Koliko danes velja obljubljena beseda? Nič. In, ali ima težo tudi, ko jo še pisno ožigosaš? Ne. Ena smešnica, no, morda kar norčevanje iz tistega, ki v to še sveto verjame. Ne le osmoljenec v tej zgodbi, še marsikdo drug bo enako pritrdil.
Metod Rigler iz Gornjih Podpoljan pri Ribnici že od lanskega maja polzi po »tankemu ledu«, kamor ga je porinil, kot pravi, večletni znanec, še iz časov, ko je delal v Kmetijski zadrugi Velke Lašče, Damijan Lovšin iz Goriče vasi pri Ribnici.
»Bil je zaupanja vredna stranka pri dobavi lesenih palet naši zadrugi. Zakaj bi sumil, da je šlo njegovo poštenje izpred dveh desetletij navzdol, ko je prišel k meni na ogled podrtega drevja po ujmi decembra 2017 za odkup,« razlaga Metod, ki ga, kot je dejal, Damijan od takrat pošteno »nateguje«. Segla sta si v roke in 3. maja je šestkrat odpeljal skupaj 124 kubičnih metrov posekanih hlodov, s podpisano evidenco obeh. Rok plačila v višini 9.300 evrov je bil en mesec.
»Še rekel sem mu, da si ne rabi delati zaloge po nepotrebnem. Sprva naj vzame tovornjak ali dva lesa, ko ga zreže, naj zbije palete in jih proda ter mi les seveda poplača. »Menda me dobro poznaš, vrat nastavim, pa ga prereži, če kaj dvomiš,« me je prepričal v iskrenost, ko sva se o vzajemnih obvezah pogovarjala v gozdu,« se dobro spominja oškodovanec in skomigne. »Sosedje so mi takrat celo namignili, naj njemu ne dajem lesa, saj, da mi ga ne bo nikoli plačal.«
Po enemu mesecu je Damijan obmolknil, čeprav ga je Metod nenehno klical in terjal denar, tako kot je bilo dogovorjeno. Večkrat je šel tudi na njegovo žago. Izplen od tega mučnega prerekanja je bil, da mu je Damijanova mama dolg v dveh obrokih oklestila za manj kot 2.500 evrov. Kdaj bo poplačana glavnica, še okoli sedem tisočakov?
»Saj ste ljudje, vpeti ste v te posle, dogovorite se. Morate razumeti oškodovanca, da denar potrebuje za svojo dejavnost, tako, kot ga vi za svojo. V Goriči vasi se ustavljamo zgolj pri vaši hiši,« je vodja patrulje Policijske postaje Ribnica v dopoldanskem času pri žagi opravljal delo po prejetem telefonskem klicu. Poleg Metoda je na svoje poplačilo dolga čakal tudi Dušan Dejak iz bližnjega Lipovca, je zapisal mož v modrem. Oba sta ga seznanila, da je zadeva že na sodišču, upniško dolžniške razmere pa dobro pozna pristojni kriminalist.
»Prekipelo mi je, dva grederja hlodovine sem že odpeljal nazaj. Danes bom še palete. Ničesar, kar je »kupil« od mene, ni plačal. Preprosto zavaja ljudi, dobavitelje lesa, vse tja do Kolpe in iz njih brije norce. Marsikdo zlahka pade na njegovo leporečje in obljube. Žaga je dotrajana, streha preluknjana. Dolžan je »bogu in narodu«. Tudi svojih delavcev ne plačuje. Z nekaterimi od teh je skregan,« je Dušana izzvalo Damijanovo sprenevedanje in izgovori, da za vse njegove poslovne križe krivi druge.
»Seveda, kaj pa mislite. Barabe so povsod, a jaz nikomur nisem ostal dolžnik, tudi vama ne bom. Nož v hrbet so mi zabili dobavitelji, tudi veliki trgovski centri (Mercator, Lidl), ki se izogibajo svojih obvez. Oni dan so mi iz Ljubljane zavrnili tovornjak palet, v Italiji pa reklamirali prav tako veliko pošiljko. Nek kupec v Velenju je čez noč vrgel firmo v stečaj. Vsi skupaj so me »nasankali« za več kot 300.000 evrov. Jaz pa prenašam udarce enih in drugih. Ali kdo razume mojo finančno stisko?« se vpraša. »Take pa že ne,« mu odvrne Metod in v obraz pove, da je lump, ki s pričevanjem verjetno laže samega sebe.
»Gozd sem kupil od mejaša, ki živi v Argentini. Sposodil sem si 10.000 evrov, s posekom – kmalu sem zanj plačal davek – bi lahko vrnil polovico dolga. Pa moram še naprej milostno prositi za tisto, kar je moje. Do kdaj?« se sprašuje Metod.
To verjetno ne ve niti sodišče, ki je zavrnilo njegovo tožbo, saj da naj bi v tem času tožena stranka že razdelila premoženje z rodbinskimi člani, ona pa, da ima v lasti samo žago. »Iz nje ne bo mogoče poplačati dolga upnikom,« sta prepričana Dušan in Metod, ki bo skušal preko odvetnika poiskati civilno pravdo, saj je že naveličan Damijanovih trhlih obljub.
(mgć)