Julij 2008: Staš se je naredil mrtvega, rešil ga je medvedek

0
Ob nedolžnem tekanju po gozdu je Staš Škrabec trčil v z materinskim nagonom polno medvedko.

Sobotno dopoldne je bilo po rahlem dežju z noči na petek prav mikavno za potepanje čez drn in strn po poraščeni ribniški dolini. Sicer se vse več vdanih objemu mogočnih gozdov ob svežem dnevu zateka v nedra tamkajšnje Velike in Male Gore. Tudi novice, ki jih popotniki prinašajo v dolino, da so tod in tja bolj od daleč srečali ali zavohali bližino kosmatinca in njegove družine, ljudje nekako ne jemljejo dovolj resno, večkrat korajžo prikličejo tudi tako: »Malo zakričim, se na glas pogovarjam, žvižgam in medveda napodim«. Tem stavkom iz učbenika o ravnanju v gozdu, da se izognemo nepričakovani bližini medvedke, ki je smrtno nevarna v družbi svojega naraščaja, ni kaj oporekati, a izjeme vedno visijo v zraku.

Življenja ali hujših poškodb, ko je medvedka v materinski bojazni do svojega potomstva pred njenim morilskim nagonom, nas (lahko) rešijo predvsem hitre noge in prisebnost, v trenutkih, ko je človek sam prepuščen usodi, pa še marsikaj prikritega.

Teh izkušenj se bo do konca svojih dni spominjal danes 54-letni Staš Škrabec iz Hrovače pri Ribnici, ki jo je 5. julija 2008 okoli desete ure do poldan, »poceni« odnesel ob srečanju z medvedjo družino v ribniški Mali Gori. Na odcepu ceste globoko v gozdu, ki pelje proti obeležju pripadnikov borcev TIGR-a in priljubljene izletniške točke Sveta Ana, na prvem ovinku zavije proti Črnemu vrhu nad naseljem Otavice. Staš je, sicer vnet tekač, ob pihanju vetra, nenadoma na cesti domala trčil v medvedko z mladičema. Kosmatinka, tehtala naj bi krepko čez 120 kilogramov, je nanj planila in ga z več globokimi ugrizi in tacami poškodovala največ po levi roki in trebuhu. Po tem, ko je padel na tla, jo je – da bi zaščitil obraz – v samoobrambi tudi brcnil, vpitje, ki ga seveda ni nihče slišal, in brundanje zveri pa je medvedko brž odvrnilo od nadaljnjega napada, saj naj bi se mladiča umaknila v drugo stran, ona pa je odhlačala za njimi.

Staš, ki te kraje do potankosti pozna, saj vsak prosti trenutek, ko je doma, teče v naravi, je le zmogel in v šoku, a z bolečinami, po približno nekaj kilometrih po gozdu navzdol, priti v okolico Otavic. Tam ga je srečal vaščan iz Goriče vasi in ga z avtomobilom odpeljal proti Ribnici, naprej pa z reševalnim vozilom Zdravstvenega doma v ljubljansko bolnišnico.

Tisti, ki zgovornega Staša dobro poznajo, niso dvomili, da se bo k svoji veliki ljubezni, sprostitvi v naravi, že kmalu vrnil, a z večjo previdnostjo, ko zaide v tišino mogočnih ribniških gozdov. Te bi se morali zavedati vsi, ki nameravajo tja.

In še nasvet Mirana Bartola, ki je na kočevski območni enoti Zavoda za gozdove zadolžen za divjad, kako ravnati pri srečanju z medvedom: Pomembno je, da takrat ohranimo mirnost in ne izgubimo razsodnosti. Najbolje je, da obstojimo in se nato zadenjsko umaknemo stran od medvedov. Odrasel medved je od človeka mnogo hitrejši in z bežanjem bi zver lahko le vzpodbudili k napadu.V kolikor nas medved ne vidi in se oddaljuje od nas, je najbolje mirno obstati in počakati, da se oddalji, nato pa pot bolj hrupno nadaljevati. V kolikor nas medved ne vidi in gre proti nam se priporoča, da medveda na znatni razdalji opozorimo nase s klicem ali drugim zvočnim znakom, da nam ne pride preblizu. Ob morebitnem srečanju se moramo zavedati, da imamo opravka z bitjem, ki ni napadalno in mu z neprimernim ravnanjem ne smemo dati povoda za napad. Skoraj vedno se ob tem, ko nas opazi, tudi umakne, ker v človeku vidi močnejšega sovražnika in nevarnost. Ima sicer odličen vonj in dober sluh, vidi pa bolj slabo. Ob negotovosti, ko ga na neznano opozorita vonj in sluh, se zato pogosto vzpne na zadnje noge, da bi si ogledal neznano. Postavljanje medveda na zadnje noge ne pomeni, da bo ta tudi napadel. Vsekakor pa se medvedu, ko ga opazimo ne približujmo in mu ne sledimo.

(mgć)

Prihodnjič: Iskal je brlog, medved ga je le oplazil

Komentarji