Intervju z Andražem Hribarjem ob izdaji novega albuma ‘Huanani’

0

Andraž Hribar se je lotil zanimivega glasbenega projekta. Skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je namreč posnel album, ki nosi posebno ime: Huanani. Na dan izida, v petek, 25. avgusta, ga bo predstavil tudi v okviru festivala Noči v stari Ljubljani. Ob ustvarjanju je moči združil z vrhunskim Rokom Golobom, ki je poskrbel za bogate aranžmaje in prevzel tudi dirigentsko taktirko. Z Andražem smo se pogovarjali o nastajanju albuma, čutenju glasbe ter o samotnemu otoku sredi oceana…

Novi album je precej drugačen od tega, kar si do sedaj ustvarjal. Ali se v tem projektu bolj najdeš kot v svojem prejšnjem delu?

Težko bi govoril o tem, kaj je bilo prej in kaj potem. Huanani je eden izmed projektov. Z revijskimi orkestri sem sicer že sodeloval, med drugim tudi na Slovenski popevki. Pri tem albumu sem želel, da bi osnovni zvok simfoničnega orkestra zvenel nekakšna kot celota. Z Rokom sva šla celo tako daleč, da sva želela, da orkester zveni kot en inštrument. Želela sva, da bi znotraj simfoničnega zvoka dobila modernejši zvok, nekaj novega. Če že govorimo o drugačnosti tega projekta, je sam način pisanja pesmi sicer takšen, kot je bil do sedaj, v osnovi se ni nič spreminjalo. Besedil nisem pisal posebej za ta projekt, pisal sem jih v zadnjih štirih, petih letih po navdihu. Ker so se dobro spojila z glasbo, so bila tudi uvrščena na ta album. Drugačnost je vezana predvsem na zvočno podobo. Znan sem po tem, da rad mučim producente, aranžerje. Želim si več enostavnosti, ker v tem vidim več kot v bogatih aranžmajih. Ko večkrat slišiš to ploščo, pesem nekako izstopi ven, orkester pa dejansko vzpodbuja čustva, da se pesem lažje dojame.

Če bodo ljudje to začutili na podoben način, bova lahko z Rokom rekla, da sva mogoče naredila korak v pravo smer. Je pa pri kreiranju novih stvari vedno tako, da tudi ko jih narediš, ne veš, ali si šel v pravo smer ali ne. Ampak ravno v tem je čar umetniškega ustvarjanja.

Kakšni so prvi odzivi na ploščo?

Ljudi ta glasba izjemno pomirja, pravijo, da si jo neprestano vrtijo. Tudi otroci jo radi poslušajo, kar je fantastičen znak! V resnici je vsaka pesem neka pripoved, zgodba in jo otroci lahko sprejemajo kot nekakšno pravljico, aranžirano z lepim glasbenim ozadjem.

Ali si avtor vseh besedil na plošči?

Skoraj na vsaki plošči imam kakšnega gostujočega avtorja, ker se nikoli nisem obremenjeval s tem, da moram čisto vse napisati sam, da se mora vse vrteti samo okoli mene. Pesmi so same našle pot v ta projekt, bile so napisane že prej, a so nekako sodile vanj in smo jih zato tja tudi uvrstili. Z mano je pri tekstih sodeloval Martin Lunder kot soavtor, avtor treh pesmi pa je moj oče Milan Hribar.

Verjetno si tudi besedila, ki sta jih napisala onadva, začutil…

Ravno v tem je poanta. Najpomembnejše je, da najprej soavtorju zaupaš, da veš, da tako globoko čuti tvojo glasbo, da se bo znal z njo poistovetiti. Če ne drugega, se hitro ugotovi, ali so občutki pravi, ko pesem prebereš- ali ti da tisto nekaj, ali pa ne.

Iz medijskih odzivov je slišati, da ima album Huanani nekakšen filmski prizvok.

Rok Golob bi bil tega komentarja zelo vesel, saj je v Los Angelesu študiral filmsko glasbo in je napisal in posnel kar nekaj glasbe za film. Če je to res, je on že vedel, kaj počne. Načeloma moj izziv ni bil napisati filmske glasbe, ampak je bil ta, da mogočnost orkestra naredimo čim bolj intimno, da se približa mojim pesmim, mojemu načinu razmišljanja. Urednik na Radiu Slovenija je celo rekel, da nekatere pesmi zvenijo vilinsko. Jaz si to predstavljam nekako v stilu vil, škratov, skrivnostnih gozdov… Morda je začutil nekakšen kočevski moment (smeh).

Zanimivo je tudi, kako sva z Golobom sedela ure in ure, cele dneve, tudi kakšno noč in debatirala o tem, kako bi lahko pesmi aranžirala, saj za to obstaja mnogo načinov. Od mene je želel simbole in metafore. Eno pesem sem, recimo, moral opisati s petimi besedami. Na ta način sva tudi na nezavedni ravni našla nekakšna stičišča. Zanimiva je tudi zgodba s Huanani. Kaj sploh je to, se sprašujejo ljudje. Jaz sem ta komad napisal v Kočevju, razmišljal sem o planetu sredi vesolja, nekem otoku sredi oceana, intimnem momentu človeške duše. Beseda, ki mi je ob prišla na misel, je bila Huanani. Na snemanju z orkestrom je japonska violinistka vprašala, kaj ta beseda sploh pomeni. Razložil sem ji svojo interpretacijo, ki pa ni bila dovolj za Roka Goloba, ki je besedo vpisal v Google. Prvi zadetek je bil Huanani, ulica, otok Maui na Havajih. Dejansko nekje sredi oceana obstaja otok Huanani! V takih momentih res dobiš kurjo polt.

Se ti zdi, da je v Kočevju prisoten interes za tovrstno glasbo?

Konec julija sem imel koncert na letnem vrtu KCK in moram reči, da sem bil zelo presenečen, ko sem videl, koliko ljudi je prišlo. In kot sem že med koncertom povedal, si ljudje ne predstavljajo, koliko nam pomeni, da pridejo. Kočevje je predvsem majhno mesto, zato je seveda tudi manj ljudi z željo po kvalitetnejši, zahtevnejši glasbi, a se mi na splošno zdi, da dobro glasbo vsi zelo lepo sprejemajo. Sicer pa smo Kočevarji relativno rokersko naravnani. To je posledica dolgoletnega »underground« delovanja. Tudi v Ljubljani nas poznajo kot gojišče alternativne kulture, čeprav vsi pravijo, da je to v zadnjih letih malce zvodenelo. Kar moram jaz potem zagovarjati s tem, da je bendov še vedno veliko, a jim morda manjka nekaj ostrine.

Za konec: Kako bi s petimi besedami opisal novi album?

Poseben, čaroben, preprost, a hkrati kompleksen, lep.


Nagradno vprašanje:
Katera izmed Andraževih pesmi vam je najbolj pri srcu?

Odgovor na vprašanje zapišite kot komentar pod objavo na Facebook strani Utrip Vaše Občine. Nagrajenec bo znan v ponedeljek, 28.8. 2017.

 

Komentarji