Članice zbora Nonet Vitra, ki ga že od ustanovitve leta 1974, vodi zborovodja Bernarda Kogovšek, letos praznujejo 45 let svojega delovanja. Za ogrevanje, saj bo jubilejni koncert novembra, so v prostorih TVD Partizan, zimzelene »nonetke« poldrugo uro pred množico, ki ljubi zborovsko petje, prepevale skupaj z gostujočima zboroma. Na oder je prva v večeru »Ta šmentane ljubezni« – takšen je bil naziv koncerta – stopila zasedba združenega mešanega pevskega zbora Repentabor. V njem so se zbrali pevci z obeh strani meje: iz vasi Voglje, Vrhpolje in Dol pri Vogljah iz občine Sežana ter Repna in Cola iz mejne občine Repentabor v Italiji. Namen je bil ponovno združiti z državno mejo ločeni kulturni prostor. Zbor deluje od leta 2005.
S 45-imi leti, tej letnici pravijo Safirni jubilej, se tako kot nonet Vitra, ponaša tudi moški pevski zbor Polšnik nad Litijo. So vestniki ne le zborovskega petja temveč tudi kulture v najširšem pomenu, ki so v teh letih prejadrali malodane vso Evropo.
»Večkrat se rade pošalimo, da smo začele peti pri Vitri že v vrtcu. No, ravno v vrtcu res ne, v zadnjih razredih osnovne šole pa zares. Ob Vitri smo se prebile skozi šolska in študijska leta, mimo prvih najstniških simpatij in ljubezni, od razočaranj do srečnih trenutkov,« so spremne besede, ki so povezovale koncertni dogodek.
V svojo družino so sprejele kar nekaj fantov, se pospremile do oltarja, se veselile novih rojstev, praznovale skupaj vsa študijska in službena napredovanja ter okrogle in manj okrogle obletnice. In, nenazadnje, na nastopih so s petjem razveseljevale nešteto ljudi ter bile nagrajene s številnimi pohvalami strokovnjakov, kakor tudi preprostih ljudi, ljubiteljev zborovske pesmi.
»Bernarda Kogovšek je,« soglasno poudarijo pevke, »tista rdeča nit, ki nonet vsa ta leta drži pokonci.« Od prvega dne v njem prepevata Mojca Šipka Levstek in dr. Martina Zbašnik Senegačnik, leto kasneje je vrste zapolnila Eda Štamfelj, sicer predsednica noneta. Bernarda, glasbeni pedagog in nekdanja ravnateljica Glasbene šole Ribnica, se pohvali, da nonet Vitra, ki ima za seboj več kot 500 nastopov, že 19. leto prepeva v isti zasedbi.
Začetkov, vaj, nastopov, skratka pevske in osebnostne rasti se dobro spominja tudi Mojca Šipka Levstek. »Kaj naj rečem kot le to, da smo preprosto vztrajale. Zato, ker ljubimo glasbo in spoštujemo druga drugo.«
Po nastopu in seveda jubilejnem jesenskem koncertu se bo, tako pač je, preteklost nekako pozabila, vse oči bodo uperjene v prihodnost. Tako razmišljajo tudi nonetke, ki se spogledujejo s pevskim abrahamom. In Bernarda Kogovšek: »A, ja. Če bog da, se temu reče. To so pa že taka leta. Bomo videli. Če bo zdravje služilo, bomo veselo prepevale proti petdesetemu. Zakaj pa ne,« obljublja Bernarda, ki je ime nonetu dala sama. »Profesor Janez Debeljak, vselej humoren in moder, je v šali dejal: Ožaga skoraj ne paše tako mladim puncam. Naj bo Vitra.«
Ta šmentano ljubezen sta povezovali Viktorija Petrovič in Duška Hočevar Mihelič, ki je zboru pred leti v uglasbitev prispevala svojo pesem, Moja domovina. Spremljevalka nepozabnega večera je bila tudi tokrat na harmoniki prof. Slavica Marinković.
(mgć)