Kolesarjenje po nemški Jakobovi poti od Hamburga do Frankfurta

0
(foto: Helena Štefanič)

27. junija 2016 popoldan sva iz Brnika poletela na hamburško letališče. Sestavila sva kolesi, naložila torbe in v dežju odkolesarila do centra Hamburga, ki je drugo največje nemško mesto in drugo največje pristanišče v Evropi. Široka reka Elba ga povezuje s Severnim morjem. Naslednji dan sva se po ogledu centra mesta zapeljala mimo ogromnega pristanišča. Reko sva prečkala skozi tunel, speljan pod rečno strugo. Kmalu sva našla oznako; rumeno Jakobovo školjko, ki sva ji sledila vse do najinega cilja v Frankfurtu.

11-dnevno kolesarsko potovanje po severni Nemčiji sva pričela v neprijaznem vremenu. Po sicer nezahtevni poti sva se šest dni borila s »kontra« vetrom, ki konstantno piha iz zahodne smeri. Poleg tega je bilo prve dni za mesec junij sorazmerno hladno in nestabilno vreme. Čez dan sta se pogosto izmenjevala sonce in dež, ki ga prinašajo oblaki iznad Atlantika. Za preoblačenje in vedritev sva izgubila kar precej časa. Na srečo pa ni bilo neviht ali močnih nalivov, zato sva ne glede na okoliščine napredovala po načrtu in dnevno prevozila od 90 do 100 km.

Jakobova pot naju je vodila po pretežno lepo urejenih in slikovitih kolesarskih poteh skozi Bremen, Osnabrück, Dortmund, Köln, Bonn, Koblenz, Trier in Frankfurt, kjer sva pot zaključila. V Nemčiji imajo kar 30 Jakobovih poti, ki po nemškem ozemlju peljejo v Santiago de Compostela v Španiji. Do Kölna sva vozila po tako imenovani Camino Baltica, nato pa so naju Jakobove školjke vodile po bregovih Rena, Mozele in Maine. Srečevala sva veliko kolesarjev in tudi peš romarjev. Posebno vesela sva bila večje skupine iz Nemčije, ki je romala etapno za vikende. Nanjo sva naletela pred romarsko pisarno v kraju Lennep. Pisarna je bila dobro založena z različnimi Jakobovimi spominki in kar nekaj jih je pristalo v najinih torbah. Razstavljeni so bili tudi vodniki za posamezne odseke poti. Enega sva kupila za spomin in med listanjem z veseljem ugotovila, da je vsebinsko in oblikovno zelo podoben najinemu vodniku po slovenski Jakobovi kolesarski poti. Rumenim školjkam na modri  podlagi sva sledila skoraj vso pot, čeprav so bili kraji zelo različno označeni, kar je najbrž odvisno od marljivosti lokalnih skrbnikov.

SZ Nemčija je bogata kmetijska dežela. Potovala sva mimo raznovrstnih nasadov poljščin, sadovnjakov in pašnikov z govedom. Zanimiv je bil pogled na ogromne njive jagod; na eni od njih so sočne debele sadeže obirali sezonski delavci iz Peruja. Tudi vasi, hiše, vrtovi in ostala okolica so lepo urejeni. Uživala sva med kolesarjenjem po rečnih nabrežjih ob Elbi v Hamburgu, Renu od Kölna do Koblenza, Mozeli od Koblenza do Trierja in Maini od Mainza do frankfurtskega letališča. Po rekah so vzporedno z nama vozile potniške in tovorne ladje. Na strminah rečnih bregov je nešteto vinogradov in na vrhu vzpetin številni gradovi. Najlepše je bilo v dolini reke Mozel, kjer pridelujejo znano vino mozelčan. Na kakšnih strminah je zasajena trta! Noro in občudovanja vredno. Videla sva vinograd, ki je dostopen samo s čolnom. Res nepozabna, sanjska vožnja. Pa še vreme se je uredilo, tako da sva se popolnoma predala kolesarskim užitkom.

Občudovala sva tudi velika mesta (Bremen, Osnabrück, Münster, Dortmund, Bonn…) s palačami, starimi mestnimi jedri, lepimi nabrežji (posebno v Koblenzu, kjer sva z mosta občudovala razgled na sotočje Mozele in Rena), katedralami. Med temi kraljuje kölnska katedrala, mojstrovina izjemne vrednosti, ki je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Letno jo obišče 6 milijonov turistov in romarjev. V njej so relikvije svetih treh kraljev, zato so v Köln v preteklosti množično romali tudi Slovenci. Imenovali so ga Kelmorain – Köln ob Renu. Prav vzhičena sva bila, ko sva se s kolesi fotkala na ogromnem trgu pred katedralo.

Glavni cilj najinega romanja po nemškem caminu pa je bilo mesto Trier, ki ga zaradi bogatih arheoloških najdišč  imenujejo tudi mali Rim. Tu je bil v začetku 4. st. v času vladanja Konstantina Velikega sedež zahodnega dela rimskega cesarstva. V Trier sva vstopila skozi znamenita antična črna vrata (Porta Nigra). Po ogledu starega mestnega jedra in amfiteatra sva obiskala Konstantinovo baziliko, ki je bila del cesarske palače in je po 1700 letih še povsem ohranjena. V njej sva poslušala nepozaben orgelski koncert glasbe Maxa Regerja, ki je do zadnjega kotička napolnila ogromen akustičen prostor.

Trierju je vtisnila neizbrisen pečat moja zavetnica sv. Helena, mati Konstantina Velikega. Največ njenih upodobitev sva našla v njej posvečeni cerkvi v predmestju, do katere sva se pripeljala po Ulici sv. Helene. V veličastni katedrali sv. Petra sva si v njeni kripti ogledala relikvijo svetnice (lobanjo s cesarsko krono) in impozantna kipa sv. Helene in Konstantina. Naslikana je tudi na freski na glavnem mestnem trgu.

Iz Trierja sva se z vlakom vrnila v Koblenz in si idilično pokrajino ob reki Mozeli ogledala še iz druge perspektive. V Koblenzu sva spet sedla na kolo in po skoraj 1000 prevoženih kilometrih polna novih vtisov in doživetij zaključila letošnje kolesarsko romanje na frankfurtskem letališču.

Helena Štefanič

 

 

Komentarji