V Ribnici se je zgodil že 44. tradicionalni sejem suhe robe in lončarstva, ki ga tamkajšnje Turistično društvo pripravlja vsako prvo nedeljo v septembru. Uvod v praznično nedeljo ene najpomembnejših turistično etnografskih manifestaciji pri nas je bila petkova Urbanova noč in obarvana športna sobota s prvim Ribnica TRAIL- om, kolesarskim tekmovanjem in mednarodno rokometno tekmo.
Direndaj se je začel s povorko na Škrabčevem trgu, ki je zadnja štiri leta nekoliko prilagojen izročilu, saj so imeli poleg domačega Pihalnega orkestra in pisanih narodnih noš »pravico« mimohoda le lončarji in suhorobarji oziroma Ribničani Urbani, tudi mlajši rodovi slavnih prednikov krošnjarjev, pred njimi pa – z visoko dvignjeno in seveda leseno žlico velikanko – starosta sejma, Metod Jaklič. Za njim so, tako kot velevajo nepisana pravila, korakali predsednik Turističnega društva, Jože Zakrajšek, župan Samo Pogorelc in letos prvič slavnostni govorec, tokrat predsednik vlade, Marjan Šarec, ki je sejem tudi odprl. Dejal je, da je ribniška turistično etnografska prireditev v teh letih napolnila naša srca, ta sejem pa je poleg vrste letnih dogodkov po vsej državi nekaj posebnega, saj časti suho robo, ki je bila nekoč pomemben vir preživetja. Organizatorji so mu podarili brezovo metlo, da bi ja na dvoru bolj pometal.
Vseh stojnic (z vso mogočo »šaro«) je bilo tokrat manj kot lani, in sicer okoli 400, od tega so na 35-ih prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo (hkrati je potekal 20. rokodelski festival), pa so se predstavljali na 40-ih stojnicah.
»Starejši svoje delo spuščajo iz rok, zato je vse manj tistih, ki znajo ročno iz lesa kaj narediti, a smo Ribničani vselej pronicljivi, saj imamo nove blagovne znamke in izdelke. Temu se reče, znamo se prilagodi času in trgu,« v prihodnost sejmov in domače suhe robe in lončarije ne dvomi niti 34-letni ribniški župan.
»Nas, ki znamo narediti obode, sita in rešeta, je pol ducata. Na prste ene roke lahko preštejemo tudi mojstre oblanja, strugarje… kje so izdelovalci zobotrebcev. Ročno proizvodnjo je izrinila strojna. Vdor tujih izdelkov je več kot očiten, to znižuje cene in kakovost. Tako pač je,« je potarnal mojster sit, Sodražan Andrej Indihar.
Bodo potemtakem tradicijo izrinila pohlepna sodobnost, tudi na ribniškem sejmu?« je ugibal tudi 82-letni pletar Florijan Kastelic iz Dolenjskih Toplic, ki je več kot pol stoletja zapisan tej obrti, ribniškega sejma pa se udeležuje že od začetka.
»Zaenkrat se mnogim denarnice držijo zadnjice. Ne vem, kako bo popoldne,« je tarnal zdumar na stojnici, ko je barantal in privabljal kupce, govoreč, da vse kar vidijo diši po pristnih domačih izdelkih, nič ni kitajskega. Pa so mu verjeli?
Dan so zapolnile 10. Suhorobarske igre ter dogajanje na trgu, v gradu je dišalo tudi po fižolu, saj so kulinarični Fižolov dan, ki je bil zadnja leta teden pred sejmom v Hrovači, tokrat postavili kot sejemsko ponudbo. Ob 110-letnici Kmetijsko gozdarske zadruge Ribnica je v obrtni coni Ugar množice pritegnila 22. živinorejska razstava s podelitvijo priznanj najboljšim rejcem živali.
»Kako čas hiti,« je Metod Jaklič, ljubiteljski igralec in režiser, sicer desetletja mojster obodov spomnil, da so imeli to razstavo ob tekmovanju gozdarjev tudi na prvem sejmu, ko je bilo nekako prepovedano veseljačenje, saj je ravno na sejemski dan žalovala država. V četrtek, 10. septembra 1976 je namreč pri Zagrebu strmoglavilo letalo, v nesreči pa je umrlo vseh 176 potnikov. Metodovo odstiranje sejemskega krsta je še bolj prevzelo Jožeta Zakrajška, predsednika Turističnega društva Ribnica, ki se mu je ob odprtju sejma zasmejalo. »Tazga semnja naj ne ljat’ ne drgej.«
(mgć)