Kratek pohod na Črni vrh

0

Eden markantnejših vrhov na dinarskih planotah, ki obdajajo Kočevsko in Ribniško polje. (foto: Marija Zupančič) Nahaja se na jugovzhodnem delu Male gore in je dobro viden tako iz Ribnice kot Kočevja. Gre za drugi najvišji vrh Male gore in presenetljivo je, da je kljub svoji legi in zavidljivim 961 metrom nadmorske višine redko obiskovan.Na eno izmed mnogih poti nanj se lahko odpravimo peš iz izhodišča na gozdni cesti, za vasjo Nove Ložine. Če zapeljemo z avtom v vas in nadaljujemo vožnjo proti gozdu po gozdni cesti po petih minutah prispemo do križišča. Tam se cesta po kateri smo se vozili, imenovana tudi Požarna cesta, v značilnem Y križišču sreča s Koblarsko gozdno cesto. Tam lahko na primernem kraju pustimo vozilo in se peš odpravimo po cesti na levo. Že po nekaj metrih opazimo na drevesu na desni strani veliko rdečo puščico, ki je markacija in nas bo spremljala do vrha. Pot se začne vzpenjati med značilnimi vrtačami in iz nje zavijajo gozdarske vlake na obe strani. Še vedno sledimo markacijam in le-te nas kmalu popeljejo rahlo na desno, kjer se pot začne strmeje naravnost vzpenjati. Po nekaj minutah prispemo, na blago uravnavo in takrat vemo, da smo na vrhu imenovanem Kumac. Pot nas nadalje vodi na gozdno cesto in po nekaj sto metrih prispemo do Srčkove koče. Če bo z vami na pohod odšel kakšen jamar, lovec ali domačin, vam lahko ob poti pokaže kar nekaj bolj ali manj zanimivih kraških jam. Za kočo se markacije ponovno odcepijo od gozdne ceste in nas peljejo po strmi vlaki navzgor, v smeri Koblarske jame, ki je označena na tabli. Tik pod vrhom vlake, preden se ta priključi zgornji gozdni cesti, si lahko vzamemo nekaj minut časa in si na desni strani vlake ogledamo Koblarsko jamo, ki je ene izmed najbolj zanimivih v tem delu Slovenije, saj je bilo v njej najdenih najmanj trinajst pokopov iz prazgodovine. V njej je prav tako zelo lepo jamsko okrasje. Ko pridemo torej mimo jame do zgornje ceste, se usmerimo po markacijah, ki na tem delu postanejo malo redkejše, naravnost navzgor proti vrhu. Kmalu zopet pridemo na uravnavo in pot nas po labirintu novejših gozdarskih vlak pelje nekoliko na levo in nas končno privede do lepe jase, na kateri stoji obnovljena koča. Za kočo je gozdna cesta, ki ji sledimo približno sto metrov na levo in prispemo do križišča. Tam se usmerimo na desno in sledimo zadnji gozdni cesti, vendar samo nekaj sto metrov, nakar se po markacijah usmerimo na desno proti vrhu, ki pelje mimo lovske preže in več izdolbenih dreves. Vzpenjajoča pot počasi popelje iz bukovega gozda v vse gostejše sestoje jelke, ki dajejo temu vrhu njegovo značilno temno bravo in tudi njegovo ime. Na vrhu je moč najti skrinjico z žigom in vpisnimi zvezkom. Razgled sicer zaradi bujnega rastja ni ravno spektakularen, je pa zaradi višinske razlike na poti prisoten občutek mnogo težjega vzpona. Zadnji del poti je še posebej zanimiv ob pooblačitvi vremena, ko se oblaki valijo preko grebena Male gore in lahko postane osamljenemu pohodniku rahlo neprijetno zaradi gostih jelk, ki ovite v gosto »meglo« delujejo mogočno zastrašujoče.Miha Kolarič

Komentarji