Največje slovenske sanke stojijo v Kočevju

0

Druga polovica oktobra je čas, ko se središče Kočevja že sedmo leto ziblje po taktih festivalskih not. Spisane po barvitosti jesenskega listja in vonju gozdnega plašča, ki pokriva več kot 80 odstotkov občine, sta jih tamkajšnja srednja šola in gimnazija ter občina, ves čas pomembna akterja lokalnega okolja, zložila v lične platnice z imenom »Festival lesa«.

Prve strani te bukve se berejo kot odziv na razmislek o priložnostih, ki jih malone vsem širokogrudno ponuja kočevska gozdna pokrajina s poudarkom na vrednosti lesa kot naravne, a v teh krajih neizkoriščene dobrine. Izpod prstov domačih in tujih mojstrov obrti že na pogled navdušujejo in jemljejo dih. V ospredje so postavljeni (pra)stoli. »Na mednarodnem natečaju se za najbolj ekskluziven kos pohištva v človekovem domovanju, ki ga presoja strokovna žirija, lahko poteguje cel svet,« s ponosom na prepoznavnost Festivala lesa kaže Meta Kamšek, dolgoletna ravnateljica Gimnazije in Srednje šole Kočevje. Zgodbo slednjega od lani pišejo tudi lesne skulpture. Tri na temo Odsev gozda stojijo na zelenici rečnega korita ob Rinži, nasproti, na drugem bregu, pa se dviguje 6 metrov visok Spomenik srečnemu otroštvu. »V njegovi senci je človek videti kot palček,« skico za portret skulpture, ki tehta več kot 1,3 tone, razkrije avtor, mag. Denis Krašković. Akademski kipar in slikar, ki živi v Zagrebu in je kot kratkohlačnik brezbrižno počitnikoval v Predgradu, se je nedolgo tega »ujel« v Ogrlico kultur.

»Bil je dogodek v Pokrajinskem muzeju, ko je beseda dala besedo. Marko Glavač, prijatelj in stanovski kolega (akademski kipar in slikar) mi je namignil, naj mu pomagam vsaj nakazati idejo pred bližajočim se Festivalom Lesa. Preblisk, očitno je tako moralo biti, me je igrivo vrnil v sanjarjenje, ki me je v rosnih letih prebujala pri očetovih starih starših. Večkrat smo se mularija že ob prvemu snegu s sanmi užitkarsko spuščali po vijugavih strminah poljanskega prostranstva,« se je Denis vživel v minuli čas. Od takrat je Poljanska dolina zanj mitska razsežnost ter zaklad navdiha in izhodišče mnogih idej.

»Ja, repliko sank, ki so bile zimska ikonografija teh krajev, bom naredil,« sva si segla v roko. Denis, ki je mimogrede zelo čuteči mož, mi je hkrati pritrdil in »naložil«, da naj kmalu nabrusim motorno žago za piljenje ideje,« Marko pogovoru doda žlahtnost. Zanje sta pridobila in v sušilnici posušila les, nato ga pripeljala pod šolsko streho. Pesem žage mojstra je ob vsakdanji radovednosti donela dobra dva tedna, sicer manj melodično ob sestavljanju kosov za krivini sani (razpona 2,5 metra), ki sta jo še okovala in zaščitila s premazom. Nič kaj lahek zalogaj ni bil niti dvigovanje mogočne stvaritve na betonske temelje. »Tako se zgodba lesa tudi z umetniškega vidika na tej lokaciji, kjer naj bi stalo skupaj šest skulptur, dopolni, celota pa se smiselno in tudi poučno oblikuje,« dodaja Glavač, tudi ustvarjalec predvsem kiparske podobe Kočevske.

»Spomenik srečnemu otroštvu,« pojasnjuje Denis, »je pravzaprav svetilnik prvinskega sproščanja njegovih (podeželskih) generacij, ki so odraščale v objemu narave, daleč v temi tehnoloških snopov, značilnih za današnji čas.« Po znanih podatkih so te sani največje v Sloveniji in tri metre krajše od onih v Švici, sicer vpisanih v Guinnessovo knjigo rekordov.

(mgć)