Intervju: Nataša Košir Mušič, miss Jugoslavije 1968

0
Nataša Košir Mušič

»Najprej so me izžvižgali, potem pa bi skoraj postala miss sveta.«

»Res sem vesela, da se kdo še spomni. Bila sem prav presunjena, ko ste me poklicali, ker za tukajšnje medije pa res nisem še nikoli spregovorila.«To so bile ene izmed prvih besed Nataše Košir, poročene Mušič, s katero smo preživeli delček že prav poletnega popoldneva. Ta prijetna, energična in vedno nasmejana (sedaj) Ljubljančanka, nekdaj pa Kočevka, tako dobro »skriva« svoja leta, da bi ji – in to čisto iskreno – prej kot 73 pripisali 37 let. »Ah, veste, to je genetika,« Nataša odgovarja na tovrstne komplimente. »In pa to, da živiš zadovoljno. Seveda vsak doživi stvari, ki ga porinejo nazaj, vseeno pa je treba ostati optimističen in se ne obremenjevati za nepomembne stvari,« mi zaupa še dodatni recept do dobesedno »lepega« zrelejšega obdobja. O njenih prvih letih življenja, (nepričakovanem) uspehu na tekmovanju za miss Jugoslavije in kasneje miss sveta, o prijetnih in malce manj prijetnih posledicah naziva »miss« in še o marsičem zanimivem pa v nadaljevanju.

Gospa Nataša, povejte nam kaj o sebi. Prihajate pravzaprav iz Kočevja, bili ste miss Jugoslavije leta 1968 in skorajda celo miss sveta, pa vas tukajšnji prebivalci – roko na srce – pravzaprav ne poznajo oziroma se vas ne spomnijo. Vsaj po naših izkušnjah…

Ja, bo kar držalo. Rojena sem bila v Novem mestu, prva leta pa sem živela v Ljubljani. Nato, ko sem začela obiskovati prvi razred osnovne šole, smo se preselili v Kočevje. No, moj oče je pravzaprav naredil polovico tega mesta, če tako rečem. Recimo Melamin, kemično tovarno, je naredil od prve »karjole« do konca. Bil je tudi podpredsednik kočevskega okraja, takrat največjega okraja. Kočevje je bil ves čas, tako kot še danes, zelo nerazvit in zelo nekako v ozadju, vsaj v primerjavi z njim podobnimi mesti, kot je recimo Novo mesto. Kočevju je sicer takrat dobro kazalo, imeli smo tri velike, dobre tovarne, z velikim številom delovnih mest, a, po mojem mnenju, so se takratni župani malce preveč ukvarjali z lastnimi interesi kot pa z ljudmi oziroma z mestom. No, moj oče je recimo skreiral tudi cesto do Ljubljane, ker, ko smo mi prišli v Kočevje, je bila cesta še makadamska. Moje otroštvo je bilo zelo lepo, spomnim se, kako smo ob nedeljah popoldne šli na sprehod in si ogledovali mesto, oče je ponosno kazal kaj vse se dela… skratka, mesto je imelo velik potencial za razvoj. Zadnjih denimo 20, 30 let pa sem bila precej razočarana ko sem videla, da mesto tako stagnira, ampak vidim, da gredo stvari na bolje. No skratka, jaz sem tukaj preživela tudi gimnazijska leta, pri 18-ih letih sem odšla študirati medicino v Ljubljano in potem sem tam tudi ostala. Veste, vse moje gimnazijske sošolke s tega območja, s katerimi smo skupaj maturirale, so ostale v tujini, v Ljubljani, nobena ni – mislim da z izjemo Dragice Gornik – ostala tukaj. Jaz še vedno pogosto pridem sem, pozdraviti in se podružiti z mamo, drugega pa tukaj pravzaprav nimam. In to me žalosti, Kočevje je v kar nekajletnem obdobju popolnoma stagniralo, medtem, ko so se druga, podobno velika mesta razvijala in napredovala.

Kako pa to, da ste se prijavili na izbor miss Jugoslavije?

Pravzaprav me je prepričal moj mož, no, takrat nisva bila še poročena. Rekel mi je: »Pa pojdi, poskusi, sprehodi se po odru, najmanj, kar boš dobila bo zlata ura,« (smeh) ampak jaz nisem bila čisto prepričana, kajti, mislila sem si: »Kaj pa, če moji starši izvedo za to… saj me bodo linčali,« seveda, če malce pretiravam, ampak vseeno, pri nas je bil študij vedno na prvem mestu. No, vseeno sem se odločila, da poskusim, pač zaradi zlate ure (smeh). In sem – popolnoma nepričakovano – zmagala. In seveda, potem je obvezna udeležba tudi na tekmovanju v Beogradu za svetovni izbor, ki je potekal v Miami Beach-u. Podeljene so licence za enoletno sodelovanje, zato da se pravzaprav nekako odkupiš za nagrade in vse tisto, kar dobiš. Iskreno, res je naporno in življenje v trenutku postane čisto drugačno. Šele potem, ko sem bila stara 39 let, sem končala študij prava, odšla sem tudi delat v tujino, zaposlena sem bila na ambasadah na Dunaju in v Zagrebu.

Torej ste se do 38-ega leta ukvarjali z manekenstvom?

Ne ne, z manekenstvom sem se ukvarjala 10 let. Veste, v Jugoslaviji je bilo tako, da se nisi mogel preživljati z nekim »svobodnim poklicem«. Takrat biti manekenka ni bil poklic in nisi imel zavarovanja. Moral si na Občino kot državljan in si dobil potrdilo, da so ti odobrili brezplačne zdravstvene storitve. No skratka, po desetih letih manekenstva sem imela družino, svoje otroke, sem mogla iti v službo. Zdaj je seveda drugače, lahko si samozaposlen ali kaj takega, veliko več je možnosti.

Z go. Natašo smo obujali spomine na njena manekenska leta.

Povejte mi, leta raznih izzivov, ki jih doživi malokdo, pa spogledovanje z ljudmi, žirijo, elito… Kako vam je vse to ostalo v spominu?

Šele zdaj se zavedam oziroma vidim vse skupaj z drugačne perspektive. Namreč, jaz sem se, iskreno povedano, otepala tega naziva in vsakega nadaljnega angažiranja v zvezi s tem. Ker, veste, jaz sem bila druge vrste človek. Nisem šla v manekenstvo oziroma med »lepotice« iz želje in ambicij v smeri opravljanja tega poklica. Ker ja, takrat je to dejansko bil »poklic«, saj si imel pomembno nalogo – predstavljati Jugoslavijo celotnemu svetu. Včasih ni bilo toliko raznovrstnih »miss« tekmovanj, bila je ena v celi Jugoslaviji, danes pa imamo vse vrste missic – miss športa, miss plaže, miss tega in onega. Včasih je bila ena in edina miss, miss Jugoslavije. Veste, jaz sem bila pravzaprav po celem svetu, kot predstavnica nekih državnih projektov, recimo, trudili smo se dobiti recimo letalske povezave z Afriko. Povsod smo bili čudovito predstavljeni in čudovito sprejeti, tako, »nadstandardno«, povsod, kamor smo prišli je bila organizacija, nastanitev in sprejem na visokem nivoju. Vedno sem bila enkratno sprejeta in to je bilo pravzaprav zelo lepo življenje, ampak jaz sem bila bolj tako, kako bi rekla, nervozna, kdaj bom prišla domov. Tudi mama in oče… oba sta želela, da čim prej končam s tem (smeh). Ampak skratka, iz vsega skupaj sem se torej 10 let »poklicno« ukvarjala z manekenstvom, potem pa sem mogla iti v službo. Za to pa sem seveda potrebovala »papir«, zato sem se vpisala na študij prava in ga tudi dokončala.

»Recimo, poglejte, kakšna sem bila. Vse vrste lasulj…« Nataša pokaže na fotografijo s kataloga kolekcije pomlad-poletje za Namo Zagreb.

Kaj pa, če primerjate sedanje izbore za miss Slovenije s preteklimi, sicer za miss Jugoslavije? Kje so največje spremembe?

Ja, leta 1968 je bil izbor za miss Jugoslavije v Beogradu na Tašmajdanu, to je ogromen stadion in bilo je noro. To tekmovanje je bilo takrat veliko bolj »spoštovano« in seveda popularno, takrat se je namreč Jugoslavija začela odpirati. Veste, jaz sem tako pridobila vizo za Ameriko, kar je bila takrat tako velika čast… Čez leto dni sem šla potem v Miami Beach na svetovni izbor. Potem, kasneje v življenju vidiš, kako zelo so se ti odprle poti, namreč ta tekmovanja so za marsikoga pomenila odskočno desko za naprej.

Koliko vas je potem na »končnem« izboru v Miamiju stalo na odru?

Bilo nas je 60, ampak me, evropske lepotice, smo imele še poseben privilegij. Bile smo povabljene v Belo hišo, kjer smo imele kosilo in tako, »ekstra« so nas obravnavali, res, na visokem nivoju. Kakor vem, danes nobene missice ne povabijo v Belo hišo… Skratka, to je bil resen posel. V primerjavi z današnjim časom pa to ni. Danes imaš ti to bolj nekako za šport, za hec. Prej pa je bilo daleč od tega.

Zakaj na izboru za miss Jugoslavije niste pričakovali tako dobre uvrstitve?

Zaradi tega, ker, veste, tukaj na miss Jugoslavije so bili v žiriji akademiki, recimo slikarji, arhitekti in sami takšni, »resni esteti« in so vedeli, da je trend v Evropi tak, da je ženska čim bolj vitka, koščena, brez oblin, prsi, bokov. In jaz sem bila res izjemno suha, kot vidite na fotografiji. Punce iz Srbije oziroma iz vseh drugih držav bivše Jugoslavije, pa so bile punce precej »pri sebi«, tako, luštne, bolj okrogle. In, ko smo se na štadionu sprehajale po modni pisti, so pravzaprav mene izžvižgali, ker sem bila publiki povsem nezanimiva, a je žirija vedela, da sem »trend«, primer modernega dekleta. In so me izbrali. Jaz sem bila res tako presenečena, niti najmanj nisem pričakovala tega.

Kaj pa izbor za miss sveta? Nekje sem prebrala, da ste – ko ste bili že izbrani med deset najlepših – na vprašanje komisije, ali ste pripravljeni naslednje leto preživeti »zdoma« odgovorili, da ne, da si tega ne morete in niti ne želite privoščiti. Tako ste ostali pri (še vedno odlični) uvrstitvi med deset najlepših na svetu. Mislite, da bi se – če bi odgovorili drugače – pristali še višje?

Ja ja, jaz vem kaj je vplivalo. Tako je bilo. Povabili so me na razgovor, predenj bi mi dali neko titulo, ne vem pa katero. Vem pa, da je bil to čas, ko so države Vzhoda prvič stopile na Zahodni parket. Po meni je bila – mislim da že naslednje leto – miss sveta predstavnica Rusije, ker so želeli izpostaviti posebnost nas – »Vzhodnjakinj«. In tako si upam reči, jaz bi sigurno zmagala. Mislim, sigurno so želeli nekoga posebnega, da ne bi bila iz Švice ali iz Švedske ali iz Latinske Amerike. Hoteli so nekaj posebnega in so me vprašali, ali bi sprejela ta najožji izbor – torej med prvih pet. In sem rekla, da najlepša hvala, da imam tega čez glavo dovolj. Odkrito sem jim povedala in zato sem ostala »zgolj« med prvih deset. Takrat je potem zmagala Filipinka in takoj za tem je je Nixon – tedanji predsednik ZDA, na Filipinih odprl vojaško oporišče. Vidite, kako zelo prav ti je prišlo, če si zmagal (smeh). Ti izbori so šli vedno z roko v roki s politiko.

»Poglejte, tale obkrožena sem jaz, med vsemi šestdesetimi finalistkami, ogromno nas je bilo, ampak to je samo osrednji del slike,« nam pokaže Nataša Košir Mušič.

Kako so vas pa sprejeli doma, v Kočevju?

Nič posebnega, veste, to je samozatajevanje, sploh v majhnem kraju. V tistem času je bilo to na meji spodobnega. Jaz sem bila zelo klasično vzgojen človek, tako da ni moralo niti biti karkoli narobe v smislu, da bi naredila karkoli nespodobnega. Takrat tudi ni bilo nobenega rumenega tiska in teh zadev, bila je pa lahko ignoranca – niso te priznavali, omenjali, nihče ti ni čestital, kam povabil, kaj rekel… No, mediji že so kaj napisali, je bilo pa neprimerljivo manj poseganja v zasebnost. No, to je prav tako velika razlika v primerjavi z današnjim časom, kjer vse te missice postanejo tarče rumenih medijev, ki čakajo, kdaj bo izbrhnil kakšen škandal, kakšna malenkost, ki jo potem znajo zelo napihniti in missica tako postane glavna, najbolj zanimiva novica.

Ko ste zmagali, kaj ste še dobili – poleg potovanja v Miami – za nagrado?

No, to potovanje je bilo »službeno«, tako da ne bi ravno štela med nagrado (smeh). Drugače pa – kot sem rekla, sem se zaradi tega pravzaprav sploh prijavila – so bile nagrade vredne ogromno denarja. Recimo, v vrednosti dvosobnega stanovanja pa še malce več. Za eno študentko stomatologije je to bil to res balzam. Kot pravim, marsikomu bi to danes predstavljalo neko »sanjsko« življenje – spala sem v najboljših hotelih, plavala v najboljših bazenih, fotografirali so me najboljši fotografi, dobivala sem čudovita darila, kolekcije oblačil, spoznala znane ljudi in se udeleževala pomembnih in slavnostnih dogodkov…

Zmaga vas je verjetno zelo približala krogu znanih ljudi, eliti. Vam je to veliko pomenilo?

Je že res, ampak veste, včasih ni bilo toliko znanih, slavnih ljudi in tudi to je ta razlika danes – včasih. Vrata so mi bila res povsod odprta, povsod sem bila dobrodošla, ampak ne ravno zgolj in samo zaradi zmage na lepotnem tekmovanju. Celo življenje sem se namreč vrtela v krogu tistih malo bolj znanih, je pa res, da sem si veliko bolj želela v višje akademske kroge kot pa tiste »popularne«. Tudi zato sem potem po desetih letih manekensko kariero opustila, se začela resno izobraževati, za bolj resen poklic, resno službo, da sem svoje otroke lahko spremila v življenje odgovorno in kvalitetno.

Se tudi danes še kdo spomni na vas kot na manekenko oziroma miss Jugoslavije?

O ja, tudi se spomnijo. Televizija me včasih povabi, potem gostitelji raznoraznih priložnosti na splošno, pa tudi manekeni, kadar so kakšne obletnice in podobno, me povabijo in z veseljem pridem. Se kar dogaja še zmeraj, čeprav danes mi ni več tako »napoto« vse skupaj, kot mi je bilo včasih. Danes sem zelo vesela vsakega povabila, tudi recimo, ko ste me poklicali vi, sem se z veseljem odzvala. Kot sem že povedala, včasih je bilo tukaj ogromno samozatajevanja, danes pa ste že bolj odprti (smeh).

»Evo, revija Stop, to je seveda vse naknadno pobarvano, takrat barvnega tiska še ni bilo.«

Kaj pa danes, kako preživljate svoj čas? Kaj najraje počnete?

Hodim na tretjo univerzo, študiram umetnostno zgodovino in se seveda ogromno družim s prijatelji – tako z mojega kroga prijateljev kot tudi z moževega, saj se to seveda združi. Ogromno zanimivih stvari.

N.Š.

Komentarji