Martinovanje 2011

0

Društvo upokojencev Kočevje in sosedje enakega društva iz Ribnice smo si zaželeli slavja v vinorodnem območju, takega s pojedino ter vinsko-plesnim veseljačenjem. Želeli smo se zahvaliti tistemu ter tistim, ki so po volji in s trudom zaslužni za dobro letino in kakovostne pridelke in smo uspeli doživeti njih užitek. Martinovanje se opira na izročilo o potovanju in dobrih delih svetega Martina, ki jih je opravil v krajih med rojstnim krajem Sombotel (kraj na Madžarskem blizu avstrijske meje) in francoskim mestom Tours (jugozahodno od Pariza). Pot ga je vodila skozi naše kraje okoli Ptuja in naprej tudi skozi Vipavsko v Oglej ter naprej. Martinovemu svetništvu smo se posvečali le toliko, kolikor je povezan z mladim vinom in krščanskim praznikom. Naš cilj je bila letos z burjo prepihana Vipava in okušanje njihovih dobrot, spoznavanje njihovih vinarskih navad. Odpeljali so nas v vinsko klet in nam pokazali velike sode, velike vinske posode. Odprli so dozorelo – bilo je dobro, sledilo je boljše in tudi najboljše. Postregli so z avtohtonim posebnežem, ki raste le tam, kjer ne manjka burje iz Nanosa. Zaradi omenjenega biserčka, ki ga slučajno poznam že nekaj let, sem v bistvu šel tja, k njim. Med okušanjem meni najljubšega, sem se spomnil pouka zgodovine. Dioniza so častili zlasti vinogradniki na otokih Egejskega morja. Beseda je skovanka iz besede bog in besede sin. Znal je baje celo iz vode narediti vino, podobno, kot Jezus v puščavi pri Kani galilejski, ko je velel napolniti vrče z vodo in potem so iz njih pili. Zgodovina pozna tudi rimskega Bakhusa, ki je bil znan po obilnem pitju in dobrih pojedinah, kar naj bi bile pristne bakhanalije. Kletar, ki nas je popeljal v vinsko klet, nam je pojasnil, da je po poklicu enolog, kar najbrž pomeni, da se na vino spozna. No, tudi kuhar ve, da brez rdečega zelja ne gre. Ko se je večer prevesil v noč, je nekdo na stežaj odprl ena izmed treh vrat, ki vodijo v veliko vino-pivsko dvorano in prikazala sta se nam gospod Vinodar v spremstvu gospe Trtovite. Trtovita je imela v rokah okrašeno majolko in zdelo se je, da nam prinaša trsni nektar. Vinodar pa je bil bolj skrivnostno naravnan. V rokah je imel šop papirjev in se smehljal kot kak dobrohotni pismouk. Seveda je prikazal svoj skrivnostni postopek in se skliceval na pisne vire, pomagala mu je Trtovita z zaokroženjem okusov in pri tem je naredila zaris z belo kredo. Sledilo je izoblikovanje vinske cvetlice, ki jo je dodatno utrdila s pristnim podnanoškim kamnom. Prepoznavne vipavske aromate pa je čarobno zajemala s priročnim prtičkom, ki je zmogel ujeti najžlahtnejše in skozi sebe spustiti na laško odvečno. Nenadoma je nekaj zabrbotalo in Vinodar ter Trtovita sta prižgala svečo. Ugotovila sta, da je vinski mošt izginil, pojavilo pa se je nekaj opojnega. Poklicala sta za očividca Krstimirja, ki je razsodil: Krstiti ga je treba, ime mu naj bo vino! Vinodar, Trtovita in Krstimir so novo krščenca okusila, ga pohvalila in nam ga podarila v uživanje.Anton Križ

Komentarji