Medvedka umorila in razkosala gobarko

0
Janko Hočevar pokaže, kje je medvedka zakopala žrtev.

Rjavi medved je pri nas trenutno zagotovo najbolj popularna divja zver, ne da bi se tega tudi sam zavedal. Ali so za to »krivi« bivši lastniki veleposestniških lovišč, ki so že v prejšnjem stoletju rjavega medveda popolnoma zaščitili, ali kaj drugega. To se je zgodilo ravno na Kočevskem, ki je kot velik strnjen kompleks gozdov skupaj z Notranjsko ostala oaza naravne (avtohtone) razširjenosti rjavega medveda pri nas. Do današnjih dni se je torej v približno 100 letih populacija medveda na tem območju podeseterila iz 30 do 40 na 300 do 400 živali ali celo več. Več kot »le« podeseterile, pa so se težave s kosmatinci, ki nimajo nobenega naravnega sovražnika.

Človeku se medved, kot vse naše divje živali, umakne. Nevarni so lahko samo ranjeni medvedi in medvedke z mladiči. Vsako leto so primeri, ko medved ogrozi ali rani človeka. Največkrat se to zgodi ljudem, ki se nenadoma znajdejo sredi medvedove družine, med materijo in mladiči, ki se pasejo v gozdu. Medvedka kot dobra mati takoj napade, da bi ubranila prestrašene mladiče. So pa medvedi muhasti, kot ljudje. Je bila zaradi teh pravil žrtev medvedovega objema tudi upokojenka iz Struške doline?

V zadnjih dneh sončnega avgusta ne spet tako davnega leta 1987, se je takrat 65-letna upokojenka Jožefa Kranjc, rojena Meglen, iz Tržiča pri Strugah, v katere jo je iz Zagreba, kjer je živela z družino, venomer vabila mikavna narava, odpravila po gobe. To leto je izdatno postreglo z gozdnimi sadeži, tudi v Suhi krajini, kamor sodi enajst vasi krajevne skupnosti Struge. Po pričevanju naj bi jo mož Alojz, upokojeni oficir z Notranjske, 26. avgusta z avtomobilom po ozki cesti odpeljal pol tretji kilometer globoko v gozd, proti Kamen vrhu, v smeri Ambrusa. Zmenila naj bi se za kraj, kjer bi se ob določeni uri znova srečala, saj je Alojz odšel po drugih opravilih. To je bilo njihovo zadnje snidenje. Jožefo je namreč tistega dne umoril medved na planjavi mešanega gozda. Prič grozovitega dejanja ni, pod starejšim deblom je drugi dan nek lovec iz Ambrusa prvi naletel na razkosano truplo. Še isti dan naj bi mrcina izvlekla drobovje, potem je izmaličeno žensko pokrila z listjem in grmičevjem. Ljudje so osupnili in sprva niso verjeli, da je zver kočevskih gozdov zmožna česa takega. Ker Jožefe tisto večer ni bilo doma, so sprožili obsežno akcijo iskanja. Lovci, gasilci, vaščani, policija in vsakdo, ki je lahko nudil pomoč. Prišli so tudi kriminalisti iz Zagreba. Množičnost je mejila na nekakšne izredne razmere. Nek krajan je pripovedoval, da je od daleč slišal Jožefino vpitje na pomoč, a ni mogel določiti točne lokacije glasu, se spominja teh dogodkov upokojenec Janko Hočevar iz Strug.

Veliko prezgodaj je Jožefo Kranjc pokopala zver mogočnih kočevskih gozdov.

Ta tragičen dogodek, ki ni veliko odmeval v javnosti, je sprožil plaz ugibanj. Nekateri so šli tako daleč, da so krivdo za umor naprtili kar Jožefinemu možu. Razprtije med njimi naj bi bile tako očitne in globoke, da se je Alojz odločil v gozdu ženo pokončati in jo razkosano ponuditi medvedu na pladnju. »Slišali smo te žaljive in nečloveške zgodbe, ki nimajo nič z resnico,« je pristavil Janko Hočevar, ki na sliki kaže kraj, kjer je medvedka zakopala žrtev.

»Kaj pomeni pregovorni stavek »biti zaščiten kot medved« sem spoznal med obravnavo tega primera na sodišču v Kočevju. Možu in hčerki pokojnice je bila odobrena žaljivo nizka odškodnina. Na moje vprašanje, kako bi bil jaz kaznovan, če bi ubil medveda ob svoji hiši, mi je sodnik dejal, da bi plačal mnogo večjo odškodnino, odvisno od cenitve medveda, ne bi pa se mogel izogniti zaporu,« je Danila Šilca iz Sodražice, ki je pred leti, ko je bilo pohajkovanje medvedov po naseljih nevzdržno, nagovoril množico domačinov, predstavnikov lovcev, gozdarjev in policije, ganilo stališče oblasti. Skomignil je in spomnil, da so v njegovemu otroštvu v teh krajih poznali medveda bolj iz pravljic kot iz doživetja prebivalcev.

(mgć)

Prihodnjič: »Žena, medved mi je iztaknil oko«

Komentarji