Konflikti z medvedi, ki se že prebujajo, so na vesti ljudi

0

Za otroke je mično in srčno kosmato stvarstvo, ki vliva pogum in zbuja domišljijo, ko jih v žametnih in platnenih podobah vlečejo za ušesa in se z njimi igrajo. A že kmalu, ko nadobudnežem pot od doma do šole postane obveza, so zanje do pred kratkim ljubeče igrače v resnici lahko tudi pošasti, ki zbujajo strah in delajo škodo. Medved, simbol ohranjene narave. Na svetu jih je osem vrst, slovenski spada med rjavega, njegov osrednji življenjski prostor sta gozdnati Kočevska in Notranjska z okolico. Ta vrsta v Evropi ni ogrožena, saj jih na tem območju taca okoli 50.000.

V zadnjih dvajsetih letih se je število rjavih kosmatincev v Sloveniji povečalo, saj naj bi jih pri nas bivalo med 500 in 700. A ker jih je po mnenju laične javnosti in podeželskega prebivalstva, ki jim ponekod medved postaja nadloga, preveč, se z njim kar vrstijo konflikti.

Razlogov za tako stanje je več. Medved naj bi se pred vojskujočimi se stranmi k nam umaknil iz Hrvaške in Bosne. Iz njegovega habitata naj bi ga torej ob koncu prejšnjega stoletja pregnal smodnik. V slovenskem približevanju Evropski skupnosti je brundač vse manj stopal pred lovske puške, druga mati domovina pa je poslušnemu otroku (državi), ki ga je vzela v naročje (vstop v EU), leta 2002 sklenila ukiniti mrhovišča, z njimi pa prepovedala hranjenje (tudi) medvedov z mrhovino. »To lahko storijo samo laični in ubogljivi državni uradniki, ki so v službi zgolj zato, da dobivajo plačo. Čeprav smo umno gospodarjenje z medvedom znali izvajati pred evropskimi direktivami, smo tokrat klonili,« so grmeli lovci.

Pred tem je bilo drugače. Sredi marca leta 1934, je v uradnem listu Dravske banovine ugledala luč »Naredba o izpremembi lovopusta in zaščiti redke divjačine na ozemlju okrajev Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Ljubljana in Logatec«. Država je že takrat na pobudo naprednih lovcev in ljubiteljev narave prvič stopila na stran rjavega medveda, še pred tem, leta 1889, ko je začel Kofangel urejati gozdove na njegovem posestvu, pa je kosmatinca zaščitil grof Auersperg.

Sožitje med medvedom in človekom so znali uravnati na eni strani z zmernim odstrelom, na drugi strani pa z vzdrževanjem mrhovišč zanj. Ravnovesje ga ni ogrožalo, odstrel po strukturi in trofejni lov pa tudi ne. Medvede so uspeli zadrževati v globini strnjenih gozdov ali stran od poseljenih območij. Le redko so rinili v človekovo bližino, napadi nanj ali živino so bili izjema. Zakaj?

Tja, kamor kot žival spada, torej v gozd, ga je pritegnila izdatna zaloga hrane, ki se mu je ponujala v lepo založenih mrhoviščih (kadavri poginulih živali in klavnični odpadki). Poleg polnjenja želodcev z obroki, ki so zaudarjali po smradu razpadajoči živali, kar medvedu še posebej zbudi slo po jedi, so lahko tam pozimi relativno mirno spali, medvedka pa je v varnem zavetju polegla mladiče. Žival več ne potrebuje. A ker tega nima, je vse več konfliktov. Predvsem v spomladanskemu času, ko se medvedi prebudijo iz zimskega spanja, lačne in skrbne matere pa se svojim naraščajem v iskanju zalogaja podajo v tavanje. Pri lomastenju tolčejo drobnico, goveda, konje, ruvajo čebelnjake in sadovnjake…

In, če se je v preteklosti z medvedom ukvarjalo nekaj ducat duš, o medvedu pa se je manj politiziralo, zanj in za ljudi pa je bilo storjeno veliko več, se današnje kolo njegove usode obrača v drugo smer. V senci te mogočne zveri se zaradi različnih interesov – pred kratkim je ustavljen Pravilnik vlade o odvzemu 200 osebkov rjavega medveda do 30. septembra letos – prerivajo okoljevarstveniki, varuhi živali, lovska stroka, bruseljska in državna birokracija… Le de je človek, občan, ki je obsojen na sobivanje z medvedom, iz te združbe odrinjen.

Sicer pa, prilagoditev medveda nekemu okolju je izključno odvisna od človeka, tudi njegova usoda v slovenskih gozdovih je človeku pisana na kožo.

Naslednjič: Pri Kočevju je »kosmati zajček« planil na otroka

(mgć)

Komentarji