Izpoved kočevskega posebneža, ki si želi, da bi ga sistem naposled ustavil.

0

»To življenje si nisem izbral sam, v njega so me porinili drugi«

S polnimi usti dokazov so vodeči v nekaterih javnih zavodih, ustanovah, društvih in podjetjih na Kočevskem tisti dan trumoma stopali po govorniškemu odru lokalnega parlamenta, da bi javnosti oznanili trpkost resnice, ki v mestu ob Rinži že dalj časa tare policijo, varnostnike in pristojne (socialne) službe. Od novega leta je zanje namreč prava mora lokalni, sicer zelo pretkani posebnež, ki jim z nočnim početjem krati ure spanja, podnevi pa naj bi bil nadloga tudi gostilničarjem, trgovcem, obrtnikom ter voznikom. Skoraj dve uri je bil tako na steber javne besede pribit zviti barabin, ki ga Kočevska menda ne pomni. Nihče si ni upal niti izustiti njegovega imena in priimka, zaradi varovanja osebnih podatkov, ki so očitno sveta krava tudi v tem primeru.

»Jaz sem Zlatko Burnič, star 48 let, vaš sosed, nekaterim tudi znanec iz sosednje ulice, iz otroških let. Ko je po skrbečo mamo pred dvema letoma prišla Matilda, so me zato, ker je bilo stanovanje kadrovsko, napodili ven, na ulico. Novembra, pri desetih stopinjah pod ničlo se mi je podrl svet, ostal sem brez postelje, hrane in toplega doma, ki mi ga je nudila mama,« pove z orošenimi očmi ter prizna, da je stoično prenašala njegovo muhasto vedenje, ki ga je povzročila večletna odvisnost od trdih drog, heroina in kokaina.

V to temo je stopil natanko takrat, ko se je rojevala država. Te dni sta skupaj »praznovala«, mati domovina četrt stoletja rasti, on pa je v tem obdobju taval in se večkrat pogrezal.

»Sem komu od vas, moji someščani, takrat sivil lase«, vpraša.

»To življenje si nisem izbral sam, v njega so me porinili drugi. Pa, razumite to, ali ne. Bil sem registriran narkoman, takih je v Kočevju okoli 300, poleg tega se mnogi izogibajo evidenci,« pove.

Zavetje svojega doma je kmalu zamenjal za kočevsko zavetišče za brezdomce. S sotrpinom, ki se je »iztiril« zaradi nenehnega spogledovanja s steklenico žganega, sta si skočila v lase. Hišni red je pač takšen, da pretepačem takoj pokažejo pot čez vrata, tako da sta oba dobila izgon. Ni mogel prenašati, da se je onečedil mimo WC školjke, tudi hrano mu je jemal, tako da je zaradi vsega izgubil živce in si ob koncu leta 2014 dokončno nastavil resnico pred ogledalo. Priznal si ji: »Zlatko, dotaknil si se dna, rabiš skrbnika, ti si narkoman. Eno govoriš, drugo delaš. Pojdi v Komuno,« in se tako na ta dan čisto povsem sprijaznil s svojo usodo. Začel se je spogledoval s stanovanjem v Turjaški ulici, ki si ga je naivno želel obdržati po tem, ko so mamo položili v krsto, na kočevskem pokopališču. Pet mesecev je preživel v komunama Kostanjevica pri Novi Gorici in Vremski Britof nedaleč od Divače. Tri in polletni visoko pražni program zdravljenja, tudi red in disciplina prizna, je bil zanj previsoka ovira na poti do očiščenja. Vzkipljivosti ni mogel več krotiti.

»Ni bilo zdravnika, ki bi me hotel vzeti v obravnavo, za kar so verjetno imeli razlog. Šel sem k svojemu zdravniku v Kočevje s priporočilom, da naj šest mesecev počakam in šele nato lahko upam na sprejem v skupnost Don Pierino. Seveda sem v nahrbtnik naložil ducat škatel s pomirjevalnimi tabletami, da bi bilo v telesu čim manj opojnih substanc,» se spominja. Pričevanje potrdi njegov brat Robert.

Polovico lanskega leta je bežal sam pred seboj, spal je po parkih, na klopeh, kar je bilo zelo neudobno, vendar je bilo vsaj toplo. Do novembra je tako še zmogel, toda nizke temperature in predrznost so v njem prebudile hudiča, števec prekrškov se je neusmiljeno vrtel. V štirih mesecih letos so mu varuhi reda po vsej Sloveniji napisali 117 prijav za kršitev Javnega reda in miru ter 34 prijav za kazniva dejanja (tudi vdiranja v stanovanja, avtomobile, kraje…). Prenočeval je v zapuščenih objektih podjetij in starih stavbah (v eni je zanetil požar), predprostoru banke, v podstrešjih poslovnih stavb, včasih tudi v mišjih luknjah. Ponekod so, da bi ga odvrnili, najemali varnostnike.

»V kakšni državi živimo. Je sistem pred mano pokleknil, nalašč me ne ustavi, da ne tonem globlje. Nihče ne nudi pomoči, obsojajo pa. Sem kočevska črna ovca za katero se skrivajo lokalni razbojniki vseh barv, tudi trgovci z drogo, ki k nam prihajajo od vsepovsod, največ iz Albanije. Za gram kokaina iz prve roke je treba na ulici ali parku odšteti 40 evrov, cenejši je z dodatki glukoze, fruktoze, sladkorja.

Moje izkušnje in nasvet mladim je; prva doza je ubijalska. Toliko vam jo bodo ponudili, da vas omami, naslednjič pa si želite še več. Če bi meni takrat »stric« rinil večji odmerek, bi bruhal in bi se mi tako ta pošast za vselej uprla,« je prepričan.

Pravi, da se mu je tudi zaradi tega spoznanja utrgalo. Maja je spil steklenico žganja in se ne vedoč kje je, v Ljubljani usedel na vlak za Munchen. Ne spominja se, kaj je vse počel, spominja se le, da je pri Schladmingu (Avstrija) planil na sprevodnika, ko je ta zahteval vozovnico. Da bi se ubranil, je iz žepa potegnil 18 centimetrov dolgo rezilo in zažugal proti njemu. 40 dni je odsedel v preiskovalnemu zaporu, sodnica mu je pred obravnavo, ki bo kmalu, dejala, da bi za prekrške, ki jih je zgrešil v Sloveniji, v Avstriji za zapahi že sedel najmanj sedem let.

»Vse kar sem povedal, obžalujem. Priznam, ne znam prositi in vljudno vprašati za pijačo, cigarete, hrano, denar. Nastopam ustrahovalno, a si tega ne želim. Agresivnost je v meni sprožila samoohranitveni nagon, borbo za preživetje, še najbolj za streho nad glavo, kakršnokoli in kjerkoli,« pa razkriva svoj karakter sicer tudi nekdanji postavni rokometaš Kočevja. Z 290 evri socialne pomoči je zelo težko preživeti, tako, da je pripravljen tudi delati, a žal je v kočevskem okolju stigmatiziran, v nasprotnem primeru bi se že znašel. Zaveda se, da pot očiščenja od popolne zasvojenosti pelje skozi dvorišče Don Piierinove skupnosti, a le z njegovo voljo. Neizmerno si želi, kar je tudi večkrat ponovil, da bi tako zbežal iz Kočevja, s ceste droge, ki ga nenehno sili, da je z vsemi v prekrških.

Center za socialno delo Kočevje, je zapisala direktorica Katarina Hiti, takim osebam pomaga v okviru pristojnosti, z vključevanjem v socialno varstvene programe in tudi z namestitvijo v zavetišče za brezdomce, a z doslednim upoštevanjem hišnega reda. In tega naj bi se Zlatko držal, saj je bil po našemu pogovoru z njim tja tudi sprejet, njegova želja pa ostaja odhod v terapevtsko skupnost.

(I.L.)

 

 

Komentarji