Ljubosumje

0

Ljubosumje je zagotovo eno najbolj napačno razumljenih človeških čustev. Pogosto je razumljeno kot test »resnične« ljubezni. Tako prisotnost kot tudi popolno pomanjkanje ljubosumja pa je lahko zelo moteče. Ljubosumje je definirano kot misli in čustva, ki se vzbudijo oziroma pridejo na dan, ko je odnos ogrožen. Je reakcija na sum ali pa vedenje, da je na primer partner vpleten v afero. Ljubosumje deluje tudi kot opozorilni znak, da mora biti partnerski odnos vzet pod drobnogled. Človek se po naravi pari in zavaruje svoj odnos prav preko mehanizma, ki mu pravimo ljubosumje. Ljubosumje je uporabno, če nastopi v zavezanih odnosih in je namenjeno temu, da privede par bližje skupaj. Ko sicer neljubosumni partner nenadoma postane sumničav, je ljubosumnost po navadi odraz resnične grožnje. Malo ljubosumja lahko zlepi odnos skupaj in prepreči vsakršno naravno pot h kopičenju neprijetnega. Če pa je ljubosumje izraženo v obliki jeze ali kot poizkus kaznovanja, potem ne deluje pravilno. Tako ljubosumje bo veliko prej povzročilo umik kot pa bližino. Ljubosumje je seveda lahko tudi povsem zmotno. Lahko je zabloda v smeri jakosti ali primernosti. Ljubosumni zakonec lahko zazna privlačnost partnerja do nekoga drugega, vendar stopnjo te privlačnosti močno poveča in začne tako imenovano protikampanjo, da zaščiti zakon pred nekom, ki dejansko sploh ni nevaren. Ljubosumje je napačno tudi takrat, ko se pojavi, ne da bi bilo v odnosu karkoli narobe. Ljubosumni partner lahko dokaj občutljivo reagira na partnerjevo oddaljitev, čeprav je razlog oddaljitve lahko karkoli drugega in ne neka domnevna druga oseba. Ljudje, ki jih ljubosumni partnerji obtožujejo, pa če po pravici ali ne, postanejo samoobrambni, kar v zakonu še poveča odtujenost. Ko eden od partnerjev čuti ljubosumje brez utemeljenega razloga, lahko par združi moči in poišče bolj točno razlago, zakaj je do odtujenosti prišlo. To je lahko zelo ustvarjalno iskanje. Eno od najbolj pomembnih dejstev o ljubosumju je, da ga z bližino in odkritostjo zlahka omehčate, z odtujenostjo pa močno povečate. Nasprotno nekateri ljudje dobijo zagotovilo in občutek, da so ljubljeni, tako da povečujejo partnerjevo ljubosumje. Lahko se celo čutijo neljubljene, če njihov partner ob določenem namigu ne »ponori«. Takšno, patološko ljubosumje je označeno kot prekomerno sumničenje in posesivnost. Lahko se konča tudi z umorom. Stališče patološko ljubosumne osebe je lahko izraženo kot: »Ti pripadaš meni in če me prevaraš, te bom ubil/a. Če te ne morem imeti jaz, te ne bo imel nihče.« Patološko ljubosumje navadno izhaja iz tekmovalnosti in zavisti. Ljubosumje in zavist pa sta velikokrat zamenjana. Medtem ko je ljubosumje pod določenimi pogoji normalno in potrebno, pa je zavist zelo neprijetno čustvo. Zavistni ljudje (kar smo do neke mere vsi) si ne želijo samo tistega, kar imajo drugi, ampak si želijo, da drugi tega sploh ne bi imeli. Ti ljudje ne morejo nikoli biti dovolj ljubljeni, hkrati pa velike ljubezni tudi ne morejo dati. Pravi zavistneži so po navadi zelo tekmovalni in domnevajo, da drugi z njimi tekmujejo prav na tistih področjih, kjer se sami čutijo najmanj varne. Prepričani so, da je njihovemu partnerju všeč ravno tisto, kar oni zavidajo drugim ljudem. Je jakost ljubosumja merilo ljubezni, kot misli ogromno ljudi? Močno ljubosumje, ko zanj ni razloga, lahko namiguje na številne stvari, vendar pa je ljubezen povsem na dnu tega spiska. Medtem ko pomanjkanje ljubosumja lahko kaže na izgubljeno zavezanost v odnosu, pa je lahko prisotnost močnega in odtujevalnega ljubosumja simptom bodisi nezdravega odnosa bodisi psihotičnega posameznika. Zakoni, kjer je ljubosumje najbolj močno, so po navadi tisti, ki imajo največji nivo posesivnosti in najmanjši nivo intimnosti. V teh zakonih eden od partnerjev tako malo govori o osebnih stvareh, da mora drugi neprestano vohljati okoli njega in ga preizkušati. S tem poskuša brez jasnega zemljevida ali katerihkoli znakov ostati v odnosu pravilno orientiran. Pretirano ljubosumni ljudje se večinoma počutijo nevredne. Njihov občutek nevrednosti prihaja iz njihove notranjosti in ima lahko izvor v otroških travmah ali preteklih aferah, kritiziranju, ki so ga bili deležni v primarni družini (biti manj pameten ali privlačen kot drugi otroci ali starši), ali pa v propadlem prejšnjem zakonu (le redki ljudje gredo prek ločitve, ne da bi si poškodovali samozavest). Ljudje so lahko bolj ljubosumni v obdobju neuspehov ali izgub. Tudi s staranjem lahko izgubimo določen občutek varnosti in si domišljamo, da smo tik pred tem, da nas partner zapusti. Če potreba po večji bližini ravno takrat ne ustreza njihovemu partnerju, lahko nastopi ljubosumje. Ljudje, ki se slabo počutijo v svoji koži, mislijo, da nikoli ne bodo našli nikogar, ki jih bo prenašal in se zelo velikokrat zavežejo obupu. Lahko poizkušajo celo zmanjšati partnerjevo samozavest v upanju, da bi partnerja z enako obupanostjo uspeli bolj navezati nase. Ta prizadevanja pa niso zgolj destruktivna, ampak se lahko predvsem hitro tudi izjalovijo. Bilo pa bi zavajajoče domnevati, da je ljubosumje zgolj izraz nizke samozavesti. Ljudje, ki v svoj zakon veliko investirajo, se bodo glede zakona čutili zaščitniške in bodo občutili ljubosumje v primeru, da v zakonu nastopi oddaljenost. Nihče naj ne bi bil ali ne bi smel biti v sebi dovolj varen, da bi bil imun na ljubosumje! Veronika SelesVeronika SelesPsihoterapevtski inštitut PTI d.o.o.Kersnikova 53000 Celje041 769 777www.pti.si

Komentarji