletne okraske po trgovinah, kar je noro. Ekonomija pač ne more narekovati vsega življenja in mislim da se ne smemo pustiti, da nas trgovci silijo v tovrstne aktivnosti. Dogaja se, da odločitve, ki jih sprejemajo večje inštitucije, kot je občina Ljubljana, posnemajo tudi drugi. Torej če se na občini Ljubljana odločijo za prižig prazničnih luči že v novembru, jim bodo sledila še nekatera druga večja mesta. Ljudje so že kar začeli postavljati smrečice, tako v vrtcih šolah in drugih ustanovah kot tudi doma. Vse to bo trajalo cel mesec in občutek, da je praznik, izgine. Smrečica in lučke niso več povezane s prostim časom, prijatelji in s tem, da se zavališ v fotelj, si vzameš knjigo ter si jo v miru prebereš brez, da ti ves čas zvoni telefon in podobno. Tega zdaj ni več moč pričakovati ker, do takrat se že vsi ti občutki in želje izživijo. In potem sledi le še planiranje, koga moramo obiskati in kdo pride nas obiskati, ali imamo vse, ali imamo vino ohlajeno in podobno. Torej, kdaj se postavljajo smrečice? Potrebno je začeti delovati tako, kot je bilo včasih. Okraševanje in postavljanje smrečice bi se moralo začeti 24. decembra, tako kot to veli tradicija. Dejstvo je, da živimo v krščanskem svetu in to je tista splošna norma, ki bi se je morali držati. Res je, da če poznamo norme, od njih lahko odstopamo, pomembno pa je, da vemo zakaj. Ker če nekaj počnem drugače, se potem slej kot prej sprašujemo, zakaj to pravzaprav počnemo. Kar pomeni, da če ni pravih prazničnih trenutkov, nimamo časa za svojo družino, čemur pa so prazniki pravzaprav namenjeni. V mislih imam tisto najožjo družinsko mrežo, se pravi starši, otroci, mogoče tudi kakšna teta, stric, bratranci in sestrične in to je to. Vsi ostali pridejo kasneje.

Kako torej izgleda praznovanje pri vas doma?

Pri nas se je vedno počakalo do 24. decembra, ko postavimo po tradiciji jaslice in smrečico. Takrat je vse prirejeno le temu. Na ta dan smo vsi doma in tudi otroci pridejo pomagati. Hčerka z ženo vedno daje lučke na smrečico, ki je takšna malo večja, ampak ni vsako leto na sveže posekana, ker se nam zdi škoda. In tako se začnejo prazniki. Pri nas se še pes tisti dan umika in gleda, kaj se dogaja in čaka. Pri nas Božiček dejansko prinese pod smrečico ob neznanem času, na skrivaj, tako kot mora prinesti, darila se kar pojavijo in nikoli še nisem nobenega zalotil, da prinaša stvari in vedno mi prinese. To so res posebni občutki. In tudi, ko sta bila otroka majhna, sta vedno iskala darila po hiši z mislijo »joj, kaj pa, če jih bova našla, mogoče so pa že v hiši,« in res jih nikoli nista našla. Tudi sedaj ko sta odrasla.

“Pri nas Božiček prinese pod smrečico ob neznanem času, na skrivaj, tako kot mora prinesti, darila se kar pojavijo, in to so res posebni občutki.”

Torej moramo med prazniki dajati poudarek na bližnji družini, z namenom, da se res povežemo…

Točno tako, poudarek je na kvaliteti druženja in ne na kvantiteti. Ni važno, koliko nas je, ampak je važno, kdo smo skupaj in kaj počnemo. Ne gre samo zato, da bi se »basali« s hrano in s pijačo v smislu »več kot se spije, boljše je«, absolutno ne. Ampak gre za to, da nekoliko obnovimo medsebojne odnose. Ob takšnih priložnostih ponavadi naredimo malo statistike, torej obnovimo, kaj se je dogajalo in kaj je bilo včasih, obujamo spomine. No, tako večkrat tudi otroci izvedo, kaj smo ušpičili mi, kot otroci. In tu moramo biti previdni, da jim ne dajemo prezgodaj idej, ker potem nam hitro rečejo »saj ti si bil pa še slabši«. Za vzgojo je torej pomembno, da te zadeve povemo ob primernem času, približno takrat, ko lahko tudi prijateljujemo s svojimi otroki, in to je, ko imajo oni že svoje otroke.

Kdaj je pravi čas, da otroke razžalostimo in jim predstavimo kruto resnico – da dobri možje ne obstajajo? Obstaja »pravi« način za to?

Otrok to tako ali tako izve iz okolice, da tega ni, da so to starši, vendar čarobnost lahko vsaj nekaj časa ohranimo tako, da mi vztrajamo pri tem, da skrijemo darila in podobno. Pri nas smo to počeli leta in leta. Otroka sta dolgo verjela, vsaj nekje globoko v sebi. Navzven sta drugim dala vedeti, da ne verjameta, ampak vedno, ko smo bili sami, sta se pogovarjala o tem, ali bo še nosil ali ne. Vedela sta, da dokler verjameš, da dobri možje obstajajo, nosijo darila, zato bolje za njiju, da verjameta (smeh). Čarobnost pa smo ohranjali tudi z nekaterimi drobnimi stvarmi, kot na primer s sosedi, ki so imeli naš ključ in skrivaj prinesli k nam v hišo darila, pocingljali in izginili, mi pa smo bili vso zadnjo uro v dnevni sobi, pri večerji. Otroci so tako vedeli, da nismo bili mi, kar pojavilo se je, in to je bilo tisto, kar so si najbolj želeli. Kasneje, v odrasli dobi, je sin povedal, da sta točno vedela, da mora biti nekaj na Miklavžu in Dedku Mrazu in Božičku. Dejala sta da, midva sigurno ne bi toliko dala za lego kocke. In on je po tem sklepal, da mora to sigurno biti »dobri mož«.

Prvi dobri mož nas je že obiskal in opaziti gre, da je Miklavž »prestavil v višjo prestavo«, kar se tiče obdarovanja, saj je s sadja in kakšne sladkarije prešel na ogromna, draga darila… Kako vi gledate na to?

Miklavž pri nas nosi tudi odraslim in je še vedno tradicionalno. Prinese nekaj sadja, nekaj sladkega za pojesti in nekaj uporabnega za obleči, ogrniti ali nekaj podobnega, kot so na primer kapa, rokavice in šal. Praviloma vedno prinese nekaj volnenega, kar se tudi obrabi in drugo leto rabiš novo in se potem vsako leto razveseliš. Spomnim se leta, ko je bila hčera navdušena nad rokavicami, kjer je bil vsak prst druge barve, to je bil takrat nek trend. Veselila se je kot kakšen majhen otrok, videti je bilo toliko enega veselja ob darilu, ki pravzaprav nima velike vrednost po ceni, a je bil toliko bolj vreden. Zdi se mi da se vse preveč išče draga darila in se jih izbira po ceni, namesto da bi izbrali po vrednosti za tega, ki bo obdarovan. Nekomu nekaj pomeni zelo veliko, spet drugemu silno malo, tretjemu pa bi se zdelo čisto napačno. Če bi npr. oče kupil sinu igračo pištolo ali pa zračno pištolo, ki dejansko strelja kroglice, in je fant star deset let, bi bil oče zelo vesel, ko bi jo dal, prav tako otrok. Mama pa bi bila grozno razočarana, kako nasilno njen partner vzgaja sina. To so običajne zgodbe. Bom pa dodal še drugo. Ko so imela dekleta priložnost streljati z zračno pištolo – v enem tednu ne, da so jo polomile, obrabile so jo, uničile, obrabile tako, da ni več delovala. Šli smo kupiti novo, ker je bil to nepopisen užitek. Spraševale so se, zakaj to sploh prepovedujejo, saj smo streljali le v tarčo. To je dejansko zabava, šport in niso mogle verjeti, zakaj to prepovedujejo otrokom.

Torej vi menite, da tovrstne igrače, ki veljajo za »nasilne«, ne bi smeli prepovedovati otrokom?

Ah, kje pa. Realnost je pač takšna. Ko sem bil jaz star 15 ali 20 let, nisem imel nikoli občutka, da bom še doživel, da bo država v stanju vojne. Pa smo bili, res ne dolgo, ampak bili smo. Sosedje so imeli kruto vojno. Naša generacija je še šla služiti v vojsko. Stvar je imela nek namen. Kasneje se je to končalo in bil sem srečen, da mojemu sinu ni bilo treba iti v vojsko, ker ni bil ravno primeren za le-to. Ampak nekateri bi to potrebovali za njihov lasten razvoj, dejansko bi jim zelo koristilo, če bi šli enkrat čez ta sistem. Predvsem tisti otroci, kjer se od njih nič ne zahteva, kjer je vse dovoljeno, vse super in enkratno, vse je na voljo, vsi obeti so ves čas v zraku. In seveda potem tak otrok ne naredi stvari, ki so na koncu odvisne od njega. Prepričan je, da če bi samo s prstom mignil, bi bil že skoraj svetovni prvak in tako bi sklepala tudi mama in oče. Ampak ne migne, ker je to naporno, skratka vse je odveč. In ker mama ne dovoli nasilne lesene pištole, mu kupi nenasilni računalnik z igrami v katerih fant seka glave in vodi strelske pohode.

Glede na to, da nam je na dosegu rok tako rekoč vse, kar si zaželimo, smo tako odrasli kot otroci postali izrazito potrošniški. Dejstvo je, da živimo v svetu, kjer smo poplavljeni s ponudbo igrač in ostalih zadev. Otroci to doživljajo tako, da si želijo imeti popolnoma vse in ko nekaj dobijo, jim to postane hitro nezanimivo. Kako doseči, da bo igrača oz. neka stvar dlje časa zanimiva? Imate morda kakšen napotek, na kaj moramo biti pozorni pri izboru daril za otroke?

Vedno je najprej treba misliti na varnost. Tu ne gre toliko za starost otroka, ampak za to, na kaj smo ga pripravili. Če smo ga naučili ravnati z nožem, torej veščin obdelovanja in rezanja lesenih palic in podobnih stvari, je žepni nož popolnoma primerno darilo. Zelo primerno. Če pa tega nismo storili in imamo izjemno agresivnega otroka, impulzivnega in mu kupimo žepni nož, je pa to lahko življenjsko nevarno, tako za otroka, ki bo nosil posledico kot za drugega, ki bo deležen neke hipne, nore odločitve.

Torej je varnost na prvem mestu…

Tako je, varnost je na prvem mestu. Na drugem mestu je, kako bo to darilo uporabil in koliko časa ga bo uporabljal. Npr. čokolada se porabi in je fino, ker potem lahko daš novo, torej jo imaš vedno možnost dati. Seveda, če jo ima rad, v nasprotnem primeru pa jo je tako ali tako nesmiselno dajati. Nutricisti seveda dobijo pike, če rečeš čokolada, saj so prepričani v svoj sveti prav, da je čokolada za zdravje škodljiva. Čeprav so ravno morali požreti, da maščobe niso škodljive in da niso glavni vzrok debelosti. Skratka ni problem, če bi za darilo dobil čokolado, problem je, če si jo kupim za nagrado, z namenom, da se potolažim, ker ničesar drugega v življenju nisem uspel narediti in mi stalno ne uspeva. To pa je problem. Takšna čokolada pa je problematična in ne tista, ki jo mi damo. Čokolada je lahko izjemno darilo za nekega moškega. Večji kot so moški, rajši imajo čokolado, takšna so moja opažanja.

Torej potrebno se je vprašati, kolikokrat bo uporabljal igračo in koliko časa predvidevamo, da bo aktualna. Ni smiselno, da za silvestrovo dobi igračo, za katero rabi tri dni, da jo sestavi, kot so na primer kakšne komplicirane lego kocke. Modro bi bilo, da bi jo dobil za časa božiča, če že.

Moramo pa se tudi vprašati, kaj rabi. Če otrok reče, jaz bi imel pa to, ga vprašamo, kdaj bo to potreboval in kako bo to uporabljal. Če otrok uvidi, da ga skorajda ne more uporabljati, ga vprašamo, ali je to dobro darilo ter ga tako spodbuditi k temu, da se odloči za nekaj drugega. Usmerjamo ga torej tako, da preverimo, kdaj bo, kako bo, s kom bo, kolikokrat bo in kaj mu je v največje zadovoljstvo.

Kakšno je vaše mnenje, katere dobre može praznovati, vse ali le posamezne?

Odločitev, katere dobre može praznovati, je prepuščena vsakemu posamezniku. Če se nam zdi, da sta dva dovolj in če vemo, katera dva sta prava, je to edini pravi odgovor. Seveda pa lahko praznujemo tudi vse. Vsaka družina po svojih vrednotah. To je ključno. Nič ni narobe, če se praznuje vse, ampak bodimo premišljeni. Tisto, kar bi sicer dali v dveh kosih, dajmo pač na tri kose. Enega si izberemo za glavnega, kateregakoli, čisto vseeno. Ta prinese nekoliko več daril. Zna pa biti nekoliko nerodno, če je to Miklavž, ker je ta po tradiciji nekoliko bolj skromen, prinese preproste, manj vredne, predvsem uporabne stvari. Za ostale pa velja tako ali tako preprosto pravilo, kaj se kupuje.

In kakšna so po vaše pravila, ki zapovedujejo dobro darilo?

Na voljo imamo štiri kategorije, med katerimi izbiramo, in tu ne moremo zgrešiti dobrega darila. Nekaj za obleči, za prebrati, za poigrati in za pojesti. Lahko tudi kombiniramo vse štiri, če nam znese. Torej prinesemo npr. naušnike, da otroka ne zebe v ušesa, lahko mu prinesemo eno majhno igračo, eno knjigo in nekaj, kar ima zelo rad. To je lahko tudi vrečka pudinga, ki ga bo otrok skuhal skupaj s starši in ga bo še toplega pojedel. Ni treba, da je to cela torta. Včasih otroku več pomenijo malenkosti. To je darilo, ki ga otrok potrebuje. Ves čas bo vedel, vsakič ko ga bo prijel, da je to tisto, kar si je res želel.

Ali bi potemtakem priporočali, da otroci pišejo pisma dobrim možem, kjer navedejo seznam daril, ki si jih želijo?

Ja, absolutno, morajo ga pisati – če je pismen, če ne pa naroči. Vendar moramo otroku vedno dajati dvom v smislu »ne vem, če ga bo prinesel, kaj pa če ga ne bo dobil, vse več je otrok« in podobno. Te zgodbe pridejo prav, ker drugače iz otrokove želje nastane naročilo. Če naročimo npr. nekaj pri Kitajcih, smo potem samo živčni, da dobava traja tako dolgo časa, in smo napeti, ker ne vemo, ali bo prišlo pravočasno ali ne. In če ni točno tako, kot si je otrok zaželel, je takoj čutiti razočaranje v smislu »joj, to pa ni točno tako, kot sem si želel«, in nismo zadovoljni ne mi, ne otrok. Zato je pomembno, da jim dajemo dvom, da potem ne bodo razočarani, če ne bodo dobili točno tistega, kar so si zaželeli.

Torej kaj storiti v primeru, če otrok dobi darilo, s katerim ni zadovoljen in ob tem izraža žalost in negodovanje?

Če »dobri mož« ve, da ne podpira določene otrokove želje, mora to otroku povedati preko staršev. Npr. otrok si želi dobiti žepni nož, a z njim še ni navajen delati, in starši vedo, da mu tega dobri mož ne bo prinesel. Zato mu je treba še pred obdarovanjem nakazati dvom ter ga spodbuditi, naj raje naroči nekaj drugega. Potrebno je delati selekcijo. Kadar pa razočaranje nastopi v času obdarovanja, mu je potrebno vzbuditi upanje, da mogoče bo pa to dobil naslednjič ob naslednji priliki praznovanja. Moramo pa biti pozorni, da jim ne vzbujamo upanja, da bodo dobili stvar, za katero vemo, da je ne bo mogel dobiti, npr. v primerih, če darilo presega naše finančne zmožnosti. Nikakor pa ne smemo otroku igrače, ki si jo je tako želel, in je ni dobil, kupiti v najkrajšem možnem času in mu jo dati, da bo le zadovoljen. Morajo se navaditi, da ljudje ne moremo dobiti popolnoma vsega, kar si želimo, in slej ko prej bo to moral spoznati tudi otrok. Naj za primer navedem situacijo, ko bo fantu zelo všeč dekle, ampak njej ne bo všeč in je ne bo mogel dobiti, pa če mu je to všeč ali ne. Treba jih je naučiti sprejemati zavrnitve.

Kako torej brzdati otrokove želje po darilih, ki presegajo nase finančne zmožnosti?

Otroku povemo, da si tako dragih daril Miklavž in Božiček ne moreta privoščiti, ker je toliko otrok, da se ne izide. In če nam otrok reče, da je bil res zelo priden, mu moramo mi povedati, da je veliko pridnih otrok ter ga povprašamo, ali pozna še koga, ki je priden, npr. v razredu, med prijatelji. Ko bo sam uvidel, da je to res, bo verjel, da se verjetno res ne izide.

Opaziti je, da otroci svojo »pridnost« merijo po tem, koliko in kako velika darila dobijo. Kaj menite o tem?

Predvsem bi odrasli morali nehati uporabljati besedo »priden«, ker si otroci ne predstavljajo točno, kaj to je. To je še en dokaz, da si ne predstavljajo. In potem iščejo druge znake ter sprašujejo starše skrivaj »a ne mami, da sem jaz bolj priden«, vendar v resnici sprašujejo »a ne, da imaš mene malce bolj rada«. To je pravzaprav vprašanje, ki ga postavljajo. Ker toliko poudarjamo to pridnost, da mislijo, da imamo bolj pridne otroka rajši, kar pa ni nujno. In pridnost začnejo enačiti z ljubeznijo. Otroci dobijo občutek, da če sem priden, mi pripada vsakršna ljubezen, ki si jo zaželim. In tako imamo lahko resen problem, ki lahko traja celo življenje. Otroci morajo vedeti, da ne morejo biti celo življenje nagrajevani. Torej stran od pridnosti, ker ničesar dobrega ne prinese. Gre za to, da dobro opravijo svoje naloge, da se primerno kulturno obnašajo, da znajo poskrbeti za družinske člane, to troje če imamo, je že zelo v redu, še osebna higiena in konec.

Kljub vsemu moramo biti pozorni na obnašanje otrok in otroke obdarovati v skladu z njihovim ravnanjem. V primeru, da je bil otrok res poreden, se moramo kljub vsemu držati tradicije in otroku priskrbeti manj daril in zraven še polovico šibe, okrašeno z rdečo pentljo. Tako bo otrok videl, da za dejanji sledijo posledice, da ni popolnoma samoumevno dobiti darila. Kar se lahko po tem zgodi je, da če dobro vzgajate otroke, bi v tem primeru drug otrok, bratec ali sestrica, ki ne bi dobil šibe, svoja darila delil z njim. In to je višek, ki ga lahko dosežemo v vzgoji. Torej da zna deliti in da z drugimi sočustvuje. To za sabo prinese tudi to, da otrok ve, kje so meje in jih tudi upošteva, ker se zaveda, da drugače sledijo negativne posledice. To je lekcija.

Obdarovanja ponavadi prinašajo na kupe sladkarij, zato se doma naredi velika zaloga, katere se zavedajo tudi otroci. Marsikdo tako po vsakem obroku ali opravljenem opravilu prosi za nagrado v obliki bombončka ali čokolade in podobno. Kako ravnati v tem primeru?

Povedal vam bom metodo, ki je v takšnih primerih zelo učinkovita. Odločite se za dneve, ki imajo črko R ali pa za dneve, ki je nimajo. V tistih dneh se jé ali pa se ne jé. Če se jé čokolada v dnevih, ki imajo črko R, so torej to toRek, sReda, četRtek, v ostalih dneh pa ne. S to metodo se da narediti še marsikaj drugega. Torej, če ime dneva vsebuje črko R, ima tri dni, če ne ima pa štiri dni. Ko bo otrok vprašal, ali lahko dobi malo čokolade, ga starš vpraša, kateri dan je, in ko otrok ugotovi, da je dan, ki npr. nima črke R, bo že sam dojel, kakšen je odgovor, nič mu ni potrebno razlagati, zakaj, on bo že sam vedel. Sam odkrije, da ne more, in še pravila se nauči upoštevati. Kar se tiče nagrad po uspešno opravljenih opravilih, ki so namenjena skupnemu dobremu, pa naj sledi žurka. Slovenci praznujemo tako, da se vsi usedemo za mizo, to pomeni, da je potrebno nekaj pripraviti. Idealno bi bilo, če bi oče vstal in rekel »Ajde punce, fantje, gremo za mizo, jaz bom pa zamesil za palačinke, jih spekel in jih boste sproti jedli«. Čez to ga ni, čaka se, debatira se, klepeta se, občutek je dober, dobro smo opravili, to je praznik. Tu gre za doživetje. Najboljša nagrada za karkoli je še vedno doživetje.

Otroci in tudi odrasli namesto igrač za darilo včasih dobijo denar v obliki bankovcev. Dogaja se, da otrok v denarnico pospravi denar in takoj začne razmišljati o tem, kaj si bo z njim kupil in kdaj. Kako otroke naučiti primernega ravnanja z denarjem in predvsem pomena varčevanja?

Poznam eno dobro metodo… Bankovce pretvorimo v realne zlatnike oz. srebrnike, ki jih lahko damo kot darilo in tako lahko nagradimo otroka. To bi lahko uvedli tudi namesto žepnine. Ko jo nabere, gremo in kupimo en srebrnik in si tako nabira svoj realni zaklad. Če na primer rečete otroku, naj nariše zaklad, bodo vedno narisali zaboj s kovanci, punce pa še tiaro, in to je to. Prav tako najstniki. Če jim to podarimo, ga ne bodo šli zamenjati za denar, tudi če zamenjavo lahko opravijo doma. Vedno znova jim moramo dati vedeti, da jih lahko zamenjajo tudi doma s starši. In to je dejansko dobra metoda, da se navadi varčevanja. Poleg tega pa je lahko odlično sredstvo za obogatitev darila.

»Če na primer rečete otroku, naj nariše zaklad, bodo vedno narisali zaboj s kovanci, punce pa še tiaro, in to je to.« Foto: Tadej Varga, 7 let.

Prazniki so tudi čas, ko družina več časa preživi skupaj. Veliko časa namenijo tudi raznim igram. Do kolikšne mere je to še ustrezno in kdaj je potrebno igro s starši omejiti, da otroku ne ubijamo kreativnosti, domišljije ter zmožnosti samostojno in kvalitetno preživljati prosti čas?

Najenostavneje je, da rečemo »dopoldan bomo skupaj, popoldne se igraš sam«. Otroke poskusimo spodbuditi, da se zamotijo sami. Dober način, kako se lahko otrok uspešno zamoti, je na primer ob ustvarjanju. Za darilo lahko otroku kupimo majhno pištolo na toplo lepilo, in potem ima škarje, karton in sam začne graditi hiše, lepiti in sestavljati. Tu gredo ure, otroku potem malo pokažemo, kako lahko to naredi ter mu morda pokažemo posnetek na Youtube. In potem si lahko naredi šablono te hiše, ki jo le preriše na drug karton in naredi še eno takšno hišo, le, da je ta drugačne barve. Poigra se še z opekami in podobno. Mnogi se otroku bojijo dati pištolo na toplo lepilo, ampak več kot malo opeči se ne more. Dejansko je otroku bolj zanimivo, če lahko uporablja nekaj, kar se oceni kot prezahtevno zanj, kar mu damo vedeti tudi sami, in ga ob uspešni uporabi tudi pohvalimo, on pa bo še dodatno ponosen na svoj dosežek. Pomembno pa je, da se sam navduši nad tem, ne smemo ga za to navduševati mi. Pa še en pomemben napotek… Dobro je, da izdelke pripravlja tako, da osnova ni kvadratna, temveč pravokotna, prilagojena dimenzijam okenskih policic in drugih površin, kamor bi jih lahko postavil in kjer jih bodo vsi občudovali. Pozorni moramo biti tudi na to, da izdelke naredi popolnoma sam, pa četudi on prosi, da ti narediš nekaj namesto njega. Ne. On mora narediti, mi mu lahko le pomagamo morda kaj pridržati in podobno, da bo to zadevo lažje speljal. Tako bo imel res občutek, da je to čisto njegovo delo.

Bi za konec želeli še kaj dodati?

Ja, dejansko premalokrat pomislimo na takšno stvar, kot je na primer pištola na toplo lepilo, in vrednost, ki bi jo prinesla kot darilo. Otrokom, ki niso iz strogega mesta in ki imajo v okolici dovolj narave, jim za darilo lahko ponudimo izkušnjo izdelave palic iz šib, za kar potrebuje trsne škarje, tiste najbolj običajne za striči palice, s toplo pištolo pa lahko naredi vse od koliščarjev do makete letala ali pa košaro, česar koli, da ne omenim navadnih malo močnejših škarij. V Tosamini trgovini lahko kupite lesene paličice za pregled grla ali pa v živilskih trgovinah paličice za ražnjiče, katere se da enostavno striči s škarjami. Zraven priskrbimo še lesene ploščice, ki jih otrok lahko na vse načine lepi med sabo, lahko gradi hiše, most, ni da ni. Dejansko rabi le dva orodja in nekaj lesa. In tako otrok postane specialist in se ubistvu pripravlja na vlogo, ki jo mora do nekje 12. leta opraviti. In to je, da je v nečem res dober, kar pa ne velja za računalniške igrice ali Playstation. Predvsem pa tako dosežemo, da se otrok ne boji poskušati. Postane neustrašen. Ko se loti zadeve, se zaveda svojih pomanjkljivostih, napak, zato se tega loti drugače, zraven ne obupuje. Tudi starši smo lahko ob njem prisotni in skupaj z njim ustvarjamo. Veliko stvari, ki jih pri ustvarjanju lahko uporabimo, so že doma, in ponavadi služijo kot odpadki. Na primer pokrov od steklenih kozarcev, ki ga lahko uporabimo na venčku namesto stojala za svečke in tako preprečimo, da bi vosek stekel tam, kamor nočemo. Pokrovi so ponavadi še zlati, kot nalašč za novoletne okraske. Potrebno je le vklopiti malce več domišljije, in idej za darila in načine, kako preživljati skupno druženje, ne bo zmanjkalo.

M.K.

Komentarji