Intervju: Pedro Opeka

0

Ta pogovor je potekal novembra, ko je Pedro Opeka zadnjič obiskal Slovenijo, a sporočilo, ki ga prinaša s sabo, je brezčasno. Ne pravijo mu zaman tudi bojevnik upanja. Delo, ki ga že desetletja opravlja na Madagaskarju, je boj z bedo in brezupom.

A zahvaljujoč neuničljivi volji in veri, da je svet lahko boljši, kot je, vztrajno premaguje dan za dnem. Lani je bil nominiran tudi za Nobelovo nagrado za mir. Te sicer ni prejel, a zdi se, da je to zadnja stvar na svetu, ki bi si jo želel. Vsaj zaradi samega sebe ne.

Pred novembrskim obiskom Slovenije je bil na ‘turneji’, bil je na Mauritiusu, vzhodno od Madagaskarja ležeči otoški državi, na Reunionu, ki je od Madagaskarja oddaljen dobro uro z letalom in še vedno spada k Franciji. »Kakšna razlika! Na Reunionu ljudje živijo podobno kot v Evropi, moji bratje na Madagaskarju pa živijo v srednjem veku, shajajo s centi,« pravi. Njegova identiteta je (vsaj) dvojna – o sebi govori kot o Slovencu in človeku z Madagaskarja. A hkrati pravi, da zaradi nečastne vloge, ki so jo v preteklosti odigrali beli kolonizatorji otoka, lahko kot belec pove tamkajšnjim oblastem le delec tistega, kar ji gre. Oziroma, da mora svoje sporočilo vriniti med vrstice.

Opeka se je rodil leta 1948 na obrobju Buenos Airesa, argentinske prestolnice, slovenskima staršema. Njegova mati je bila doma iz Velikih Lašč, oče pa iz Begunj pri Cerknici. Že kot otrok je pomagal očetu pri zidarskih delih, pri 15 letih pa je začel obiskovati semenišče. Teologijo je študiral najprej v Ljubljani, nato pa v Parizu. V času študija, v začetku 70-ih let minulega stoletja, je prvič obiskal Madagaskar. V otroštvu pridobljeno znanje mu je pomagalo pri zidarskem delu, ki ga je opravljal kot pomočnik v župnijah tamkajšnjih misijonarjev. Po zaključku študija leta 1975 je bil v Lujanu, mestu nedaleč od Buenos Airesa, posvečen v duhovnika, kmalu zatem pa je odšel na Madagaskar, državo, kjer velika večina ljudi živi pod pragom revščine. V Vangaindranu, mestu na jugu četrtega največjega otoka na svetu, je bil imenovan za župnika. Za najrevnejše je gradil hiše in sodeloval pri gradnji tamkajšnje bolnišnice. Leta 1989 je v Atananarivu, malgaški prestolnici, začel graditi tako imenovano mesto upanja. Gibanje Akamasoa (kar v malgaškem jeziku pomeni Dobri prijatelji), ki ga je ustanovil, sedaj vključuje okoli 25.000 ljudi. Pod njegovim vodstvom je na nekdanjem mestnem smetišču začelo rasti naselje, ki je postalo dom več kot 11.000, prej brezdomnim in med smetmi živečim, otrokom. Mnogim je dobesedno rešil življenje. Opeka je v Malgaših, za katere pravi, da so se morali zaradi revščine in otoške izoliranosti umakniti v otopelo vdanost v usodo, da ne bi znoreli od gorja, vzbudil novo upanje.

 

Razviti svet se zadnja leta še zlasti veliko ukvarja s svojimi problemi, ki pa so v primerjavi s težavami, s katerimi se soočajo ljudje t. i. tretjega sveta, skoraj smešne. Vas to kdaj spravi v jezo, obup?

Obupan nisem, včasih pa človeka prime sveta jeza. Tega sveta preprosto ne morem razumeti. Imamo toliko znanosti, toliko znanja in podatkov, vse vemo o dogajanju v svetu. Vemo, koliko bogastva je na Zemlji, vemo, koliko je ljudi na njej, poznamo natančno proračun in BDP vsake države … Ob vseh teh informacijah in bogastvu ne moremo ostati brezbrižni in brezčutni do tega, kar se dogaja v Afriki, na kontinentu, ki ga je svet pozabil. Pa vendar se to dogaja! Izgovarjamo se, da so Afričani nesposobni, da ne znajo gospodariti … Mi bi jim lahko nudili najosnovnejše stvari – zdravstveno oskrbo, pitno vodo, človeka vredno stanovanje … Nič velikega, samo najosnovnejše rabijo. Ne razumem, zakaj jim Zahodni svet, razvite države, ne pomaga bolj neposredno, bolj učinkovito. Vse to bi jim lahko dal, pa jim ne da. Zato dvigam glas za te najrevnejše, posebej za otroke in mladino na afriškem kontinentu.

Kljub brezbrižnosti bogatega dela sveta vi ne obupate. Od kod vam energija in upanje?

Dobim jo od otrok. Na Madagaskarju smo s ceste pobrali 11.328 otrok, to je celo mesto … Ko me ti otroci srečajo, pozdravljajo in prijemljejo za roko, pri tem pa jih je en sam smeh. Takrat vidite prav posebno življenjsko moč, posebno energijo, kakršne v Evropi ne morem videti. Zaradi teh otrok vztrajam, zanje se moram boriti. Na tisoče jih je, na milijone!

Kdo vam pomaga pri delu, ki ga opravljate?

Pomagajo mi dobri ljudje, veliko dobrih ljudi. Naša skupnost Akamasoa, mi smo iznašli nov pristop do revnih. Ko sem dobil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti neko priznanje, sem se sam pri sebi vprašal, kje je moja znanost in kje umetnost. In sem ugotovil, da je znanost v skupnosti, v kateri delam, v tem, da smo se znali približati najrevnejšim in da je umetnost v tem, da smo znali z njim živeti tako, da so nas sprejeli in so bili pripravljeni zapustiti cesto in smetišča ter začeti novo življenje. To sta znanost in umetnost, ki smo jo ustvarili. Zato ne bom dopustil, da bodo velike organizacije vstopile v naše združenje. Vse večje ustanove se hočejo, ko vam pomagajo, v vaše delo vtikati. Dajo pomoč, a te hkrati vežejo. Mene ne bo nihče vezal, nihče nas ne bo vezal! Veže me samo Bog in on mi daje svobodo.

 

Katere organizacije imate v mislih?

Njihovih imen mi ni treba omenjati. To so velike mednarodne organizacije, ki za svojo administracijo porabijo več, kot pa pride do revnih, resnične pomoči potrebnih ljudi. Vse tiste, ki delajo v njih, bi rad vprašal, kolikokrat so vstopili v hišo revne družine, ali so kdaj peljali ob dveh zjutraj kakšno mamo, ki bo rodila, v bolnico. Če si daleč od teh ljudi, ti ne bodo zaupali, biti moraš z njimi, biti moraš eden od njih. Potem lahko s skupnimi močmi napravite, kar je uspelo iz tega kraja gorja napraviti nam. Zato jaz o revščini ne morem predavati. Jaz pričujem o tem, kaj smo napravili skupaj, pričujem o tem, kako smo skupaj vstajali in napredovali. To je razlika med človekom, ki predava – tistim, ki se je tega naučil iz knjig in natančno pozna postopke boja proti revščini, »prva točka to in to, druga točka to in to« –, in nekom, ki to živi. Tak človek lahko pozna teorijo veliko bolje, kot jo poznam jaz in lahko predava bolje, kot znam predavati jaz. Ampak to počne brez duha in duše, brez prepričanja in ljubezni. Jaz pa govorim iz prakse, iz življenja najbolj revnih ljudi. Zato me ljudje poslušajo in mi sledijo. Vsako leto grem enkrat, dvakrat v Francijo, kamor me povabijo. Na predavanje pride 300, 400 ljudi, vlada torej zanimanje. Na povabilo se odzovem, ker verjamem, da me Bog ne pošilja samo zato, ker lahko tako zbiram denar za revne, ampak ker lahko v ljudeh na Zahodu prebujam vest. Lahko rečem, da se povsod, kamor pridem, hitro ustvari prijetno, prijateljsko vzdušje, kjer ljudje verjamejo, da je bolj solidaren, bolj pravičen svet v resnici možen. To je svet, ki ga živim, svet, ki ga v naši skupnosti živimo že 40 let! Ne govorim o tem, kako bi bilo lepo, če bil svet lepši in pravičnejši, kako lepo bi bilo, če bi si med sabo pomagali – to mi živimo!

Kdo so ljudje, ki so v skupnosti Akamasoa?

Jaz sem edini misijonar, sicer pa so to domačini, Malgaši. Občasno so prišli pomagat tudi ljudje od drugod, ki smo jih seveda sprejeli, saj nismo zaprta skupnost. Ampak jaz smatram, da bodo Madagaskar prenovili Malgaši sami, ne pa ljudje od drugod, recimo Evropejci. Saj tudi v Slovenijo ne bo prišel nekdo od drugod, recimo Nemci ali kdo drug, da bi reševal naše probleme. To bodo morali Slovenci napraviti sami.

 

Za Malgaše sami pravite, da so nagnjeni k fatalizmu, vdanosti v usodo. Jih je vaš zgled kaj spremenil?

Ljudje na Madagaskarju so stoletja živeli v revščini in sploh niso vedeli, da je možno tudi drugačno življenje. Tudi ko so dobili svojo državo (leta 1960 je Madagaskar, ki so ga leta 1883 Francozi razglasili za svoj protektorat, vzpostavil popolno neodvisnost; op. p.) ta ni skrbela za dobro svojih ljudi. Nova infrastruktura – ceste, šole, bolnišnice in še vse drugo – ni bila vzpostavljena. V državi, ki nima cest, ljudje ne morejo trgovati med sabo. Lahko pridelujejo hrano in izdelujejo različne izdelke, a ker ni cest, tega ne morejo prepeljati drugam in tam prodati. Tako pridelek, če ga je veliko, propada. Upoštevati je treba tudi, da je Madagaskar otok, odmaknjen od celine. Na celini, v Afriki, so se plemena mešala med seboj in tako je prišlo do izmenjave, do napredka. Na Madagaskarju tega ni bilo, ljudje so bili izolirani, ničesar drugega niso poznali, verjeli so, da je življenje pač takšno, kot je. Njihov fatalizem je psihološka obramba, ki jih je obvarovala pred obupom. Drugače bi lahko od samega gorja znoreli.

Kako gledate na to, da so vas predlagali za Nobelovo nagrado za mir? Če bi jo dobili, bi se znašli tako v družbi ljudi, ki so si jo zaslužili, kot tudi takih, ki je niti slučajno niso vredni.

Veste, meni so dali nagrado že ljudje, najprej in najbolj ljudje na Madagaskarju, ker so mi verjeli, me sprejeli kot enega od svojih in mi sledili. Pa tudi ljudje po svetu, v Franciji, Avstraliji, Sloveniji, kjer so me toplo sprejeli. Jaz ne delam za nagrade, a če taka nagrada pride, je dobrodošla. Odpre vrata po svetu, saj se človeka, ki dela za mir, ne bo nihče otepal. Svet mu prisluhne, ko govori o najrevnejših. Po drugi strani pa so ljudje, ki to počnejo, prav zaradi tega tudi preganjani – naznanjajo vse laži, korupcijo, egoizem, vso pokvarjenost v zelo revnih državah. Tam se svojim delom izpostavljate. Za mir delate, ko si prizadevate za resnico, solidarnost, za skupno dobro. To pa gre tistim, ki imajo oblast v svojih rokah, pri čemer jih skrbi le njihova korist, v nos.

Kakšen je vaš položaj na Madagaskarju? Ste pripadnik bele rase, ki je domačine kolonizirala in jim dolgo krvavo preprečevala osamosvojitev.

Malgaška vlada me je predlagala za Nobelovo nagrado. Belega človeka, pomislite! Beli človek je koloniziral Afriko in povzročil toliko gorja Afričanom, zaradi česar je bil vedno spor med rasama. Ko sem slišal, da me je vlada predlagala, sem rekel. »Moj Bog, hvala ti za to priznanje.« Pa nimam v mislih samo priznanja svojemu delu, pač pa priznanja revnim malgaškim ljudem. Ta revščina na Madagaskarju je ena velika krivica. Zato jaz večkrat napadam malgaške oblastnike. Na Madagaskarju nikoli nismo imeli politikov, ki bi bili pošteni, humani, patrioti … To sem povedal, kar je največji malgaški časopis objavil na prvi strani z velikimi črkami. Zdaj, ko sem že tako dolgo med njimi in vedo, kaj sem napravil za ljudi, imam, pa čeprav sem bel, pravico kaj reči. Ne veliko, ampak nekaj lahko povem – v tisto, kar mi je kot belcu dovoljeno povedati, pa je mogoče vendarle vplesti resnico.

V zvezi z oblastjo: pred nekaj leti je bilo govora o načrtih Južnih Korejcev, da na Madagaskarju dolgoročno najamejo velike površine obdelovalne zemlje, od česar pa Malgaši ne bi imeli kaj dosti. So bili ti načrti uresničeni?

Ne, niso bili. To je bilo v času prejšnjega predsednika (Marca Ravalomanane, ki je predsedoval Madagaskarju v obdobju 2002–2009, op. p), ki ni bil odstavljen z vojaškim udarom, kot se govori po svetu, pač pa ga je odstavilo malgaško ljudstvo. Ravalomanana je to hotel napraviti sam, na lastno pest, ne da bi za mnenje vprašal parlament. To dogovarjanje za oddajo zemlje Korejcem je bila ena od stvari, ki so ga odnesle z oblasti.

Življenje na Madagaskarju je težko tudi zaradi zelo slabega zdravstvenega sistema. Vzpostavljanje medicinske pomoči za revne je ena od stvari, s katero se posebej zavzeto ukvarjate.

Ko so šli naši revni ljudje, ljudje s smetišč, nekoč v bolnico, so bili zadnji, ki so bili sprejeti, ker so bili umazani, raztrgani in revni. Imeli so jih za odpadek družbe. Danes pa imamo svoje ambulante, bolnice in porodnišnice, ti ljudje pa so zgled Madagaskarja! Agencije, ki vozijo skupine turiste po vsej deželi, želijo zaključiti njihov obisk z ogledom vasi naše skupnosti Akamasoa. Hočejo jim pokazati red in čistočo, ki vlada v naših vaseh. Tudi rože imamo. Pokazati jim hočejo otroke, ki hodijo v šolo, so veseli, ne prosjačijo in pozdravljajo druge ljudi. Pokazati jim hočejo kraj, kjer je bilo nekoč toliko umazanije, revščine, medsebojne nevoščljivosti in nasilja. Ja, tudi nasilja. Skrajna revščina ubije vse v človeku, zato med ljudmi ni več nobene solidarnosti. Ampak prav ta kraj, kjer je bilo nekoč toliko gorja in bolečine, je postal kraj medsebojne povezanosti in veselja, zato ga hočejo pokazati tujcem. Ob nedeljah prihajajo k nam k maši obiskovalci, včasih jih je sto, morda še več. Sploh ne vem, kdo bo prišel, vem pa, da bodo v nedeljo z nami novi turisti, ki jih ne bom ne vabil ne poznal. Povabil jih je Bog. In jim rečem: »Jaz vas ne poznam in vas nisem povabil. V našem programu vas ni bilo. Ampak vi ste tukaj, torej vas je Bog povabil, da pridete.« Pridružijo se nam in včasih ostanejo z nami vse do konca. Ostanejo tri ure – tri ure, polne petja, plesa, veselja, upanja … Sploh ne opazijo, kdaj so minile. Po koncu maše se obrnem k njim in jim rečem: »A ste še vedno tukaj?« »Ja,« rečejo in so začudeni, kako dolge ali kratke, kakor hočete, so bile te ure.

 

Ste imeli tudi vi kdaj težave z zdravjem?

Sem, in to tako hude, da sem večkrat mislil, da ne bom preživel. Sedem let sem bil bolan. Imel sem amebe in še več drugih zajedavcev, vsega skupaj sedem vrst, ki so me izčrpavali, mi jemali moč, me delali strašno nervoznega. Koliko je mojih bratov in sester Malgašev, ki so umrli! Bil sem bolan z njimi, a sem preživel. Imel sem srečo, da sem se lahko zdravil zunaj, v tujini. Oni pa niso preživeli, ker niso imeli denarja za zdravljenje. Smrt sočloveka vas vleče dol, k zemlji, ampak si kljub temu rečemo: »Pokopali bomo tega brata z vsem srcem in vso ljubeznijo in bomo šli naprej.« Ampak danes imamo, kot sem povedal, svoje ambulante in bolnice.

Kakšni smo v vaših očeh Slovenci? Smo res tako občutljivi za tujo nesrečo in pripravljeni pomagati, kot se nam po navadi zdi?

Smo, zelo! Med obiskom Slovenije sem doživel čudovite stvari, prave male čudeže. Slovenci takoj pomagajo, če vedo, da gre denar za ljudi, ki ga resnično potrebujejo, in če imajo zaupanje v vas. Posamezniki so mi dajali take zneske, da sem se spraševal, kako je to sploh mogoče. Nekateri so darovali celo več kot podjetja. Neverjetno! V Franciji, Mehiki, na Madagaskarju sem srečeval skupine Slovencev, pri katerih je bila prva gesta nabirka. Spomnim se gospe, ki je rekla, da je lepo, da smo se srečali, se pozdravili in skupaj fotografirali, da pa je nekaj veliko pomembnejše od tega. »Naš nasmeh vašim otrokom ne bo nič pomagal,« je rekla, snela nekomu klobuk z glave in začela zbirati denar. »Tole bo pomagalo, da jim boste lahko kupili obrok riža ali pa peljali nekoga v bolnico.« Slovenci smo solidarni in Bog daj, da bi taki ostali! Slovenci smo ljudje srca. Med obiskom Slovenije sem na predavanju, ki sem ga imel, videl dva fanta jokati. Odrasla fanta! Rekel sem: »Imata srce!« Slovenci ga imamo. Ne bojmo se ga pokazati, ne bojmo se biti iskreni! Hinavščina, dvoličnost in egoizem nikoli in nikjer ne prinašajo sreče.

Za revne ljudi na Madagaskarju ste napravili ogromno, kakšni pa so vaši načrti za naprej?

Graditi naprej mesto revežev, ga prenavljati in popravljati, ga širiti … Po 24 letih, odkar obstaja, je treba še naprej graditi nova naselja, šole, ambulante, ceste, napeljevati elektriko in vodo. Ko hodim po svetu in pripovedujem, kaj počnemo, hodi z mano vseh 25 tisoč ljudi, ki so direktno povezani s tem projektom. Dela imamo še za desetletja. Verjamem, da je boljši svet možen, pa čeprav se včasih ne zdi tako. A prav to mi delamo in dokazujemo. Zmagali smo nad usodo, nad skrajno revščino, to pa ni lahko. Daleč od tega, da bi lahko rekel, da smo dokončno zmagali. Zato nikoli ne govorim o uspehu, govorim o pravi smeri, v katero smo šli – v smer pravičnosti, resnice in dostojanstva. Za vsakega človeka na tem svetu, za vsakega otroka, mora biti dostojanstvo realnost. Ne samo želja, tako kot govorijo v Združenih narodih: »Želimo da …, želimo da …, želimo da …« Pri nas je to dejstvo. Dejstva pa govorijo sama zase. Naša skupnost pravzaprav ni več projekt, pač pa gibanje solidarnosti, gibanje, ki se ne bo nikoli več ustavilo. Nekdo me je opredelil kot bojevnika upanja. To so mi rekli drugi, ne sam sebi, ampak sem bil vesel, da so ljudje uvideli, da je to res boj, vsakodnevni boj. Vsak dan, ko vstanem, rečem. »Bog, daj mi moč, da bom kos današnjemu boju proti revščini.«

Marjan Žiberna

Foto: Stane Kerin

Komentarji