Matija Glad – kipi in lutke z dušo (foto galerija)

0
Mati Matije Glada

V obdobju po 2. svetovni vojni je v Kočevju cvetela kultura lutkarstva, katere najvidnejši predstavnik je bil Matija Glad. Rojen je bil leta 1912 v Banji Loki pri Kočevju, navdušenja za lutkarstvo pa se je leta 1936 navzel od profesorja Adolfa Prešerna. Ni mu bilo namenjeno, da bi postal kovač, je pa zato svoje življenje posvetil lutkam in rezbarjenju. Vedno je trdil, da ni lepšega, kot videti razprte lesketajoče se otroške oči in občudovati zastajajoči dih otrok, ko se svet lutk in otroške fantazije zlije v simfonijo pravljične resničnosti. Ker je kot oskrbnik živel in delal v Šeškovem domu, je lahko svoje poslanstvo živel in širil ljubezen do lutk, gledališča in umetnosti. Med drugim se je zavzemal za ureditev dvorane v Šeškovem domu ter za pestrost kulturnega dogajanja, ki ga je bilo v Kočevju v tistem času bistveno več kot danes.

V času svojega delovanja je postavil kar 43 lutkarskih igric, jih z otroki vadil, napisal scenarij in tudi izvedel. Skoraj vse lutke je izdelal sam. Igrice so uprizarjali na mnogih slovenskih odrih, udeleževali so se tudi tekmovanj gledaliških skupin.

O navdušenju otrok nad lutkarstvom priča tudi pismo, ki ga je leta 1977 napisala Andreja Mohar ob 30. letnici lutkovnega gledališča v Kočevju. V njem piše, da je sprva v gledališču sodelovala le kot šepetalka, »a ljubezen do lutk je bila prevelika, da ne bi prijela te majhne nemočne stvarce in začela igrati. Všeč mi je bilo in vsak dan rajši sem hodila na vaje. Lutke so postale del mene in jaz del njih. Vedno bolj se mi je zdelo, da jaz brez lutk ne bi mogla biti jaz in lutka, ki jo igram, brez mene ne bi mogla biti taka, kot je. Dajem ji svoj glas, svoje gibe, svoj smeh in jok, skratka, del sebe.«

Hči Nada iz Koblarjev se očeta spominja kot strogega, delavnega človeka, ki bi za lutke dal vse, rad pa je igral tudi tarok in šah. Še vedno hrani večino likov, ki jih je njen oče izdelal. V Knjižnici Kočevje so februarja odprli tudi razstavo in ob tej priložnosti je bilo lutke potrebno spraviti nazaj v prvotno stanje. Ob tem je dodala: »Velika zahvala gre Tonetu Križu, ki mi je med drugim pomagal očetove marionete spraviti nazaj na laks, da smo jih lahko postavili na ogled ljudem.«

A lutke niso bile edino, s čimer se je Matija Glad izražal. Kot amaterski kipar je upodobil številne osebe iz svojega življenja in domišljije. Pred hišo v Koblarjih, kjer je živel, še danes stoji kip njegove matere v naravni velikosti. V svojih delih je upodobil tudi vrsto kmečkih poklicev, ki jih danes skoraj ni več. Prvi kip, ki ga je izdelal, prikazuje njegov nesojeni poklic – kovača. Sicer figure na prvi pogled delujejo grobo in togo, a je v njih moč prepoznati pristna in globoka čustva, ki jih je doživljal.

»Glede na to, da je bil spreten kipar, pa risati ni znal. Ribo je narisal tako, da sploh nismo vedeli, da je riba,« se namuzne Nada ob obujanju spominov na svojega očeta.

E.M.

Komentarji
Deli
Prejšnji članekPolicijsko poročilo
Naslednji članekVandali ne počivajo