KOLUMNA: Bukla

0

Dežne kapljice nežno drsijo po oknu in zdi se, da prav uživajo v plesu, ki ga narekuje rahel vetrič. Pogled hitro spet uide nazaj v naročje, kjer se listi knjige kar sami obračajo, saj je njena napeta vsebina prepletena z življenjskim zapletom glavne junakinje in neizprosnim bojem narave…

Ni ga lepšega, kot se udobno zlekniti v domač naslonjač in v roke vzeti zanimivo knjigo. S to mislijo se bi strinjala le peščica Slovencev/Slovenk. Kajti, bralne navade se v zadnjih 40 letih niso premaknile niti za odstotek. Kar pomeni, da kot nacija nismo v tej smeri naredili nič. Branje knjig je eden od kazalcev intelekta in moč misli nekega naroda. Branje ni samo obračanje listov v knjigi, ni samo prijetna zapolnitev časa, ampak je veliko več od tega. Gre za širjenje obzorij, bogatitev besednega zaklada, zmanjševanje stresa, bistrenje uma in nenazadnje, pomaga nam razumeti spremembe sveta. Kje torej tiči razlog za tako nizko bralno kulturo med slovenskimi bralci?

Najpogosteje se začne že v zgodnjem izobraževalnem sistemu, kjer so postavljene stroge smernice, ki hitro postavijo kalupe.

Razumljivo je, da ima šolski sistem proces, ki je zadolžen za izvajanje izobraževalnega programa. Večji problem nastane, ko temu sledijo tudi dejavnosti, ki so ločene od obveznih čtiv in bi morale biti usmerjene k spodbujanju branja. Te pa razvijajo kreativnost in širijo obzorja. Znano je, da mladim strogo določena pravila ubijejo še tisti kanček zainteresiranosti, ki bi omogočil spontano prevzemanje odgovornosti do lastnega razvoja. Zato veliko raje posegajo po instant vsebinah, ki jim jih danes omogočajo digitalni mediji. Ti so prevzeli “vlogo” izobraževanja, ki pa je vse prej kot kvaliteten nosilec vsebin. Ni težava v poplavi digitalnih medijev, skrb vzbujajoča je, vsesplošna dostopnost do njih 24 ur na dan. Nekih pravih kontrolnih točk, ki bi omogočale obvladovanje primernih vsebin pa preprosto ni. 

Vse premalo je dejavnosti, ki bi se trudile pisano besedo predstaviti skozi preprosto bralčevo oko. Sicer obstajajo skupine, ki se združujejo v bralne krožke, ki so odlični za spodbujanje branosti, toda ali je to dovolj?

Velika zagovornica in aktivna predstavnica bralnih krožkov je tudi profesorica Manca Košir. Med drugim pravi: “Problem je družbeno-kulturni-politični-ekonomski sistem, torej širši kontekst, v katerem živimo. In zato vse manj beremo, vse manj razmišljamo, vse manj pišemo. Nekateri sploh ne znajo več pisati »na roko« – možgani, ki pišejo z roko, so drugačni možgani od tistih, ki ne pišejo, saj del, ki ga ne uporabljaš odmre. Znanstveniki ugotavljajo, da sta demenca in Alzheimerjeva bolezen tudi posledica nebranja.

Nevroznanstveniki ugotavljajo, da kdor redno bere, živi najmanj sedem let dlje.

Branje je torej izjemno koristno, vendar bralnih navad ne moremo radikalno spremeniti, če ne bomo enkrat spremenili šole, šolskega sistema, ki bo ponovno cenil knjigo in ne samo »štancal« različne pismenosti: računalniška, bralna, socialna, glasbena…Imamo polno pismenosti, pismenost pa pomeni, da si funkcionalno na nekem področju. Branje je še vse kaj drugega kot funkcionalna zadeva/reč, zato moramo govoriti o branju knjig, o branju literature in ne o bralni pismenosti, ker je to premalo. To je vzeto iz arzenala neoliberalistične logike, kjer mora biti vse v neki funkciji, koristno in učinkovito, kar vodi k dobremu zaslužku. O tega, da radi berete se nič ne zasluži«.

Branje je aktivnost, ki obogati duha in ne denarnice.

Zaslužek sam pa je prepogosto izgovor za dejavnosti, ki nimajo z njim prav nobene povezave. Izgovor prav tako ne more biti, da si knjige ne moremo kupiti. Knjiga, ki stane 20 eur ni draga, seveda ob predpostavki, da so osnovne eksistenčne človekove potrebe zadovoljene. Prav nobene potrebe, če želimo brati ni po tem, da bi knjige množično kupovali. Za to imamo knjižnice, ki so bogati hram literature različnih žanrov. Seveda si za svojo domačo knjižnico tudi knjige, ki so nam še posebej dragocene kupimo in nam predstavljajo posebno »bogastvo«. Bogastva pa ne moremo meriti po ceni določene knjige, ampak le po njihovi vsebini. Ta je tista, ki nas bo držala ob izbrani knjigi od začetka pa do konca. In na koncu bomo imeli občutek, da smo s prebrano vsebino nekaj pridobili. Kaj je tisto nekaj, si vsak bralec razlaga po svoje. Vsak je svoj individum in ravno zaradi tega, vsebino interpretira po svoje. Isto vsebino bo vsak po svoje dojel drugače, zaradi stopnje bralne kulture bralca. Pridobimo pa si jo med drugim, z branjem različnih vsebin, z odprtostjo do drugačnosti in sprejemanjem medkulturnih razlik. To nas bogati in pripravi na sprejemanje vsebin, ki niso nujno po naših »normativih«, vendar nam dajo širino, ki krepi naš besedni zaklad. Dobre knjige pa vedno poskrbijo, da znova in znova posegamo po njih.

Kaj torej pomeni, da je knjiga dobra?

Dobra knjiga je tista, ki vas s svojo vsebino ne pusti ravnodušne in poskrbi, da je ne pozabite nikoli. Zato tudi drži rek, »dobra knjiga, vas bere«.

Dragi bralci, izbirajte si vsebine, ki vas bodo izpopolnile in obenem nahranile vašo dušo.

S.K.

Komentarji